Ne bi bilo nič nenavadnega, če količina te dni izrečenih besed o privatizaciji ne bi bila navsezadnje obratno sorazmerna z racionalnostjo sprejetih odločitev. Razprava, če je ponavljanju ‘rotitvenih obrazcev’ mogoče tako reči, je brezupno politizirana in sinočnja Trenja na PopTV so to zaradi svojega koncepta in gostov ponazorila veliko bolje kot dan prej poznovečerno omizje na nacionalki. Obrat je paradoksalen in simptomatičen hkrati: močno proti infotainmentu nagnjeni koncept Trenj je za (predvolilno) raven privatizacijske razprave nedvomno primernejši, hkrati pa samo še krepi ‘nekonstruktivno’ polarizacijo.
Laž, lažete, sprenevedate se, ni res, sram vas bodi, to je vendar smešno, mlatenje prazne slame, šolske neumnosti, štala in podobno so pač sintagme, od katerih javnost nima veliko več kot nekaj (dvomljivo kakovostne) zabave in obilice gradiva za ‘čustveno’ opredeljevanje. Takšnim ‘argumentom’, pospremljenim z ustrezno mimiko in govorico telesa, je mogoče le ‘verjeti’ ali pa ne in to zgolj v skladu s poprejšnjim ‘prepričanjem’, ni pa si mogoče z njimi ‘racionalno pomagati’ niti pri opredelitvi o nujnosti posameznih načrtovanih privatizacij niti pri presoji korektnosti in smiselnosti dosedanjih. To je, skratka, govorica, značilna za zadnja soočenja pred volitvami.
Mi želimo, ta vlada želi, sta sinoči neštetokrat ponovila pristojna ministra, s privatizacijo doseči pregleden umik države iz gospodarstva, povečati konkurenco, doseči koristi za potrošnika in zaposlene, dobiti denar za pokojninsko blagajno, omogočiti razvoj podjetja … Temu ugovarjati je nemogoče, vse to so državljanom všečne želje, skoraj tako, kakor tista, da naj bi vsak dobil po svojih potrebah. Zakaj se potemtakem ne strinjati z vladno namero uresničitve teh plemenitih želja in ciljev, vsaj v primeru Telekoma, pozavarovalnice Sava in morebiti še Triglava?
I, zato vendar, kakor je ubrano ugovarjal mešani opozicijsko-podkoalicionarski zbor, ker doslej niste uresničili nič od tega, ker sta se razbohotila klientelizem in netransparentnost, ker zanemarjate nacionalni interes, ker hočete privatizirati podjetja, ki imajo prevladujoč položaj na trgu, ker prodajate pod ceno … Hm, tudi temu ni mogoče ugovarjati, številne prodaje so potekale v še danes nepojasnjenih okoliščinah, čeprav so bile pospremljene z zagotovili o transparentnosti, kar nekaj ’strateških partnerjev’ se je izkazalo z neznanjem, nezainteresiranostjo za razvoj in nepripravljenostjo na nova vlaganja, velikokrat je bila dosežena cena hudo sporna. Zakaj torej ne biti proti privatizaciji, vsaj začasno in vsaj takšni, kakršno ponuja ‘privatizatorski’ del vlade?
Tisto, kar v prvem primeru manjka, je jasno priznanje, da vlada dosedanjih privatizacij ni izpeljala niti v skladu s koalicijsko pogodbo niti v skladu z željami in cilji (razen v veliki meri pri NKBM in Merkurju), ampak predvsem ustrezno interesom ‘zunaj’ privatizacije. Pri kritikih na drugi strani pa ni razbrati ‘alternative’ (če zanemarim všečno frazo o ‘prenosu’ na pokojninsko blagajno) oziroma načelne ‘zaveze’ za privatizacijo ter znotraj tega koncepta, ki bi preprečeval ponavljanje nečednih praks te in prejšnjih vlad. Privatizacija je tako postala ‘vprašanje vesti’ oziroma ’skritih grehov in javnih vrlin’, zaradi česar je racionalni (politični in ekonomski) diskurz nemogoč, odločitve o privatizacijskih dejanjih ali opustitvah pa odvisne zgolj od ocene predvolilnega razmerja političnih sil in ‘javnega mnenja’.
...
