Zakaj naj bi bila Slovenija nekakšna poznavalka Balkana, mislim predvsem držav, ki so nastale na ozemlju razpadle Jugoslavije, mi nikoli ni bilo jasno. V davnih ‘predvojnih’ časih, ko sem bil dopisnik v Sarajevu, je, enako kot danes, obstajalo nekaj gospodarskih in veliko manj kulturnih povezav (če mednje ne štejem popularnoglasbenih histerij a la Bijelo Dugme ali Plavi orkestar), bila sva dva dopisnika tam (in dva ‘njihova’ tukaj), nekaj letov AA tedensko in še kakšna podrobnost, ki mi je ušla iz spomina; podobno je bilo v Beogradu (če odštejem ‘nujo’ zaradi zveznih organov) in Zagrebu, s Podgorico in Skopjem so bile tovrstne povezave kasnejše in še skromnejše, s Prištino in Novim Sadom komaj kakšne.
‘Poznavalci’ so bili morda zvezni (državni in partijski) funkcionarji iz Slovenije, precejšen del teh je bil kajpak tudi na pomembnih mestih v gospodarstvu in je ‘moral’ v tej dvojni vlogi skrbeti tudi za ‘hitrejši razvoj manj razvitih’, torej vlaganja v BiH, Srbiji, Makedoniji …, hkrati pa je lahko tam prodajal izdelke svojih podjetij, ne ali komaj konkurenčne na bolj zahtevnih trgih. Potruditi za posel se je bilo resda treba, vendar ne z raziskavami trga, promocijo blagovnih znamk in razvojem novih izdelkov, ampak z izkoriščanjem političnih zvez, izogibanjem birokratskim oviram in prilagajanjem nesposobnemu uradništvu (kar je bilo tudi v Sloveniji sami poglavitna ‘primerjalna prednost’).
»Poznavanje« Balkana je bilo do razpada države omejeno na zimmer frei ob jadranski obali, neužitno mastne, zlepljene plasti listnatega testa, ki so nam ga v Ljubljani prodajali kot burek, čevapčiče, ki niso imeli veze s tistimi iz Sarajeva, pasulj, maturantsko-pijanske izlete na Tjentište in v Dubrovnik ter, kot rečeno, popularnoglasbene uspešnice. No, ja, nekateri so hodili še po poteh Avnoja, pa po sarajevske golfe in kragujevške stoenke. Potem smo hoteli samo še stran in ko je izbruhnila vojna, najprej na Hrvaškem, nato v BiH in kasneje še na Kosovu, smo imeli predvsem svoje probleme. Zadnjih nekaj let hodimo na poceni silvestrovanja v Beograd in rafting po Tari, pa hrvaške otoke smo nekoliko bolje spoznali, saj so bile prej jadrnice in gliserji v glavnem predragi. Da bi se iz takšne »kritične mase« lahko razvilo kaj prida uporabnega vrhunskega vedenja o Balkanu, močno dvomim. In če bi res kaj vedeli o njih, sploh pa, če bi bili toliko pametnejši, kot si mislimo, da smo, bi menda v 15 letih vendar uspeli urediti odnose s Hrvaško.
‘Kolektivno’ vemo torej bolj malo, politika pa tistih nekaj posameznikov, ki nemara kaj vedo, nikoli ni uspela – niti ni poskušala – povezati v kakšen think-tank, kakršnih imajo, recimo, le Avstrijci za jugovzhodno Evropo kar nekaj. Zato, razumljivo, tudi kakšnih gostov, ki bi nam lahko kaj povedali o sebi oziroma ponudili ‘avtentično’ razumevanje dogajanja na Balkanu, širša publika dobesedno nikoli ni imela priložnosti slišati. V 90. letih, ko sem bil dopisnik na Dunaju, sem se tovrstnih predavanj poljskih, čeških, srbskih, madžarskih, slovaških, ruskih, tudi slovenskih, gostov z univerz, politike, kulture … naposlušal do sitega: od Hanne Suchocke do Franceta Arharja, od Vladimirja Gligorova do Geze Jeszenskega, od Jana Čarnogurskega do Leszeka Balczerowicza, od Vaclava Klausa do Aleksandra Dubčka … ter od republikanskega kluba do inštituta za primerjalne gospodarske študije, od akademije ljudske stranke do socialdemokratskega Rennerjevega inštituta, od združenja industrijalcev do gospodarske zbornice … Avstrijci si niso domišljali, da so poznavalci in da vse vedo, njih je pač zanimalo.
Pa ne, da je bilo to kaj povezano z njihovimi nespektakularnimi, a vsebinskimi ‘diplomatskimi’ in poslovnimi interesi? Pa ne, da so zato danes na ali pri vrhu gospodarskih partnerjev vseh teh držav, daleč nad svojo ‘navidezno specifično’ težo? Da se, ‘zgodovinsko obremenjeni’, kakor so, svobodno in suvereno gibljejo povsod po svojih ‘bivših kolonijah’, tudi tam, kjer samo omemba Slovenije povzroči zadržanost, če že ne odpor?
V Ljubljani so si medtem vsa ta leta nekateri domišljali, da se bodo prodajali kot ‘poznavalci’, rasel jim je greben, ko je kakšen vljudni obiskovalec zinil, da bi ‘Slovenija pa lahko gotovo kaj pomagala mednarodni skupnosti’, hkrati pa klatili neumnosti, zaradi katerih nekaj največjih slovenskih podjetij še danes ne more južno od Kolpe in Sotle, druga obupavajo, tretja imajo nepotrebno visoke stroške, četrta pa se vsake toliko časa soočajo z grožnjami bojkota.
Kosovo? Kar zadeva Kosovo, je vsem jasno, kaj se bo zgodilo! BiH? Tam ne morejo upravljati sami sebe! Hrvaška? Stanje, ki ga hočejo vzpostaviti, ne posega v suverene slovenske pravice! Srbija? Dilema evropska prihodnost Srbije ali status Kosova ni prava!
Pričakovano, pa vendarle osupljivo hitro je slovenska diplomacija, poosebljena v prvem in zunanjem ministru, s prevzemom predsedovanja EU zamudila nekaj novih izjemnih priložnosti, da bi bila tiho. Slovensko gospodarstvo bi se Janezu Janši in Dimitriju Ruplu nedvomno lahko prisrčno in nemudoma zahvalilo za pomoč in podporo pri vstopanju na omenjene trge. A se, razen morebitnih izjem, ne bo. Slovenski državljani oziroma volivci, ki stavijo na balkanske vzajemne sklade, pa se obema lahko zahvalijo, toplo in iskreno, na volitvah.
Problemov pa zato ne bodo imeli nič manj, kajti ni videti, da bi sploh kdo v Sloveniji hotel vedeti in razumeti Balkan.
International Herald Tribune:
Tiny Slovenia becomes the first of 12 newcomers to take over the rotating presidency of the European Union Tuesday, a big psychological boost to a nation that gained independence from the ruins of the former Yugoslavia 16 years ago.
Along with the prestige comes the daunting responsibility of overseeing a common EU policy as Kosovo prepares to declare independence from Serbia just weeks after Slovenia begins its six-month stint at the helm.
Slovenia may be uniquely well placed to make a difference.
Serbia, Kosovo and Slovenia were all once within the Yugoslavfederation — and Western officials expect Slovenia to use its ties to help reach a solution for Kosovo.
“You know the terrain, you know the culture and you know the issues,” U.S. Assistant Secretary of State Daniel Fried recently told Slovenian reporters in Washington.
Link: http://www.iht.com/articles/ap.....idency.php
Economist:
In a children’s fable European unity, under strain over Kosovo, would be rescued by Slovenia, the plucky newcomer. As the first ex-communist state to hold an EU presidency, and the only bit of the former Yugoslavia to join the 27-nation club, it would use its standing to remind the union of the awful costs of its disunity in prolonging the Yugoslav civil wars of the 1990s. European diplomacy, of course, is not built on happy fables.
Link: http://economist.com/world/eur.....d=10251159
Čestitam!
Ta prispevek bi na prvih straneh morali objaviti vsi vidnejši slovenski časopisi in ga v celoti prebrati v obeh dnevnikih.
Edini očitek prispevku je lahko le, da je “preveč nežen”, ker okoliščine terjajo hitro streznitev, saj se bo Slovencem v nasprotnem še dolgo otepalo njihovo “poznavanje Balkana” in vmešavanje v zadeve, ki jih ne poznajo in ki se jih tudi ne tičejo.
To kar je Evropa zakuhala naj tudi sama poje. In jedla bo še dolgo vrsto let ali celo desetletij. Prav nobenega razloga ni, da Slovenci pri tej krvavi pojedini sodelujemo.
Amputacija Kosova od Srbije, dokončna rešitev BiH zgodbe in Albanci v Makedoniji so detonatorji, ki bodo počili in hudo opekli vse v to zgodbo vpletene.
Na brezmadežno dušo gospe Evrope se bodo tako tako ob Vukovarju, Srebrenici, Dubrovniku, Sarajevu, …….. zvalila nova krvava bremena, ki ji jih bomo morali pomagati nositi tudi vsevedni in v Evropi popolnoma nepomembni Slovenci.
Na slovenski južni meji ne bo nikoli zgrajen nov “kitajski ali balkanski zid” in tega bi se morali zavedati. Mali in nepomemben ostane vedno tak, razen če mu uspe to preseči z razumom in modrostjo. Kot je videti nam to ni dano.
Vojko, mogoce ste spregledali vec kot deset procentov prebivalstva Slovenije z koreninami iz ostanka YU. Ti pa imajo neko genetsko spoznajo okolice, ki je mi mogoce ne znamo izkoristiti v EU akciji medkulturnega dialoga. Mi smo si izmislili avtohone manjsine in izganjamo asimilacijo v vecni ugrozenosti. Dunaj je ze dolgo prestolnica Balkana. Gucha rulz
Zakaj bi “amputacija” Kosova od Srbije spremenila karkoli? Ali ni Kosovo ze deset let de facto samostojno in caka le se na formalizacijo?
Portugalski premier Jose Socrates je danes potrdil, da bo ratifikacija nove pogodbe EU na Portugalskem potekala v parlamentu. Ob tem pa je kritiziral izjavo svojega naslednika na položaju predsedujočega EU, slovenskega premiera Janeza Janšo, ki da je Portugalsko posvaril pred izvedbo referenduma o Lizbonski pogodbi. “To so obžalovanja vredne izjave, saj Portugalska ne potrebuje nasvetov o tem, kaj lahko oz. česa ne sme narediti glede evropskega projekta,” je izjavil Socrates v parlamentu, kjer je potekala razprava o Lizbonski pogodbi, ki so jo evropski voditelji 13. decembra podpisali v Lizboni. “Portugalska med predsedovanjem EU ni nikoli komentirala metod ratifikacij in je odločitev o tem prepustila vsaki članici sami,” je dodal.
http://www.dnevnik.si/novice/eu/291609/
tisto kar meni bode v oči je “biološki genocid”, ki ga definiram, kot večje razmnoževanje nekoč manjšinskega naroda nad sedaj daleč manjšinskim. Včasih je ta politika “pila vodo”, ampak danes se mi zdi potrjevanje pravilnosti takega početja vprašljivo. Mi bi morali zaradi lastnih frustracij s Koroško, kot našo pradomovino v to bolj “čutiti” od ostalih (ali tako, kot čutijo izgubo svojega ozemlja po prvi vojni Madžari, recimo) in se že zaradi tega držati zadržano do hitrega priznanja “de facto” stanja na Kosovu. Osvajanje ozemlja z večjim razplojevanjem, kar je še zmeraj politika klera (da bo več kristjanov, kot muslimanov je dovolj velik razlog za Vatikan, da požegna brazilce, kot največje izbrance rimskegakatolištva?), avtoritarnih režimov (vključno z južnokorejskim, npr.) pa tudi vseh demokratičnih (evropa izumira je geslo vseh držav v EU, v prav vseh pa se prebivalstvo divje množi). Kot, da ni alternativ biološkemu primitivizmu v kapitalistični (vrednost, ki se mora oplajati, torej rasti tudi če štejemo ljudi na prenaseljenem planetu) in demokratični družbi. Dinamika teh procesov je danes hitrejša, in se ti da postaneš v manjšini v lastni državi zgodi v dveh generacijah – zato se mi zdi smiselno, da se razmisli posledice “de jure” priznanja “de facto” številk na Kosovu, kjer je bila tudi prva srbska država. ja, mislim da je nadustosti in zaletavosti v samooklicanem poznavalstvu (meni ni bilo nič jasno, kot so me za eno leto zaprli na jug – kulturni šok je bil zastrašujoč, pa sem bil državljan SFRJ).
Tale komentar se mi zdi bolj kot variacija na temo “jebe lud zbunjenog”.
S temi “poznavalci balkana” se nam samo na lep način sporoča, da smo del balkana, kar je dejstvo, ki ga nekateri najbolj naši danes nočejo sprejeti. Velika večina nas je dala že v šoli (pa tudi skozi različne medije) dobila osnove iz naše skupne balkanske zgodovine, geografije in jezikov, skozi služenje vojaščine pa ta balkan tudi konkretno doživela.
“Poznavanje” balkana je relativen pojem, ki pomeni samo to, da si bolj ali manj “balkanac znalac”.
Očitno pa smo nekoč o balkanu “kolektivno” vedeli dovolj, da smo od njega dvignili roke in izkazalo se je, da smo imeli prav – in pri tem bi bilo dobro, da tudi ostanemo…
Doslej nas je namreč vsako pečanje z balkanskimi zadevami najmanj osmešilo, da o drugih nesrečah ne govorimo. Dokler ne bomo rešili svojih balkanskih problemov pa tudi ni nobenih realnih možnosti, da bi lahko rešili tuje.
lp
Ni kaj dodati. ODLIČNO. Res škoda je samo to, da tako kvalitetnih komentarjev že dolgo ni več tudi v tiskanih medijih.
Slovensko predsedstvo EU se ni vmešavalo v notranje-politične razprave v državah članicah in se ne bo niti v prihodnje. Ob tem Ukom navaja besede Janeza Janše s torkove novinarske konference.
http://www.siol.net/eu/novice/.....ic_eu.aspx
Morda res v Sloveniji nismo tako dobri poznavalci balkana, da bi znali osvajati njegova tržišča oziroma se gospodarsko plasirati, mogoče pa ni krivo samo naše “nepoznavanje”, ampak tudi zamera Balkana, ker je Slovenija imela dovolj dober nos, da je vedela, kdaj je čas, da jo odkuri.
Tu vidim sama poznavanje Balkana, da smo v Sloveniji tako rekoč vsi (plebiscit!) zaslutili,da postaja nevarno brezishodno, da so zaman vsa pogajanja in racionalni argumenti, da je naslednji korak zgolj nasilje in smo naredili vse, da smo odšli, čeprav je bilo zelo negotovo (neverjetno za ziheraške Slovence, da so se tako odločno opredelili za lastno pot, najbrž zaradi nagona po samoohranitvi!). No, kakorkoli že, takrat smo “prepoznali” balkanskost in smo se je rajši pravočasno izognili. Medtem ko je Evropa zgolj pasivno gledala in ni razumela, za kaj gre, kdo ima ali nima prav (če je sploh kdo imel kak prav), celo več, Slovenijo so imeli celo za sebično, ker ni ostala (!), pa čeprav bi pri tem ogrozila fizično izničenje svojega prebivalstva in vsak svoj nadaljni obstoj. Prav nič ji niso pomagale njene obveščevalne službe, zgodovinarji, novinarski dopisniki, diplomati itd., preprosto ni znala razumeti in ukrepati. Kot tudi ZDA, ki je šele potem, ko je vojna eskalirala v genocidna dejanja, ko ji ni bilo videti konca nartedila dejanje v sili, bombardirala srbsko ozemlje, da je ustavila nasilni, osvajalski stroj, ki se pognal in mu ni bilo videti kraja…
V tem smislu je Slovenija poznavalka Balkana, prav zaradi tega, ker ga pozna do obisti, ker pozna njegovo “dušo”, jo Balkan zavrača in je do nje zamerljiv.
@vojko
Mislim, da bi poanta morala biti še bolj izostrena v smeri, da nismo nikakršni “inštitucionalni poznavalci” Balkana. Na ravni posameznikov imamo verjetno največjo koncentracijo ljudi,ki poznajo razmere “tam doli”, ki razumejo kulturo, zgodovino, “psiho-socialni in politični ekonomski kontekst”.
Kar pa nimamo in tu se v celoti strinjam s poanto članka, pa nimamo državne podpore v smislu akademsko-političnih inštitucij, primernega odnosa politike in državne uprave. Sam sem pogosto vabljen dol, plačejujo me Švedi, Avstrijci, Komisija, Grki, OZN, skoraj nič pa domači viri, nikogar ne seznanjam z doseženim s stanjem, nihče me nič ne vpraša… Naši vse vejo in vse sami naredijo. To je pač strategija nosilcev odločanja v Sloveniji in predvsem znak nedozorelosti in premajhne državotvornosti.
In če k temu dodamo, da je uspeh našega predsedovanja odvisen od takih manj ali bolj modrih izjav dveh slonov v trgovini s porcelanom DR in JJ, ki sta zaradi ego- in etnocentrizma, ter slabe diplomatske podpore manj učinkovita in prodorna kot kakšna Avstrija, potem seveda velja vojkotov tekst. Ampak poanta res ni v tem, da nimamo poznavalcev. Moja izkušnja celo iz Albanije je (isto pa mi govorijo kolegi, ki so delali na Kosovu), da celo tam, kjer ni v tem prostoru tako pomembne jezikovne prednosti, prej zaštekamo za kaj gre in kaj oni res rabijo. Enostavno je imelo precej ljudi dobre povezave že prej in te ne zgolj v glasbi in Jadranu.
Problem je v tem, da Šukljetovi komentarji v financah, premorejo več soli in politične drže, kot vsi državni govori, obiski ter strategije skupaj. Torej imamo potencial biti poznavalci, nismo pa tega kot država in to zaradi arogance, samoljublja ter v bistvu tudi neumnosti zunanjega ministra. Ta človek je največji državni sovražnik interesom Slovenije po večji uveljavitvi v tej regiji…
Mimogrede, ali ste opazili, da se ni javil ne pri Keniji in ne pri Pakistanu, kar bi se kot Predsedujoči GAERCu moral. Samo izkazujemo, da EU še ne poznamo dovolj…
mi smo najboljši eksperti v Europi za kure in za traktorje Puch
Končno je nekdo napisal nekaj o slovenski politiki oz. diplomaciji, ki se ima za poznavalko Balkana, vendar to ni. Razlog je ne le aroganca in samoljublje zunanjega minista, kot je zapisal Emil, ampak večjega dela slovenske politike. Če je bilo na začetku 90-ih morda razumljivo, da se je hotela distancirati od dogajanja v vojno zapletenih držav, zdaj to ni več. Če ne zaradi drugega, zaradi gospodarskih interesov Slovenije. Že zato bi morali resno študirati, analizirati in zbirati informacije. Pa se zdi, da slovenska diplomacija tega ne počne. Po mojem prepričanju se je v zadnjih letih spremenila le retorika. Slovenski politiki na čelu z zunanjim ministrom so čez noč postali poznavalci Balkana oz. držav na območju nekdanje Jugoslavije, pri čemer pa ne morejo skriti, da jim je pravzaprav vseeno, da jih Balkan sploh ne zanima, zato vedno znova izpadejo domišljavi – tako v državah vzhodno od Slovenije kot v državah zahodno od nas.