Paris Photo je najstarejši specializirani fotografski sejem v Evropi, prirejajo ga vsako leto novembra že od leta 1996. Letos je sodelovalo 83 galerij in 21 založnikov, ki so se uspeli uvrstiti v selektivni izbor organizatorja. Sejem je potekal od 14. – 18. novembra, kot običajno v delu Louvra, imenovanem Caroussel, na Rue de Rivoli v centru Pariza.

Sejem je po podatkih organizatorja letos obiskalo nekaj več kot 32.000 obiskovalcev, kar je sicer za petino manj kot v letu 2006, ko so jih našteli čez 40.000. Padec je šel predvsem na račun štrajka delavcev v javnem prometu, ki je bil tiste dni v Parizu popolnoma ohromljen. Zaradi tega je potovanje v Pariz odpovedalo določeno število zbiralcev iz Evrope in Amerike, slednje pa je poleg tega v zadnjem času doletela tudi recesija, povezana s padcem vrednosti nepremičninskega trga v ZDA. Vendar hale Caroussela niti malo niso kazale pomanjkanje obiska, ravno nasprotno.

Kljub omenjenim okoliščinam pa rezultati, kot jih je pokazala zaključna anketa organizatorja med razstavljavci, sploh niso slabi. Povprečno število prodanih kosov (na galerijo) se je iz lanskih 20 dvignilo na 21, povprečna vrednost prodaje pa se je dvignila iz lanskih 89.000€ na letošnjih 96.000€ (prav tako na galerijo). Prodaja je bila živahna, čeprav cene niso dosegale rekordnih zneskov. Galerija Bruce Silverstein iz New Yorka je recimo prodala fotografijo Edwarda Westona z nazivom »Dunes« (1936, 20×24cm) za 272.000$, galerija Priska Pasquer iz Kolna je prodala dva kosa Augusta Sanderja po ceni 67.000€ za vsakega, med specialisti za 19. stoletje je galerija Hans. P. Kraus iz New Yorka prodala 10 kosov Josepha Vicomte Vigierja (franc. fotograf iz 2. pol. 19. stoletja) po cenah do 180.000$.

_{galerija Charles Isaacs (New York); specializirani za 19. stoletje}

Za področje sodobne fotografije organizator beleži skromnejše izkupičke; za ilustracijo omenimo le zneske, ki sta jih dosegla Bill Henson (35.000€) in Paul Graham (40.000€). Zelo zadovoljni pa so bili v galeriji Martin Asbaek (Kopenhagen), ki je več kot podvojila svoj izkupiček glede na lansko leto. Galerija, ki zastopa predvsem mlajše skandinavske avtorje, je prodala več kot 40 fotografij avtorjev kot so Trine Sondergaad, Nicolai Howalt ali Ebbe Strup Wittrup (vsi letniki nad 1970).

Primer galerije Martin Asbaek je pomenljiv, saj se je tudi na splošno zanimanje za skandinavske galerije letos močno povečalo, kar je dober primer tega, kako lahko uspešna promocija na sejmu dvigne zanimanje za neko regijo ali državo. Lani je v programu Focus pariškega sejma namreč posebno predstavitev doživela ravno skandinavska fotografija. To pomeni, da je bila temu namenjena posebna razstava, izpostavljene pa so bile tudi galerije iz te regije s svojim programom.

_{prostor galerije Martin Asbaek (Kopenhagen); na letošnjem sejmu so zabeležili največji porast prodaje}

Podobno pozornost je letos organizator namenil italijanski fotografiji – z osrednjo razstavo pejsažne fotografije iz zbirke banke UniCredit, z razstavo t.i. »neorealistov« (de Biasi, Camisa, Roiter), ki jo je pripravila galerija Admira iz Milana, na razstavi »Statement« so se predstavili mladi talenti po izboru osmih galerij, posebej so predstavili festival FotoGrafia (Rim), potekale so okrogle mize in predstavitve posameznih galerij in založnikov (17 organizacij). Našim sosedom lahko za dobro pripravljen promocijski projekt samo čestitamo, zlasti, če vemo, da je za tem stal usklajen napor italijanskega Ministrstva za kulturo, italijanske ambasade v Franciji, predstavnikov banke UniCredit in predvsem strokovnega štaba na čelu s samostojnim kustosom in kritikom Walterjem Guadagninijem, ki je v sodelovanju z galeristi pripravil verjetno najpomembnejšo predstavitev italijanske fotografije doslej.

_{galerija Admira (Milano); fotografija Maria de Biasi, 1954}

Tudi zaradi tovrstnih spremljevalnih programov je pomen pariškega sejma izjemen. Kajti na sejmu Paris Photo že nekaj let ne gre več le za predstavitev programa najboljših galerij na sejemskem prostoru. V sejemskem kontekstu sta organizirana dva pomembna natečaja, v muzeju Jeu de Paume je letos potekal simpozij z naslovom »Kaj naj storimo z vsemi temi podobami?«, v okviru sejma pa se promovirajo tudi nekateri pomembnejši fotografski dogodki v Parizu, s partnerji kot so Centre Pompidou, Maison de la Photographie, Musee d’Orsay, Fondation Henri Cartier Bresson, Bibliotheque National in drugimi.

The BMW Paris Photo Prize je glede na pomen in višino nagradnega sklada poleg nagrade Deutsche Börse Prize (organizira The Photographers Gallery iz Londona) najpomembnejša nagrada na področju sodobne fotografije v Evropi. Žirija je letos izbirala med 50 prijavljenimi serijami, ki so jih lahko prijavile na sejmu sodelujoče galerije. Med avtorji, ki imajo srečo, da jih zastopajo izbrane galerije, so izbrali 16 finalistov, katerih dela smo si lahko ogledali na posebni razstavi. Prva nagrada je šla v roke Jitki Hanzlovi, predstavnici srednje generacije (r. 1958) čeških avtorjev, ki sicer živi in dela v Nemčiji, zastopa pa jo galerija Kicken iz Berlina. V ozek krog favoritov se je uvrstil tudi ljubljanski znanec iz razstave Photonic Moments 2006, Madžar Tibor Gyenis, ki ga zastopa galerija Vintage iz Budimpešte. Ta galerija, ki sicer deluje že od začetka 90-ih, je tudi edina iz prostora Vzhodne ali Jugovzhodne Evrope, ki po izboru organizatorja zadnja leta redno sodeluje na pariškem sejmu. Njen direktor Attila Pöcze meni, da so s svojim delom uspeli prepričati vodstvo sejma, poleg tega pa vztrajno širijo krog ljubiteljev in zbiralcev njihovega programa. Mimogrede; ta je sestavljen izključno iz avtorjev moderne in sodobne madžarske fotografije.

Ob intenzivni prisotnosti italijanske, madžarske in avstrijske (galerija Faber in posamezni avtorji v pretežno nemških galerijah) fotografije na Carousselu se lahko vprašamo, kdaj in kako bi lahko kaj podobnega uspelo tudi slovenski fotografiji? S tradicijo, ki bi bila prepoznavna tudi izven Slovenije, se ne moremo pohvaliti, čeprav bi se med nasledniki Janeza Puharja verjetno našlo par imen, ki bi bila zanimiva tudi v evropskem kontekstu. Tudi sodobnejši avtorji so na mednarodni sceni premalo prisotni, kljub posameznim, sporadičnim izjemam. Razlog več za posameznike in ustanove, ki delujejo na področju fotografije v Sloveniji, da začnemo razmišljati in delovati bolj ambiciozno na mednarodnem prizorišču.