Če velja, da pametnejši odneha, je Janez Rajgelj na testu inteligence potegnil krajšo. Memiju Bečiroviču je namreč prekipelo; ker mu direktor ni kupil “šuterja”, je zapustil klop po še enem sramotnem porazu v NLB ligi, tokrat proti Zadru.
Mnenja o Memijevem delu v Tivoliju so deljena. Čeprav je res, da gre za mehkega trenerja, ki svojih košarkarjev ne zaklepa v dvorane, kar v klubu Olimpijinih plačilnih zmožnosti nikoli ni dobro, pa drži tudi, da je Memi pogorel pri osnovnem načelu “plezanja na goro”: da se tam hodi gor le s svojimi ljudmi. Memija je tako dokončno odnesel Američan Taylor, sicer Rajgljev ljubljenček še iz skupnih časov v Slovanu; če daš v igro proti CSKA igralca, ki je za razliko od ostale ekipe prešprical vse božične treninge in soigralce prvič v koledarskem letu videl na letališču v Moskvi, je jasno, da si dokončno sesul vsakršne zametke pozitivnega ozračja v ekipi.
Kako torej naprej? Olimpijo naj bi prevzel Andrej Urlep, baje Rajgljev prijatelj s taroka. Ergo, ima že prvi “minus”; kot direktorjev prijatelj bo igral po njegovih notah, zatorej ne bo težil z zahtevami po okrepitvah, ki jih Olimpija potrebuje bolj kot Sahara vodo. S takšno hipoteko se bo Urlep v ekipi težko uveljavil kot zaveznik igralcev v “boju” proti upravi kluba, kar je – denimo v času Filipovskega in predvsem Okorna – bil pomemben motivacijski faktor pri igralcih.
Lahko Urlep razsuto moštvo, v katerem je nekaj potenciala, a premalo globine za resno rotacijo, sploh uredi v nek spodoben, gledljiv sistem? Po mojem ne zaradi treh razlogov:
1. Trije Američani (če odštejemo Boookerja, ki baje odhaja) so uvideli, da lahko v klubu zamenjajo trenerja, ki jim preveč teži. Kohezije v moštvu ne bo. Taylor bo še vedno igral le, kolikor se mu bo ljubilo, ostala dva pa v okviru svojih skromnih zmožnosti.
2. V moštvo prihaja Boris Gorenc, nekoč fenomenalen individualist, a tudi “ubijalec” ekipnega duha. Čeprav je Gorenc vso kariero blestel v malih klubih, kar Olimpija trenutno v evroligaških razmerah sicer je, je težko pričakovati, da bo s baje precej težko osebnostjo za sabo povlekel ostale. Sploh, če ga bo kdo v karanteni polil s coca-colo (this one is for you, Tušek). Ravno nasprotno, sam pričakujem ravno nasproten učinek: še manj žog za Hukiča na račun Gorenca. Poleg tega nihče ne ve, v kakšnem stanju je Boki po skoraj sezoni mirovanja, in s kakšnimi motivi prihaja (zaključiti kariero ali se z dobro statistiko še enkrat donosno prodati).
3. Vprašljiv je tudi domet samega Urlepa. OK, na Poljskem je baje bog, vendar tamkajšnja košarka na evro-sceni nikoli ni naredila opaznejšega koraka, niti na EP ne. V spominu nam je ostal le kot selektor slovenske reprezentance, v kateri je bil tudi Gorenc, konec devetdesetih let. Bilanca: štart 0-3 v kvalifikacijah (da, izgubili smo tudi doma proti Okačevi Češki in v gosteh proti Makedoniji), a se po sedmih zmagah vendarle uvrstili na EP, mislim, da je bilo v Španiji. Tudi tam smo začeli z 0-3 (porazi proti takrat močni Franciji z Rigadoujem za pet pik, z outsiderjem Izraelom za piko in Litovci za 9 pik), le da nismo imeli več popravnega izpita. Po bleščeči zmagi proti BiH nas je na koncu namlatila še neka Ukrajina, zato smo osvojili 14. mesto – od 16 udeleženih.
By the way; naša postava je bila vse prej kot slaba: Teoman Alibegovič in Jure Zdovc v zenitu kariere, prihajajoči upi Nesterovič, Milič, Gorenc, Jurkovič in Tušek, pa Jaka Daneu, Rado Trifunovič in Goran Jagodnik. Kaj mi je najbolj ostalo v spominu s tega prvenstva? Time-outi. Urlep namreč takrat ni imel table za risanje akcij, ampak je vse razlagal s kretnjami rok. Če takrat to ni bilo dovolj za ekipo etabliranih igralcev, je še težje pričakovati, da bo Urlep deseterico, ki je ni sam selekcioniral, spravil v red v nekaj dneh in dobil dve ali tri evroligaške tekme.
Urlep gor ali dol, kot košarkarskega navdušenca me že vso sezono zanima ključno vprašanje, povezano z Union Olimpijo: kdo so skrivnostni sponzorji in donatorji, ki skrbijo/bdijo za/nad njeno sanacijo? Gre za državna podjetja, krog Janeza Janše, Zorana Jankovića ali koga četrtega? Je v časih, ko denarja za šport zmanjkuje, sploh še moč najti sponzorja, ki želi ostati anonimen!? In če, s kakšnimi motivi?
Benjamin,
ja, se strinjam, da Rajgelj dela napako. S tem, da je bil napaka že sam Bečirović, ki pač ni motivator in ne zna iz igralcev spraviti maksimuma. Če bi Rajgelj imel bolj ambiciozne načrte, bi seveda že v začetku štartal na Mahoriča ali vsaj obdržal Okorna.
No, tole z Urlepom, ki je name naredil podoben bled vtis kot Bečirović, pomeni nadaljevanje low profile politike Olimpije v tej sezoni, čeprav denar je. Se pa bojim, da bomo ob tej Rajgljevi politiki najprej pobegnili gledalci, nato pa tudi Jankoviću ne bo več uspelo izsiliti denarja od sponzorjev. Kdo bi sponzoriral takšno Olimpijo, kot jo gledamo zadnjih 6 tekem?
…ali pa bi počasi zbrali denar za kak doprsni kip Zmaga Sagadina pred Halo, ker te zlate dobe Ljubljana ne bo več videla.