SAZU: Po približnih ocenah je cena raziskovalne ure, ki je sicer nekak arhaičen pojem, ki nam je ostal iz preteklega obdobja delitvenega socializma, približno dvakrat premajhna, tako da bi morali državni denar za znanost dvakrat povečati ali pa število prejemnikov tega denarja dvakrat zmanjšati.

Zelo ucinkovit ukrep bi bila preusmeritev belih slonov socrealisticne znanosti UKC in IJS na samofinansiranje! Ukinitev obvezne slovenscine na tehnicnih fakultetah. To bi verjetno naredil nekaksen na Sarkozy, recimo Mic’o Mrkaic’

Ni kaj, s predlogom kolega Žekša se lahko samo strinjam. Tistim, ki se trudimo boriti v mednarodnem konkurenčnem znanstveno-raziskovalnem prostoru in držati korak s konkurenco, je zadeva sama po sebi jasna. Ne moreš biti vrhunski svetovni tekač na 100m, če občasno nastopaš le v vaški ligi s še dvema sokrajanoma, pri tem pa vsi trije za sodelovanje dobite klobaso in pivo. Preboj med svetovno elito je možen le, če te starši in prvi trenerji v rani mladosti usmerijo v elitne domače in nato tuje klube, kjer so pogoji za delo vrhunski, takšna pa tudi konkurenca in nagrade za uspehe. V športu se nam to zdi nekako samo po sebi umevno, če pa poskušate to uveljaviti na znanstvenem in raziskovalnem področju, pa te domači znanstveno-raziskovalni krovni lobi pribije na križ kot heretika in škodljivca št. 1.

Zato se bojim, da francoski način reforme pri nas ne bo šel skozi. Če to ni uspelo pod to avtoritarno vodeno vlado, bo v naslednjih levičarskih še bistveno manj. Zato malce dvomim v realističnost podvojitve deleža sredstev za visoko šolstvo in znanost. Mislim, da je več uspeha mogoče pričakovati, prvič, s strani novih privatnih univerz, temelječih na bolj poslovnem in manj egalitarnem načinu najemanja in nagrajevanja profesorjev ter privabljanja top študentov. In drugič, da pač starši svoje surove bisere v zgodnji dobi pošljejo na študij v tujino, kjer se bodo obrusili v vrhunske znanstvenike svetovnega formata.

Ampak ta drugi način je seveda samomorilski za razvoj domače države, saj odliva najboljši možganski potencial v tujino, domača znanstvena srenja pa še bolj relativno zaostaja. EU se poskuša temu brain-drainu upreti prav z ustanovitvijo ERC (European Research Council), ki spodbuja, da bodisi domači vrhunski talenti in izdelani znanstveniki ostanejo v Evropi, bodisi jih z velikodušnimi plačami in dodatnim raziskovalnim denarjem privablja od zunaj.

Vsekakor je poskus e-revije Razgledi, da v spletno razpravo vrne tematiko slovenskega visokega šolstva in raziskovanja hvalevreden. Lanska pomladna razprava (Z akademiki gre hitreje kot s kadilci…) je pokazala pravo moč spletnega dialoga, ki ga žal klasični mediji, tudi zaradi preredko posejanih terminov za take razprave in slabo realizirane možnosti repliciranja, niso sposobni izvesti. Zato je tokratna izbira predsednika SAZU kot gosta Razgledov in posledično kot nadaljevalca spletnega klepeta naslednja posrečena poteza urednika revije. Obžalujemo lahko le, da komentatorji, bojim pa se, da je v podobnem položaju tudi akademik prof. dr. Žekš, ne razpolagamo z analitskimi podatki, ki bi izhajali iz temeljitih študij o stanju našega visokega šolstva/raziskovanja in ki bi nato omogočili učinkovit nasvet vladi, kako naprej pri oblikovanju strategije za izkoriščanje najpomembnejšega resursa vsakega naroda, namreč njegovega človeškega kapitala. Ob danes razpoložljivih podatkih in presojah lahko zgolj ostajamo na posplošeni razpravi in nas zato ne smejo čuditi kritični pomisleki v tej smeri (@james), ki se bodo brez dvoma ponavljali. Prepričan sem, da pogledovanje po tujih vzorih pa četudi so to zanimive poteze najprej nemškega in zdaj še francoskega visokošolskega resorja, kako z dodatnimi proračunskimi injekcijami okrepiti elitne raziskovalne univerze, ni nujno učinkovit recept za dosego premikov v vsakem prostoru. Skrivnosti finskega in irskega uspeha ležijo npr. drugje, s tem da seveda tudi njihove izkušnje niso nujno primerne za nas. Čez palec se lahko strinjam, da sta skromna usmeritev javnega denarja in zaradi zgodovinskih razlogov odsotnost dotoka podjetniškega kapitala v obe obravnavani sferi pri nas pomemben razlog njune obubožanosti, da pa zgolj povečanje alimentacije brez skrbno pripravljenega načrta njenega usmerjanja ne bo zagotovilo uspeha. Tak načrt pa najbrž ne more nastati v ministrskih kabinetih, ker tej zadevi nikjer tako ne strežejo, tudi v Franciji ne, čeprav je končna odločitev bila ministrska oz. vladna. Tako kot samo resorna odločitev ne more uveljaviti in udejaniti bolonjske reforme (za katero sem še vedno prepričan, da je v svojem anglosaškem izhodišču dobra rešitev), ki je ob preslabi presoji prostora doživela neustrezno implementacijo in se zato zdaj (ne samo pri nas) srečuje s težavami, ki občasno zbujajo sum zaključka v katastrofalnem neuspehu. Zaključim naj z osebnim mnenjem, ki ga nikomur ne vsiljujem: seveda je za vsak prostor elitno intelektualno občestvo ključnega pomena, vendar ne morem mimo prepričanja, da pot do njega vodi preko splošnega dviga kvalitetne izobrazbene ravni populacije.

Z vsem dolžnim spoštovanjem do gospoda predsednika SAZU. Moj pomislek je naslednji: če bodo akademiki problematizirali samo sistem in ne tudi znanosti dandanašnji kot take, se bojim, da ne bomo prišli na suho/zlato vejo; domovanje našega Peruna! Zastaviti pa bi si najbrž morali tudi vprašanje, ali je smiselno to silno divjanje po začrtani lizbonski strategiji in bolonjski reformi? Na del teh vprašanj sicer posredno odgovorja angleški antropolog Nick Sandberg v svojem eseju: Blueprint for Prison PLanet, Feb 2001, katerega prevod si dovoljujem pripeti spodaj.
Ali obstaja načrt za Zemljo, planet zapor
»Medtem pa bomo uresničevali naš temačen smoter.« – Kralj Lear, 1. dejanje, 1. prizor.
Namen tega besedila je dati bralcu možnost uvideti, da je morda veliko tega, kar na splošno verjamemo o svetu, še posebej o zgodovini in političnem ustroju, daleč od resnice. Pri tem pisanju ni moj namen razkriti delovanje kake tajne vlade ali temne usode, ampak preprosto dopustiti radovednim bralcem, da si privoščijo novo prevrednotenje tega, kar se pravkar dogaja okrog nas. Vsakemu posamezniku je prepuščeno, da izbere, ali bo verjel ali ne bo verjel scenariju, ki ga navajam. Ne ugotavljam kategorično, »kako je na tem svetu«, saj je razlaga sveta in dogodkov v življenju posameznika navsezadnje povsem osebno izkustvo.
V predstavitvi te drugačne razlage našega sveta, sem se preprosto podal naravnost v različico zgodovine kot »teorije zarote« s skopim motivom zasledovati šibke in drugačne razlage za večino tistega, kar se je dogodilo v zadnjih letih. Povedano preprosto, v tam namen sem precej poljubno izbral najbolj zanikujočo razlago oziroma izid za katero koli vrsto osvetljenih dogodkov. Če bo bralec ob tem osupel in nemiren, mu svetujem, da se ves čas zaveda, da obstaja veliko drugih načinov gledanja na naš svet, četudi so »najslabši možni scenariji« resnični, potem že preprosto spoznanje ali prepoznanje težave prinese preobrat.
Nick Sander, Februar 2001
Članek je razdeljen na štiri poglavja. Prvo poglavje sestavlja osnovni pregled naše nedavne zgodovine in možne usode iz perspektive naraščanja popularne »teorije zarote«. Drugo poglavje obravnava sredstva, s katerimi bi bil lahko tak načrt potekal, ne da bi se ga zavedali. Tretje raziskuje nekatere osnovne koncepte, ki bi bili lahko uporabljeni za manipulacijo ogromnih skupin prebivalcev. In četrto poglavje skuša dogledati, kaj lahko naredijo tisti, ki verjamejo oziroma tisti zaskrbljeni državljani , zato da bi zajeli in preprečili ta proces.
Pri ljudeh najrazličnejšega porekla in slojev narašča vnema, da bi z vso resnostjo pretehtali dejstvo, da je veliko tega, kar so nas učili o naši zgodovini, daleč od resnice. V skladu s klasično teorijo zarote, verjamejo, da je stopnja slučajnosti, ki je pripisana večini tistega, kar se je dogodilo v nekaj zadnjih stoletjih, visoka in da zadaj za zaveso, ne deluje koherentna negativna sila, ki manipulira dogodke naših življenj v svojo korist.
Verjeti je, da obstaja »elitna klika« (»elite cabal«) na vrhu bančništva in industrije, ki deluje skozi vlado in medije, in nadzoruje naša politična, socialna in osebna življenja z vse bolj naraščajočo stopnjo. Ta elitna skupina je bila zasledovala svoje ambicije skozi stoletja in deluje po načrtu ali agendi, ki je v popolnem nasprotju z našimi koristmi. Brezobzirno je manipulirala s političnim zemljevidom v smeri strateške destabilizacije in reorganizacije nacionalnih držav; in njen poslednji cilj ali smoter je, zavzeti do zdaj neverjetno različne zvrsti človeške kulture, ki so nekdaj bile na Zemlji, in jih počasi stopiti v eno, homogenizirano podjetniško in potrošniško celoto – v enoten blok pod njihovim osrednjim nadzorom.
Poglavitna sredstva, zaradi katerih je verjeti, da ta skupina zasleduje ta cilj, so ekspanzija njihovega lastnega razvojnega prototipa za svetovno kulturo – ameriško, to je niz kulturnih praks – vrednosti, ki jih sistematično širi po vsem svetu, ko napredujoče odstranjuje bogastvo starodavnih ljudstev in verovanj, in namesto njih uvaja standardizirane potrošniške stereotipe.
Končni cilj te izbrane elitne skupine je uvesti enovit globalen trg ali tržišče, nadzirano s svetovno vlado, s svetovno vojsko, finančno regulirano s svetovno banko v smeri enotne in ene globalne valute in naseljeno z mikročipirano populacijo, ki bo priključena na globalen računalnik, računalnik, ki hkrati monitorira in sproti beleži našo osebno lokacijo in finančno stanje, naše čustveno stanje iz smeri oddajanih električnih signalov – ta tehnologija že obstaja.
Na ta način se uresničuje njihova ambicija, da bi bila Zemlja planet-zapor – v katerem bo vladala interaktivna socialna struktura pod osrednjim nadzorom – kar že poteka v okviru dejavnosti na dveh področjih: trgovine in kulturne prakse, kajti o kulturi ni več mogoče govoriti. V trgovini, ker je elitna skupina ustvarila korporacije, posredovalce planetarnega suženjstva, in v kulturni praksi, ker je prav ta elitna skupina ustvarila tako posredovalce kakor uporabnike – nas.
Zgodovinske korenine te elitne skupine se raztezajo daleč nazaj v meglice časa. Že razvoj sodobnega bančniškega sistema v srednjeveški Evropi zagotavlja uporabno izhodišče za vpogled v njihove aktivnosti. Naj si bralec to zapomni, v opisovanju dejavnosti te izbrane elitne klike, moram ji dati ime, in to ime je kakor običajno in splošno rabljeno – ELITA.
Prvi del – Svet zunaj nas
Kratka zgodovina bančništva
»Dopustite mi, da tiskam in nadziram nacionalen denar, in malo mi je mar, kdo piše zakone« – Amsel Rothschild
V nedavnem obdobju se zgodba elite začne z razvojem sodobnega bančniškega sistema v srednjeveški Evropi. Tedaj je bilo dosegljivo bogastvo običajno shranjeno v obliki surovega zlata ali srebra. Zaradi varnosti je bilo shranjeno v sefih lokalnega zlatarja, in prav on je bil edini, ki je imel dostop do trezora. Zlatar je izdal potrdilo o depozitu in kupec je nato dvignil svoje zlato in ga dal prodajalcu, ki ga je za tem lahko ponovno depozitiral, pogosto pri istem zlatarju. Ker je bil to postopek, ki je bil dolgotrajen, je postala splošna praksa, da so ljudje enostavno menjali zlatarjeva potrdila o depozitu, ko so vodili finančne transakcije. Ščasoma, je začel zlatar izdajati potrdila za določene vrednosti zlata, pri tem sta postala nakup in prodaja še lažja. Tako so ta zlatarjve potrdila o depozitih postala prvi bankovci.
Zlatarji, zdaj godni bankirji, so opazili, da depozitorji dvigujejo hkrati le majhne količine hranjenega zlata. Zato so se domislili, da bi sami izdajali več potrdil o prejemu zlata, potrdil, ki se ne nanašajo na nobeno depozitno bogastvo. S tem, ko so izdajali ta potrdila ljudem, ki so potrebovali denar v obliki posojila, so lahko bankirji uporabljali denar, ki so ga položili drugi zato, da so delali denar zase. Spoznali so, da za vsako enoto zlata, ki so ga hranili, lahko varno izdajo desetkrat večjo vsoto v bankovcih, ne da bi na splošno kdor koli to opazil. Če je na primer, zlatar hranil 100 funtov zlata drugih ljudi v svojem trezorju, je lahko izdal bankovce do vrednosti 1000 funtov. Tako dolgo dokler ni več kakor 10 odstotkov ljudi, ki so imeli te bankovce, želelo dvigniti svojega zlata, recimo hkrati, ni nihče mogel ugotoviti, da je zadaj sleparija. Ta praksa, ki se imenuje »frakcionalna rezervna izposoja«, se nadaljuje vse do danes in je dejansko hrbtenica sodobne bančne industrije. Banke tipično posojajo desetkrat več, kakor so dejansko njihovi finančni holdingi, kar pomeni, da 90 odstotkov denarja, ki ga posodijo, ni, nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo.
Posojila, ki so jih dajali zlatarji, so jim morala biti vrnjena z obrestmi, kar je pomenilo, da je neobstoječ denar počasi postajal konvertiran v dobrine v obliki pridelkov in dela. Če naj bi se bilo plačilo dolga ustavilo, je imel bankir pravico zaseči dolžnikovo imetje. Ščasoma so zato postali zlatarji bogatejši in bogatejši. Izmislili so si shemo za ustvarjanje denarja iz čistega zraka in nato ta denar konvertirali v resnične dobrine, delo ali posest. Posojilo ob 12 odstotnih obrestih je bankirju vrnilo ne samo 12 odstotkov ampak 112 odstotkov – tako kakor danes.
Kakor se je začela industrijska doba, tako so možnosti za nadaljevanje te sheme naraščale eksponencialno. Zlatarji so bili zdaj povsem godni in kvalificirani bankirji, in njihova sposobnost ustvarjati denar iz zraka in ga nato konvertirati – spremeniti v otipljivo, stvarno gotovino oziroma premoženje – jim je omogočilo, da so začeli nadzorovati celotne industrije vse do točke, na kateri je svet bančništva in industrije postal glede na vse namere in smotre, brezšivna entiteta. S širitvijo družinskih bančnišnih struktur, kakor na primer Rothschildov, so si na ta način pridobili tako velikansko moč, da so različne monarhije in novopečene vlade tistega časa bile kmalu videti precej šibke v primerjavi z njimi.
Njihova moč in vpliv sta naraščala še naprej, tako da so te elitne bančniške družine subtilno kupovale vpliv znotraj vlad in monarhij in uporabljale ta vpliv tako, da so strateško izzivale in izzvale nemire med narodi. Ko so izbruhnili neizogibni spori, so nato posodile velike vsote denarja, običajno obema stranema, tako da je lahko prišlo do vojne. Vse dobavljeno orožje je bilo prav tisto, ki so ga izdelala industrijska krila bančniškega-industrijskega kartela, in z reguliranjem denarnih posojil in rokov dobave orožja, je bil in bo izid vsakega spopada učinkovito nadzorovan. Kadar jim je ustrezalo, so elitne bančniške družine lahko monarhije ali vlade še naprej destabilizirale tako, da so povzročile revščino z regulacijo dotoka denarja in uporabljajoč taktiko agentov-provokatorjev podžigale vsako spečo željo po revoluciji. S tako ogromno močjo je bilo lahko nadzirati novonastale evropske vlade in zagotoviti, da so prišli na oblast le tisti politiki, ki bodo izpolnjevali voljo bančniških družin.
Ob zori dvajsetega stoletja, so bančniške družine vrgle na plano nova sredstva, da bi z njimi utrdile in povečale svoje dobičke. Odkrile so, da lahko s periodičnim občasnim pomanjkanjem denarne oskrbe znotraj svetovnih borznih trgovanj, ki so v takih primerih nujna, zlahka kreirajo borzne zlome. Najbolj znan primer tega je bil famozen zlom na Wall Streetu leta 1929. Kar zgodovinske knjige običajno spregledajo oziroma prezrejo zabeležiti je, da se v zlomih bogastvo dejansko ne uniči, ampak se zgolj prenese. Zlom ‘29 je omogočil najbolj mogočnim bančniškim in industrjskim družinam absorbirati šibkejše elemente, kar jim je prineslo le še večjo stopnjo centraliziranega nadzora.
Z napredovanjem tehnološke revolucije so eliti nakupi televizijskih postaj in časopisnih hiš omogočili ustvarjanje in nadzorovanje sredstev obveščanja. To ji je služilo in ji služi še danes tako, da zagotavlja pritegnitev pozornost javnosti zgolj tistim povzetkom dogodkov, ki ustrezajo interesom elitnih bančniških družin – a brez dvoma tistih dogodkov, ki v vsakem primeru zanikajo sam njihov obstoj.
Pogled na vlade od blizu
Videz o tem, kako se izraža politična moč v naši družbi, ki nam ga običajno dajejo, je tipično nekako takšen: vlada na vrhu, bančništvo, industrija, mediji in vojska spodaj, in ljudstvo še bolj spodaj. A neodvisno raziskovanje razvoja moderne politične moči bo pravilneje razkrilo naslednjo ureditev: razširjene družinske bančniške skupine na vrhu, vlada spodaj, ki podpira želje te hierarhije, in mediji spodaj, ki portretirajo delo vlade za ljudstvo, kakor zahteva »demokracija, ki se udejanja«.
Tako lahko dobro vidimo, da so mnoge vlade zgolj frontne organizacije za elitne bančniške kartele. Soočajo se z javnostmi preko medijev, delujoč tako, da lajšajo in omogočajo socialne spremembe na način, da se ohranja relativna družbena stabilnost, medtem ko zagotavljajo, da naša kulturna praksa ostaja na liniji s katero koli smerjo, ki jo elita želi zasledovati. Zahodne vlade običajno ne dovoljujejo javnostim, da bi dejansko izbrale svoje politične predstavnike, morda le zgolj izmed tistih posameznikov, ki jih je izbrala strankarska hierarhija. Javnosti niti ne pridejo do tega, da bi izbrale politiko, ki naj bi jo predstavniki vodili, saj je tudi ta pod nadzorom stranke. Reči, da je ta sistem odprt za zlorabe, je povsem umestna ugotovitev.
Amerika
Ustanovitev Združenih držav Amerike predstavlja vrhunec ambicij elite za svetovno prevlado. Amerika je v bistvu prototip svetovne potrošniške kulturne prakse. S tem, ko so opogumljali širše baze rasnih skupin, da se naselijo in razvijajo pod njihovo neprestano kontrolo, so bančniške družine lahko počasi usmerjale naravno evolucijo oblike družbene urejenosti, ki se ji lahko prilagodijo ljudje katerega koli porekla, ne da bi znatnejše število postalo odvečno dissociirano in bi dejansko prijelo za orožje in vrglo sistem. To je podprto z zelo represivnim sodnim sistemom in zavarovano z najobširnejšo populacijo v zaporih na planetu. Zdaj, ko je tehnološka revolucija omogočila prikazati vrednost ameriške kulturne prakse po vsem svetu, se Amerika po svojem učinku širi tako, da 50 držav dejansko obsega ves globus v vsem razen po imenu. Naš planet počasi postaja Amerika.
Tretji svet
»Premagane države … lahko osvojimo na tri različne načine. Prvi je, da jih razrušimo, drugi, da jih zmagovalec zasede in tam prebiva osebno, in tretji je, da jim dovoli, da živijo pod svojimi zakoni, ki so predmet zakonite oblasti, in ustanovimo v njih vlado peščice, ki bo delovala tako, da bo država ohranjala prijateljske vezi z zmagovalcem.« Niccolo Machiavelli, Vladar
Oglejmo si ambicije bančniških družin v južni hemisferi ali takoimenovanem Tretjem svetu. Vsepovsod po Afriki, Jugovzhodni Aziji in Latinski Ameriki so elitne bančniške družine zasledovale neizprosno in nepopustljivo svojo ambicijo destabilizirati raznolikost in mnogovrstnost tradicionalnih kultur in ustvariti na njihovem mestu niz homogeniziranih podkupljivih trgovinskih in trgovskih blokov. V zadnjih letih je ta naloga v glavnem doletela Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad. A zgodba se je začela mnogo let pred tem.
Kolonizacija, ki so jo izvedli evropski imperialni graditelji od šestnajstega stoletja naprej in kasnejše podeljevanje »neodvisnosti« premaganim ozemljem, je vodila počasi do ponarejanja posameznih nacionalnih držav z monarhijami in vladami. Da bi si zagotovili, da bodo te institucije ostale podložne elitam, so provokatorski agenti in dvolične zahodne vladne agencije delovale v ozadju, da bi zamenjale katere koli voditelje, ki so izkazovali demokratične tendence in jih zamenjevale z elitnimi marionetami iz lokalnih skupnosti in iz njihovih širših družin. Da bi ohranjali te osovražene in skvarjene režime na oblasti, so zahodne bančne institucije posojale velike vsote denarja tem »vladam« in kraljestvom, da bi jim omogočile formirati vojsko, občasno s tujimi četami in tako onemogočile ljudstvu teh držav, da bi si pridobilo moč. Posojila so nato zamenjali v dobave orožja, da bi nato sprožili različne regionalne spopade, ki so jih še podžigali provokatorski agenti elite, in vzpodbujali graditev palač, v katerih so marionetni vladarji in njihovi ministri nato prebivali.
V zgodnjih 70-tih letih je takoimenovana Yom Kippur vojna, ki jo je zmanipulirala elita, privedla do znatnega dviga cen nafte. Ves svet se je znašel pred dejstvom, da je plačeval zelo zvišane cene nafte in ogromni dobički, ki so jih imele države proizvajalke nafte, so se investirali nazaj skozi zahodne banke, ki so jih nadzirale elite. Poslužujoč se vedno popularne taktike posojanja najmanj desetkrat več kot je v rezervah, so imele zdaj banke na voljo noro velike vsote denarja za posojila. S tem, ko so države Tretjega sveta bile prisiljene plačevati visoko povečane vsote za svojo nafto, kakor tudi še servisirati dolgove, ki so jim jih že nakopali njihovi marionetni voditelji, so jim bila dana še dodatno ogromna posojila z bančniško strategijo, ki je postala znana kot »recikliranje petrodolarja«.
Zahodne banke so pošiljale mlade lahkoživce in razuzdance po vsem svetu, ki so ponujali ogromna posojila komur koli na oblasti, ki bi jih hotel. Ta posojila, so bila, seveda, iz tenkega zraka in so zavezovala posojilojemalca, da kupi orožje, strojno opremo ali izdelke od industrijskih ali vojaških klientel bančniškega kartela, ki je ponujal denar. V 80-tih letih je začel mehurček pokati z mehiško dolžniško krizo, ki je bila zgolj prva med mnogimi »dnevi streznitve in spoznanja«.
Svetovna banka in MDS, elitno-manufakturne organizacije, ki so bile ustanovljene v letih 1940, da bi »stimulirale pogoje svetovne trgovine« so stopile na plano. Ponudile so »olajšave in poravnave« – strategije odplačila, ki so zadevale te države, in so morale sprejeti ekonomske »stroge« programe in ukrepe ter začeti industrijsko proizvodnjo zahodnih dobrin in potrošniških izdelkov.
Da bi začele z industrijsko proizvodnjo, so morale te države znova najeti posojila in kupiti tovarne – od industrijskih klientov prav teh bančnih kartelov. Da bi pridobile dovolj moči za nove industrije, so morale najemati družbe za izgradnjo hidroelektrarn ali jedrskih elektrarn – družbe, ki so bile znova težko-industrijski klienti bančnih kartelov.
Za reprogramiranje dolgov je Mednarodni denarni sklad tem državam vsiljeval prakso, ki so jo doživljale kot največjo težavo pri odplačevanju svojih dolgov – to so težave, ki so jih namenoma povzročile elite zasledujoč nadzor nad obrestmi in cenami nafte. Države Tretjega sveta so prisilile eno za drugo, da so začele izdelovati različno blago, a ne za svoje potrebe, ampak za prodajo na svetovnem trgu. Tukaj, na nujnem globalnem tržišču, so morale tekmovati med seboj na visoko tekmovalnem trgu, nad katerim pa niso imele nadzora. Edini faktor v enačbi MDS, ki so ga lahko države južne poloble nadzirale, je bil cena dela. Rezultat je bil cenejše blago in dobrine za zahodne potrošnike in še večja revščina za delavce v Tretjem svetu.
Po vsej južni polobli so malim kmetom onemogočali, da bi sejali poljščine za svoje potrebe in jih prisilili, da so sejali žito za izvoz; pri tem so kmetje upali, da bodo plačani dovolj, da bodo lahko preživeli. V 80-tih letih je grozeča inflacija, ki je bila stimulirana z reaganizmom – z aranžmanom ogromnih posojil za ameriško vlado, ki so se porabila za vojaške in vesoljske projekte, do neba zvišala obresti. To je prisililo ogromno lokalnih prebivalcev v preselitev iz podeželja. Potisnilo jih je v novo nastala mesta, kjer so se prerivali med seboj za delo v novih tovarnah, kar je privedlo do popolnega razpada tradicionalnega načina življenja za milijone in milijone prebivalcev. Urgentni karteli za prodajo drog pod stalno direktivo vladnih agencij kakor na primer CIA-e, so začeli prepravljati mesta in industrijska področja s ceneno drogo, in zvabljali tiste, ki so delali, globlje v mezdno suženjstvo in tiste brez vsega do doživljenjskega uličnega prestopništva. Dodatno so žita, ki so bila prej namenjena za kruh, zdaj uporabili za proizvodnjo alkohola ali za prebivalstvo drugje po svetu. Nezaslišane in nepredstavljive težave prejšnjih rodov – alkoholizem, odvisnost od drog, kriminal, nezaposlenost, revščina in podhranjenost – so postale epidemične proporcionalno po vsej Afriki, Latinski Ameriki in Jugovzhodni Aziji. V Braziliji, eni od največjih izvoznic hrane na svetu, letno umre zaradi podhranjenosti ali lakote in zaradi bolezni povezanimi z njima pol milijona otrok.
V zgodnih 90-tih letih je duh pohlepnega kapitalista začel naglo in skrajno motiti ljudi, ki so kupovali poceni dobrine in blago proizvedeno na ta način. Zato so elite prišle na dan z »zelenim čiščenjem« – mediji so podprti z izdatnimi finančnimi sredstvi bombardirali zahodnega gledalca s podobami sprememb na južni polobli in ga prepričevali, da se »sistem« adaptira moralnim pritiskom zahodnih državljanov. V dnevnih novicah so se pojavljali prispevki, ki so govorili o tem, da so bile prejšnje navade izkoriščevalske, ampak po Live Aid-ih in podobnih akcijah, se stvari spreminjajo in vsi residualni problemi naj bi bili predvsem posledica revnejših narodov samih ali vremena. Prejšnji »zli kapitalisti«, Reagani in Thatcherjevke so bili zamenjani z oblasti in nadomeščeni s potrošniško-prijaznimi parolami elit – Clintoni in Blairi. Na britanski televiziji je v času tega pisanja, leta 2002, eden od BBC-jevih programov prikazoval prejšnjo Spice Girl, Geri Halliwell, kako stopa v svetovna barakarska predmestja in se srečuje z množico revnih, a videti srečnih otrok, ki poskakujejo gor in dol; tako je obširno promovirala podobo postopnih sprememb in izboljšanja razmer. Program pa ni razkril, da imajo danes v mnogih barakarskih predmestnih naseljih tretjega sveta, otroki manj kot 50 odstotkov možnosti, da bi doživeli prvi rojstni dan. Umrljivost dojenčkov narašča neprestano povsod po južni polobli, kljub naporom Združenih narodov in Svetovne zdravstvene organizacije, da bi »zmasirali« številke. Za tiste srečnejše, ki bodo dosegli starost petih let, je edina prihodnost, ki jih čaka, beračenje, ulični kriminal ali otroška prostitucija. Prebivalstvo zemlje presega število 6 milijard. Tri milijarde životari v revščini in ena tretjina od teh je blizu stanja stradanja. Za večino prebivalcev Zemlje je življenje demonstrativno slabše, kakor je bilo kadar koli v času zabeležene zgodovine človeštva.
Prihodnost – bodo povsod čipi?
V dosedanjih poglavjih sem pregledal nekaj vidikov naše nedavne zgodovine z namenom, da bi prikazal, da morda v ozdaju obstaja vzorec organiziranosti, zaradi česar smo mnogi lahko zaskrbljeni. Na tem mestu bi rad postavil vprašanje: »Ali je stvarno obstajalo neko koherentno telo, ki je vse to organiziralo, kakšna bi naj bila njegova motivacija, in kam naj bi nas vse to pripeljalo?«
Prvenstven motiv za vsemi aktivnostmi elite je želja, doseči nadzor. Temeljna želja je nadzorovati vse, zavzeti ta neizmeren in živahen planet poln ljudi in jih pahniti v eno samo kulturno strukturo pod njenim nadzorom. Izpolnitev te želje resnično motivira to elito. V svojem prizadevanju doseči to izredno negativno stanje zadev, mora biti elita dejavna na dveh frontah hkrati – v svetu zunaj nas in v svetu znotraj nas, na planetu in v naših glavah.
Cilj v »svetu zunaj nas«, ki ga bančniške družine želijo doseči, je globalnost – to je ustvariti tri ogromne med seboj trdno spete trge osrediščene v Ameriki, Evropi in Aziji, sledeč s svojo polno integriranostjo enemu samemu trgovinskemu bloku. Globalno tržišče naseljeno s potrošniki-delavci in servisirano na najnižji stopnji preko dolgov Tretjega sveta.
Za »svet znotraj nas« je njihov načrt pridobiti vse pod mikročipe. Kajti, kljub večkratnosti različnih taktik nadzora, ki nas je doletel – hipotekarne obremenitve, kreditne kartice, ulični nadzor in tudi vsa antidepresivna sredstva – imajo ljudje še osnovno raven osebne prostosti. Čeprav postaja to čedalje težje, lahko še izstopimo iz potrošništva in se vkrcamo v novo življenje. Če pa bomo čipirani, to ne bo več mogoče. To se je zgodilo, ker je znanje znanstvenikov s področja nevro-znanosti zdaj takšno, da lahko z drobnim mikročipom vsajenim v naše telo, regulirajo naše čustveno stanje ali čustveno raven. S tem, ko je možen nadzor nad našo mrežo za zaznavanje in sprejemanje dražljajev, lahko manipulirajo naše čustveno stanje z električnimi signali, bodisi po delu programiranega čipa bodisi preko naknadnih signalov, in tako jim je dana možnost ustvarjenja popolne potrošniške delovne sile – ljudi, ki ne mislijo o ničemer drugem razen o delu, hrani, razmnožitvi in spanju.
Kakor koli že, kljub napredku, ki ga je naredil planet vzdolž te dolge poti, da bi na koncu postal svet potrošniške superdržave, pa večina ljudi še vedno zelo nasprotuje zamisli, da bi jim vsadili čip pod kožo. Zato bo navzoča progresivna strategija, ki se bo uvajala postopoma, da bi nas pripeljala, korak za koram do tega, da bomo dopustili in dovolili tako prihodnost, ki bo kot nočna mora in ki se ima zgoditi.
Odvijala se bo v treh konkurentnih fazah. Najprej bo postopoma odstranjena gotovina. Drugič, vsi osebni in finančni podatki bodo na osebnih pametnih karticah. In tretjič, pametne kartice bodo postopoma eliminirane, zato da jih bodo nadomestili mikročipski vsadki. Z odpravo gotovine bodo potem uvajali težave v sistem elektronskega denarja in hkrati promovirali mikročipske implante kot varno in sprejemljivo alternativo. Elita nas bo počasi vodila, da bomo sprejeli osebno vsadkovno tehnologijo – personal implant technology. Bolj natanko vam bo prikazal, kako se bodo te tri faze po vsej verjetnosti odvijale.
Zadnjih dvajset let so nas počasi usmerjali oziroma vodili proti opuščanju plačilnega prometa z gotovino v korist elektronskega denarja, in v zadnjih desetih letih je zadeva še bolj vroča. Naraščajoče uvajanje kreditnih kartic, telefonskega bančništva, naročanja po pošti in internetnega kupovanja, vse to je pripomoglo, da je nastala družba, v kateri je potreba po gotovinskih transakcijah močno reducirana. Veliko ljudi ima še vedno raje gotovino, pomeni, da je v tej smeri potrebno narediti več, da bi bila gotovina povsem ukinjena.
Ena od strategij, ki bo na delu, bo postopno uvajanje načrta za »pametno državljanstvo« skozi vedno vseširše sektorje naše družbe. »Pametno državljanstvo« je ena od različic eufemizmov, ki se zdaj pojavljajo kot na primer »brezgotovinska družba« in ko se bo enkrat samo eno mesto v svetu prijavilo za ta sistem, se bodo ugodnosti tega sistema na široko promovirale s pomočjo medijev, da bi opogumili še druga, naj mu sledijo. V aprilu leta 2000 je bilo objavljeno, da bosta mesti v Veliki Britaniji Southhampton in na Švedskem Goetenburg gostili shemo pametnega državljanstva, začenši z letom 2002, ki bo tehnično podprta s francoskim konzorcijem Schlumberger.
Naslednja strategija, ki bi lahko bila uporabljena, je uvedba nove, multinacionalne denarne enote – valute, ki ne bo na voljo v gotovini. Evro, denarna enota Evropske zveze bi lahko bila takšna denarna enota.
Druga možnost je gotovina, ki bo odstranjena zaradi oziroma z izgovorom, da bi se eliminiral nezakonit promet z drogami. V mnogih mestih je en odstotek prebivalcev, ki si dnevno vnašajo heroin. To je skupaj s kokainsko zasvojenostjo skoraj neznosno družbeno breme za mnoge, ki živijo v predelih, kjer se to dogaja. Če bi bila gotovina ukinjena, ne bi bile možne anonimne nezakonite transakcije za male vsote. Z elektronskim denarjem so identitete kupca in prodajalca vsakega artikla zabeležene na računalniku, in če bi bila transakcija narejena za prepovedano substanco, bi jo bilo možno izslediti. Četudi prihajajo prepovedane droge v naše države v ogromnih pošiljkah, je vsak tovor končno prodan v majhnih količinah na ali pa skoraj samo na ulici. Če bi ukinili gotovino, bi se končala nezakonita trgovina z drogami.
Če naj bo »vojna proti drogam« uporabljena za to, da bi bila gotovina prepovedana, bo eden prvih znakov precej gotovo gibanje za legalizacijo mehkih drog kot je trava oziroma marihuana. Kajenje kanabisa je prvenstveno na gotovini temelječa prepovedana aktivnost, ki ji ljudje podležejo, in obet, da bi se jim ta užitek odvzel, bi neizogibno ustvaril znatno močno nasprotovanje vsakemu načrtu za ukinitev gotovine. Nadalje pa bi legalizacija marihuane ustvarila navidezno mehčanje nadzorovanja v imenu vlade, ko bi se dejansko dogajalo nasprotno; kajti cilj je bil pravzaprav: ukinitev gotovine.
Ne glede na to, katera taktika se bo uporabila, bodo mediji, medtem ko naj bi se ukinila gotovina in bi sledilo ustvarjanje globalne družbe, povsem zagotovo razvili cel niz mehčalnih strategij. Redno bodo na sporedu zgodbe v časopisih in na televiziji, ki bodo pričale o ugodnostih in prednostih mikročipinga. Znanstveniki bodo dajali izjave in poudarjali čudežnost vsadkovne tehnologije za obravnavanje in spremljanje obolelosti in futuristični članki se bodo nanašali na prihodnost, ko nam ne bo treba nositi s seboj nobenih denarnic. Takše zgodbe bodo nepovratno ustvarjale vtis, da sta mikročiping in globalizacija ne le zaželena ampak preprosto neizogibna in da se je o njiju že odločalo in odločitev je bila za.
Ko bo gotovina končno odpravljena v določeni regiji, bo naslednje, kar se bo zgodilo, da se bodo skrivnostno pojavljale težave znotraj elektronskega denarnega sistema. Ljudje bodo občasno ugotavljali, da je njihov denar preprosto izpuhtel. Računalniške napake, virusi in sleparije, doslej nezaslišane, se bodo naraščajoče pojavljale. Imeti svoje osebne podatke na mikročipskih implantih bo postalo vprašanje ugleda in edini varen način, kako zaščititi osebne podatke pred vdorom, saj tehnologija vpisa na oseben čip ne bo namenjena za pametne kartice.
Cele skupine ljudi znotraj družbe so že danes po vsej verjetnosti mikročipirane. Kriminalci, mentalno bolni, vojaške osebe so tri primerne tarče. Mediji bodo stalno predstavljali čiping kot družbeno pozitivno stvar. V dnevnih poročilih se bodo pojavljale vesti o velikem številu pogrešanih majhnih otrok, potem pa jih bodo našli, ker so bili čipirani. Mladostniki bodo še posebej tarče. Čipirati se bo cool stvar, s celo paleto različnih oblik čipov, ki se jih bo dalo naročiti. Pridobiti si čip, bo videti kakor sinonim za naprednost in privlačnost za nasproten spol. Mediji ne bodo varčevali z naporom prepričati nas, da so negativni vidiki čipinga kot na primer počutiti se kot robot, zgolj izmišljotina nekaterih.
Velike korporacije bodo vsadek zahtevale kot pogoj za zaposlitev z izgovorom, da s tem prispevajo k ustvarjanju pozitivne družbe, kar bo pri ljudeh še naprej jačalo prizadevanje imeti vsadek V tem času se bodo multinacionalne korporacije, velike kakor so že zdaj, transformirale v transnacionalne gigante, stoječe razkrečenih nog preko vsega sveta kakor kipi Kolosov, nadzirajoč ogromne predele zemljinih resursov in izkoriščajoč jih po gospodarjevem načrtu ter z obširnim in neprestanim
PR-om bodo naredile, da bo vse videti popolnoma konsenzualno – soglasno. Resnično vse dobavljeno bo iz multinacionalnih korporacij, in skoraj vse zaposlitvene možnosti bodo vključene v delo za eno od njih. (Največji lastnik in profitnež od proizvodnje in prodaje Tamifluja je D. Rumsfeld!)
Z odhodom gotovine in z nobeno možnostjo, da bi se vrnila, in s tem, ko se bodo kreditne kartice in identifikacijske kartice in celo sistem pametnih kartic naraščajoče izrabljale, bo življenje za tiste, ki ne bodo imeli vsadka, precej pusto. Zelo kmalu bo ne imeti vsadka dejansko pomenilo, da človek ne bo mogel delati za normalno plačo v nobeni četudi najnižji zvrsti dejavnosti: kot so na primer gospodinjske pomočnice, čistilke, nekvalificirani delavci, pazniki parkirišč itd. Ostal bo pa še obsežen črn trg, delujoč na različnih stopnjah izven zakona in trgovanje v široki mreži dovoljenih in nedovoljenih substanc. Toda, ko se bo vsadkanje v zahodni družbi nadaljevalo in bo postalo tako naravno kakor plačevanje davkov, bo država vedno bolj sprejemala ukrepe in napadala nezakonite dejavnosti. Z moralno oporo vsadkane populacije, ki jo bodo inženirali mediji, bodo nevsadkane osebe silovito marginalizirane na enak način kakor so danes brezdomci – potisnjene bodo na rob družbe in prepuščene same sebi v okolju revščine, zasvojenosti, spolne zlorabe in zločina.
Ko bo enkrat vsadkanje sprejeto kot integralen del življenja v enaindvajsetem stoletju, bo uvedena naslednja faza – uvajanje mikročipov – drobnih vsadkov, ki bodo lahko regulirali tudi delovanje naših telesnih funkcij.
Samoregulacija našega telesa in uma bo videti kot novo in ustrezno sredstvo za obravnavo vsakih in različnih tegob od depresije do manjših telesnih poškodb. Ne bo potrebno jemati tablet ali klicati zdravnika, le sprogramirati program na svojem čipu, da bo naredil to namesto vas. Znanstveniki vedo danes dovolj o energijsko-električnem sistemu našega telesa in o mreži receptorjev, tako da lahko umetno zvišajo mnogo naših čustvenih funkcij. S spremembo načina, kako naše telo metabolizira serotonin, na primer, se lahko zmanjšajo simptomi depresije.
S čipi, ki so na voljo in zmorejo zvišati celoten razpon nevrokemičnih funkcij, bomo postopoma imeli sposobnost, da se čustveno naravnavamo. Glede tega je zdaj dobro znano, da so negativna čustva zgolj simptomi globljih potreb, ki jih nismo zadovoljili, in vse vrste zdravstvenih težav lahko potekajo, ne da bi jih mogli diagnosticirati. Toda, razen skrbi za zdravje, dajemo s tem ljudem sredstvo, s katerim se bodo lahko enostavno čustveno samonastavljali, kar lahko pripelje do tega, da bo takoimenovana »prozac-generacija« postala globalen pojav. Ljudje bodo ves čas prav obsedeni z zahtevo za dobrim počutjem in bodo pri tem zavračali vse, kar bi ga ogrožalo. Vojne, lakota, politični nemiri in globalno tiranstvo vse to bodo postali zgolj »problemi drugih ljudi«. S sprejetjem tehnologije vsadkov kot delom našega življenja v enaindvajsetem stoletju, kdo bo še opazil, če bodo nekega dne mikrovsadki začeli nastavljati sami sebe. Kdo bo opazil, če nas vsadki dejansko ne bodo več potrebovali, da bi jih programirali, ampak bo videti, kakor da to zmorejo brez nas, in nam ne bodo dovolili dostopa do naših resničnih občutenj, četudi bi si jih še tako želeli?
Ta scenarij nočne more je videti kot slaba znanstvena fantastika, a je dejansko mnogo od te tehnologije že razvito. Mikročipi za vsajenje z globalnim slednjem in biomonitoring sistem, takoimenovan Digital Angel – digitalen angel – je načrtovan za proizvodnjo koncem leta 2000. Ojačan je z zmožnostjo človeških mišičnih gibov in bo ponujen ljudem, ki jih skrbi, da bi se lahko sami ali njihovi ljubljeni izgubili, in zdravnikom, da bi lahko spremljali stanje svojih bolnikov. Patenti za mikročipske vsadke, ki spuščajo farmacevtike v krvni obtok, so že bili izdani in družbe kot je ChipRx se pripravljajo, da jih bodo razvile za tržišče. Tehnologija je tukaj, edino vprašanje je: kako močno prepričevanje bo potrebno, da se bomo odločili za njo? Ena stvar je gotova – vse bo storjeno postopno. Korak za korakom nas bodo vodili na kraj, kamor nihče, če bi razmislil o tem, ne bi nikoli voljno odšel – in brez možnosti za pobeg.
Drugi del – Svet znotraj nas
»Psihološko pravilo pravi, da, kadar posameznik ostaja v nezavedanju notranje razdvojenosti sveta, ki ga izkuša, mora nujno naturalistično zaigrati spopad, in je razpet med dvema nasprotujočima si polovicama.» Carl Jung
Skrivanje zapleta
Če bi si človek za hip predstavil, da se svet vrti, kakor hoče elitna klika na vrhu bančništva in industrije, bi se nato povsem legitimno vprašal, kako nam lahko neka taka skupina preprečuje, da bi odkrili njeno resnično raven moči. Smo inteligentni in radovedni po naravi, hlepimo po podatkih in simulaciji, in bilo bi videti nemogoče, da bi bila jasnost o tej razsežnosti skrita tako dolgo.
Upam, da mi bo uspelo prikazati, da je vse to dejansko precej vidno. Proces vzgajanja ali celo lahko bi rekli gojenja, ki ga večina nas doživi v času normalnega zahodnega otroštva, ne le, da povzroči v nas, da se odvrnemo od našega naravnega vedenja in obnašanja, ampak tudi stalno prenareja način, na katerega večina nas vrednoti informacije. V drugem delu tega poglavja se nameravam ozreti, kako nas tipično zahodno otroštvo podzavestno izroča naslednjim stvarem: zasvojenosti z materialnim ugodjem in užitkom in zahtevnosti po osebni moči, upornosti do informacij, ki so v opreki s tistim, v kar smo prepričani ali v kar verjamemo oziroma kar mislimo, da vemo, in kako smo oglušeli za naravno samozdravljenje – in za vse tisto, kar bi nam omogočilo, da bi bili modrejši.
Pogojevanje – gojenje – vzgajanje
Vzoja, pogojevanje je krivo, da se vselej odzovemo na boleče dogodke tako, da prenarejamo naše naravno vedenje. Starši običajno pogojujejo – vzgajajo svoje otroke tako, da jim namerjajo pozornost in ljubezen, kadar je po njihovi presoji otrokovo vedenje primerno, kadar so dobri, in jim ju odtegujejo, kadar so po njihovi presoji slabi. To delajo zato, ker jim prevladujoča večina kulturnih vplivov, ki so jim bili izpostavljeni, pravi, da mora biti to tako, ali pa ne bomo odrastli v civilizirana človeška bitja. Samo dejanje pogojevanja – vzgoje – ko se dogodi prvič, bo povzročilo, da se bo um potlačil, zadušil, zadržal, zaustavil – da bi blokiral zavedanje o tem, kaj je bilo tisto, kar se je dogodilo. To se bo pojavljalo ob nekaj prvih dejanjih pogojevanja – vzgajanja, na primer, ob zaušnicah. Potem se bo um naučil. Naučil se bo, da mora zato, da bi se v prihodnje izognil zaušnici, spremeniti svoje vedenje v tako, ki je zaželeno.
Namera uma, da zaustavi naše zavedanje o dogodkih in zatre katero koli povezano čustvo, je taka, da nas zaščiti pred čustveno poškodbo v letih, ko se oblikujemo. Vsakič, ko se dogodi nekaj v naši okolici, kar naš podzavesten um na kakršen koli način spomni na zatrt spomin, doživimo majhen izbruh zaskrbljenosti, ko se zatrta čustva začnejo procesirati. Kakor se nalagajo zatrti spomini, tako postaja celo področje naravnega razmišljanja in vedenja za nas boleče. Um se s tem spopada tako, da se podzavestno uči izogibati se in izogniti položajem, ki ga opominjajo na zatrte spomine; in to je ta »potreba izogibanja«, ki omogoča pogojenemu umu, da ga je moč tako zlahka nadzorovati. Ko tako ustvarimo kulturno prakso, v kateri se zatrta bolečina ne sprošča iz sistema, ampak se ji namesto tega komaj dovolj izogibamo skozi družbeno prilagojenost, postaja zahodna populacija čustveno odvisna od svoje kulturne prakse, da bi se počutila količkaj varno. Zlahka se jo usmerja bodisi v delavnost in sledenju življenjskega stila, ki počasi vali ves planet pod osreden nadzor.
Persona – krinka
Eno od sredstev, po katerem se skoraj vsi zahodnjaki naučijo izogibati se stiku z zatrtimi čustvi, je skozi razvitje persone ali krinke. Persona je bistven ščit, obraz, ki ga posameznik lahko predstavi svetu, za katerim lahko na ta način deluje v družbi prost tveganja, da bi doživel zatrto bolečino. Posledica razvitja tega ščita je, da se mi, kot otroki, začnemo učiti prikrivati naše resnične potrebe za simboličnimi potrebami. Naravno hrepenimo po globoki ljubezni in pozornosti, vendar se mnogi naučijo, da tega ne iščejo neposredno zaradi strahu pred ponovnim izkustvom bolečine, ki jo izkusimo, ko smo zavrnjeni. Namesto tega, marsikdo zraste učeč se hrepeneti po stvareh, ki komaj simbolizirajo tisto, kar resnično želimo, to so stvari kot so materialna posest, osebna moč, senzualni užitki in slava.
Materialna posest simbolizira ljubezen, ker smo se naučili, da nam starši izkazujejo ljubezen, ko nam dajejo stvari. Osebno moč simbolizira ljubezen, ker predstavlja svobodo izražanja, ker so odrekanje uporabljali za naše pogojevanje. Senzualni užitki sibmolizirajo ljubezen, ker povezujemo bližino z ljubeznijo. Slava simbolizira ljubezen, ker povezujemo občudovanje z ljubeznijo. Vsa ta hrepenenja, rotenja po stvareh, ki simbolično predstavljajo, kar resnično potrebujemo, a same po sebi niso dejanska potreba. Ker nam ni bilo dano, da bi nam bile zadovoljene resnične potrebe, nam užitek, ki ga doživimo na ta način, in ki je dokaz ljubezni zgolj začasno, se zato hrepenenje po še več simbolov ljubezni zelo hitro spet vrne. To so resnične korenine univerzalnega problema pohlepa. Otrok, ki se žene zgolj za simboli svojih resničnih želja in potreb, je tak tudi kot odrasla oseba. Tako odraščamo, gnani od iskanja stvari, ki zgolj simbolizirajo, kar resnično želimo in hočemo, in zato nikoli ne doživimo trajne zadovoljitve – trajnega zadovoljstva. Če ne doumemo korenin svojega vedenja in obnašanja, enostavno menimo, da nimamo dovolj in se ženemo za več.
Šola
Naša leta šolanja so čas, v katerem naj bi se čustveno odprli, se učili o svetu in razumeli, kaj pomeni živeti. Namesto tega, je izkušnja večine ljudi s šolo takšna, da so bili podvrženi rigoroznemu procesu indoktrinacije potopljeni v čustveno zatiralskem okolju. Atmosfera inhibicije in zlorabe je prevladovala, in strah pred posmehom ostalih sovrstnikov je povzročil, da smo večino časa porabili za skrivanje svojih resničnih občutenj in za usmerjanje svoje energije v vzdrževanje svoje zunanje podobe – obraza.
Naš ščit, naša persona, naša krinka, se vzdržuje z ohranjanjem dobrega mnenja o samem sebi – z domišljavostjo. Doživljanje občutka varnosti znotraj sovrstnikov je vitalnega pomena, zato je krinka neprestano na obrazu. Doživljanje nelagodja in zadrege pred sovrstniki posameznika stalno izpostavlja globoko bolečim zatrtim čustvom in je nekaj, čemur se moramo izogniti za vsako ceno. Ena od posledic tega je korupcija naših prirojenih potreb, kar nam preprečuje, da bi razumeli naravo našega sveta. Od zdaj naprej bo namreč, tudi če sprejmemo ali ne, da je, kar smo se naučili, dejansko, to odvisno ne le od tega, ali je smiselno ampak tudi od tega, če čutimo, da bi naše drugačno prepričanje lahko ogrozilo naše mesto znotraj vrstnikov. Tako postanemo odvisni od naših prepričanj, ne zgolj zato, da bi nam pomagala razumeti svet, ampak tudi zato, da vzdržujemo podobo svoje persone, krinke. Zato je povsem naravno, da kmalu razvijemo globoko potrebo, da se strinjamo z naučeno različico predmetov, kakor sta zgodovina in znanost. Kajti, če tega ne naredimo tako, si bomo nakopali posmeh, kar pripelje do tega, da znova doživljamo globoko negativna zatrta občutenja.
Persona in družbena konformnost – prilagodljivost
Razvijanje potrebe po strinjanju lahko razloži, zakaj je prevladujoča večina videti tako srečna, ko se strinja s konvencijami in splošnimi prepričanji, in se tako upira, da bi sprejela »teorijo zarot«. Dejansko, tudi če beremo nasprotujoče si članke v časopisu, pa čeprav nas to ne bi neposredno zadevalo, tako da bi nas ranilo, ostaja podzavesten um vselej na preži za vsem, kar bi morebiti lahko ogrozilo našo samopodobo, ne da bi se zavedali potrebe, da ohranjamo krinko – oziroma lep obraz. Bodisi da bi se um srečal z nečim, kar bi nas ogrozilo, bo hitro poskušal utišati informacijo in prešel na nekaj drugega, ne da bi se ubadal s tem, da bi vključil razum in sam presodil o namigu o določeni zadevi.
Vidimo lahko, kako nevarno je to, ko pogledamo, kako malo večina ljudi želi sama preveriti sprejeto inačico zgodovine. O drugi svetovni vojni, smo na primer, tipično naučeni, da je bil Hitler zli diktator, ki se je dvignil do moči v Nemčiji in se odločil, da si podredi svet. To je sprožilo reakcijo zaveznikov, ki so, medtem ko je bilo ogromno ljudi ob življenje, saj je bilo to nažalost potrebno, če naj bi svet rešili pred globalnim fašističnim režimom. Toda koliko se nas vpraša, kako je mogoče, da si je Hitler, voditelj države, ki je bila ekonomsko tako pohabljena, da je bila potrebna samokolnica polna bankovcev za štruco kruha, lahko privoščil strašanko velike izdatke za vseevropko vojno? Kako je bilo mogoče, da si je Nemčija lahko zagotovila ogromne in stalne količine nafte in orožja preprotrebnega, da se je lotila vojne na tolikih frontah hkrati? Odgovor je, seveda, zato, ker je dobila ogromna denarna posojila, ki so bila potrebna, od zahodnih bančnih in industrijskih kartelov.
In vendar se večina ljudi, ko bodo to slišali, ne bo ubadala s tem še naprej in ne bo dalje raziskovala zgodbe v tej smeri. Namesto tega, bodo hitro zavrgli vso to zamisel s prvim izgovorom, ki jim bo prišel na misel. To je zato, ker, ko deluje na podzavestni ravni, je naš um to že predelal, da, če bi verjeli, da je bila druga svetovna vojna vseskozi zmanipulirana z delovanjem elitnih skupin, potem bomo namreč primorani verjeti, da so tudi drugi dogodki v naši zgodovini bili lahko prav tako zmanipulirani, in če napravimo to, um ve, da bomo primorani sprejeti vrsto prepričanj, ki se razlikujejo od tistih, ki jih imajo naši vrstniki, in se bomo tako izpostavili možnemu posmehu. Potreba zatreti in zadrževati bolečino je večja kakor potreba izvedeti resnico in tako nam defenzivne funkcije odrečejo pripravljenost in zmožnost racionalnega dostopa do kontroverznih informacij. Oglejmo si pobliže ta proces.
Ugrabitev čustev
Leta 1990 je Daniel Goleman skoval znamenit termin »ugrabljanje čustev«, da bi z njim opisal proces, s katerim del našega uma, ki deluje pod ravnijo naše zavedajoče se pozornosti, lahko »ugrabi« zmožnosti procesiranja informacij in povzroči, da delujemo iracionalno, vselej enako v položajih, za katera ta um smatra, da bi nas lahko ogrozili.
Ugrabljanje čustev se nanaša na sposobnost spodnjega dela možganov – naših nagonov, instinktov, in obrambnih mehanizmov – narekovati delovanje višjim delov – našim sposobnosti za analizo, dedukcijo in kreativnost. Medtem ko smo razvili možgane s precejšnjo fenomenalno procesirajočo močjo, so še vedno podložni našim bolj primitivnim potrebam, in če tisto, kar višji možgani procesuirajo, začenja zadevati naše obrambne funkcije, potem podzavestni procesi odrežejo in ugrabijo aktivnost uma, usmerjajoč um tako, da se preprosto umakne od začrtanih misli, ki inducirajo strah in zaskrbljenost ter tesnobo. Poglejmo, kaj ta proces ugrabljanja čustev pomeni v praksi. Prisluhnite naslednji zgodbi:
»Buldožerji, ki so kopali v predelu hiše, kjer je nekoč prebival Benjamin Franklin v Londonu, so nedavno odkrili deset trupel, štirih odraslih in šestih otrok. Umrli so v obdobju, ko je tam prebival Benjamin Franklin. Nekateri so izjavili, da to znova dokazuje, da je bil Franklin, ki je bil vključen v različne elitistične masonske skupnosti, kakor tudi v eliten britanski notoričen klub Hellfire, satanist, ki se je udeleževal žrtvovanja otrok.«
Ko beremo zgornji zapis, bodo mnogi izmed nas doživeli takojšno željo po krohotu – in se posmehovali absurdni notici o Benu Franklinu, da je bil satanist in da je bil udeležen v žrtvovanju otrok. Zakaj naj bi bilo tako? Za osebe, ki so bile vzgojene v duhu, da je bil Benjamin Franklin zvest Američan in ustanovitelj – oče naroda, bo seveda naraven odziv jeza ali celo bes ob takem napadu in žalitvi. In hkrati bo marsikdo od nas doživel hkratno potrebo po posmehu. Ta reakcija je zgolj defenziven odziv, ki smo ga opisali prej. Ko procesiramo zadnje vrstice tega kratkega članka, se nižji predel možganov nenadoma aktivira in skoči, da bi ugrabil višje predele, ne da bi se vsega tega zavedali. Verjeti to, da je bil Benjamin Franklin morda satanist, nas bi potencialno izročilo posmehu, zato deluje nižji predel možganov hitro, da bi preprečil, da bi se to zgodilo – zato se um posmehuje sami notici. Opazimo, da ta postopek ne pripelje do nobene ugotovitve o Benjaminu Franklinu, zgolj demonstrira, kako zlahka nižji um nadzoruje višji um.
Še ena pomembna rutina, kar zadeva ugrabljanje čustev, je premik v analitično razmišljanje. Če se, medtem ko procesiramo informacijo, začne nižji predel možganov zavedati dedukcije, ki smo jo naredili, lahko usmeri višji um, da išče alternativne načine, da preračuna, kar je predstavljeno. To je seveda naraven del analitičnega procesa, ampak tu je bil narejen postopek, ne zaradi nadaljnjega razumevanja, ampak zato, da bi zaustavil informacijo o tesnobi, induciral je dedukcijo. Razlika je ta, ko je analiza narejena in blokira deduktivno razmišljanje, bo oseba razvila emocionalno potrebo verjeti, da je njegova ali njena interpretacija pravilna. Človek bo postal emocionalno, bolj kot intelektualno, nagnjen k enemu mnenju. Zdaj pa si oglejmo tretji in nabolj škodljiv način, kako lahko naš naraven razvoj persone ali krinke, vpliva na naše življenje.
Naučili so nas zanikati bolečino
Razen tega, da nas lahko persona ali krinka naredi zaupljive do potrošniške kulturne prakse in povzroči, da verjamemo zgolj prevladujoči interperatciji zgodovine, nam tudi preprečuje, da bi doumeli, kaj se dogaja z nami. Kajti, kadar delujemo izza persone, osebnosti, se moramo zoperstavljati vsakemu napadu na našo samopodobo, kar pomeni, da moramo nasprotovati vsaki sugestiji, da smo bili morda na kakršen koli način negativno prizadeti z izkušnjami v otroštvu. Prej smo videli, da smo takšni zato, da bi se odrešili negativnih učinkov potlačenega materiala, moramo, da bi se osvobodili, postati zavedno zavestni o njegovi prisotnosti, izraziti bolečino in tako začeti ta boleč proces. Vendar se ne moremo začeti zavedati terminov, s katerimi bi opisali to, kar se je dogodilo z nami, in se tako začeti celiti, če smo nenehoma zaposleni z vzdrževanjem svoje osebnosti – krinke. Čustveno postane življenje zgolj povratna zanka – feedback loop. Ker smo bili pogojevani, se ne moremo soočiti z dejstvom, da nas je pogojevanje prizadelo. In ker se ne moremo soočiti s tem dejstvom, da nas je pogojevanje prizadelo, ne moremo celiti sami sebe in odstraniti učinkov. In tako nadaljujemo s pogojevanjem drugih.
Tretji del – Izgradnja planeta zapora
V tem poglavju bom pobliže predstavil, kako je bil planet zapor načrtovan, najprej s pomočjo načel in simbolov in nato z neposrednimi primeri.
Znanje je moč. Izkoriščanje ljudi je zelo preprosto, ko imate malce več znanja, kakor oni. In ker je znanje o mnogih stvareh te dni prav impresivno, obstajajo področja, kjer nam ga zelo primanjkuje. To je zato, ker ne razumemo, kako pomembna so čustva in kako bodo podzavestne potrebe vselej poskušale in se uspevale zadovoljiti, in da smo postali tako nadzorovani zaradi potlačenih čustvovanj. In to je zaradi tega, ker večina ne ve, kar ve manjšina, da resnično tako mnogo ljudi nadzoruje tako mala peščica.
Kdor koli, ki preučuje najbolj znane in vplivne like v zgodnješi zgodovini zahoda, od Pitagore do Isaaka Newtona, bo odkril, da so bili vsi očarani z enim posebnim predmetom – z okultnim. Beseda »okultno« preprosto pomeni »skrito«, in veliko ezoteričnega znanja je skritega v besedilih in simbolih v mnogih velikih svetovnih religioznih delih, vključbo s Svetim pismom, ki pa je dosegljivo le tistim z vedenjem. Mnogo teh načel nam je že domačih, čeprav v različni obliki. In to so tista, za katere se ne zavedamo, da so bili uporabljena tako učinkovito zato, da nas nadzorujejo.
Večina okultnih načel izhaja iz simbolov, in trije simboli, ki so zelo pomembni za vsakogar, ki bi rad nadziral svet so piramida, vijačnica in planet Saturn.
Piramida, spirale ali vijačnice in planet Saturn
Piramida predstavlja obliko politične ali družbene strukture, ki dopušča majhni skupini posameznikov nadzorovati veliko večjo skupino. Če si predstavljate vzpenjajočo se piramido, imate osnoven model. Na vsaki ravni je manj ljudi, a večja moč. Piramidalno moč strukture najdemo v vseh zahodnih kulturah. Telesa korporacij in vlad klasično uporabljajo to strukturo za upravljanje svojih aktivnosti. Na vsaki ravni napredujoče lestvice je večja moč. In ko nekdo stopi na vrh, lahko nadzira celotno strukturo po svoje. Ko elite vzpostavljajo te močniške strukture, sprva vedno dodeljujejo organizaciji prijazno in blago družbeno funkcijo: ko pa si pridobijo moč, se njihova vloga progresivno spreminja tako, da začenjajo uveljavljati skrit načrt takoj, ko nastopi ugoden čas.
Spirala ali viba predstavlja evolucijo, ki se pojavlja skozi naravne ciklične aktivnosti. Krožni vidiki spirale se nanašajo na krožno ali periodično naravo živih sistemov, in način, kako se spirala giba od svojega središča, predstavlja z vsakim obratom silo evolucije, ki se giblje skozi to periodnost.
Elite začenjajo svoje aktivnosti z zelo majhno močjo, a z veliko znanja. In s koščkom po košček obračajo znanje v moč, vselej uporabljajoč dobičke in koristi tako, da bi si je pridobile več. Od skromnih začetkov naprej so dosegale moč, začenši kot zlatarji. Potem so reinvestirale to bogastvo nazaj, da bi si pridobivale več moči v srednjeveški Evropi, in tako so počasi razvijale še veličastnejše bogastvo. Tudi to je bilo reinvestirano, kar jim je omogočilo, da so si pridobile še večje ravni nadzora, dokler navsezadnje ni prišel celoten planet pod njihovo okrilje. Tukaj je na delu moč spirale ali vijačnice.
Proces omejevanja posameznikove prostosti, tako da elite lahko izkoriščajo posledice, je dobro organiziran v okultnih krogih. Znano je, da uporabljajo naravne Saturnove moči. Saturn je predstavljal omejevanje in zaviranje že od pradavnih časov, zaradi planetovih znanih obročev ali prstanov, ki okultistom predstavljajo omejevalne povezave. Nastanek Amerike je bil v veliki meri dosežen s trgovino s sužnji, lep primer Saturnove moči na delu. Pogojevanje otrok je drugi tak primer. Kadar so otroci pogojevani, nastaja podzavestna dinamika. Nuja po izogibanju konfrontacijam s potlačenimi čustvi omogoči, da lahko pogojeni um kdor koli izkoristi, vsakdo, ki ponudi pot, po kateri lahko um deluje, izogibajoč se pri tem bolečini.
Strogo otroštvo, ki ga doživljajo britanski otroki, še posebej, ki so ga bili deležni stoletja, je koristilo nameram elite. V sedemnajstem in osemnajstem stoletju je elita uporabljala Saturnove moči, da je ustvarila človeško raso, ki so jo lahko porinile v koloniziranje večine sveta in nadaljnje vzdrževanje infrastrukture, ki je bila potrebna, da se je ohranjevala njena nadvlada. Pogojevanje otrok je osrednja za vse aktivnosti elit v Evropi in ZDA, in se vselej izvršuje na predpostavki, da se jih civilizira. Ko enkrat ena generacija otrok odraste v pogojenosti, imate na voljo surovino, ki jo lahko usmerjate navzven in ta potem zasužnjuje druge kulture v vašem imenu. Elita uporablja moč Saturna, da bi naredila Evropo in ZDA za svoja središča delovanja, in iz teh središč ali centrov moči širi svojo prevlado nad preostalim delom globusa.
Neuravnovešenost, porušeno ravnotežje in nepovezanost, prekinitev
Dodatno k uporabi sil, ki jih predstavlja piramida, vijačnica in planet Saturn, deluje elita tudi ekstenzivno z močjo porušenega ravnotežja. To počne s prekomernim poudarjanjem ene plati strukture, ki jo naravno sicer sestavljata dva komplementarna dela, uveljavlja model moško nad ženskim, konzervativizem nad liberalizmom, redukcionizem nad holizmom in tako dalje. To povzroči globoke neuravnoveženosti znotraj človeške psihe, in naše prirojene želje, da bi se vrnili v stanje celosti, se lahko spretno izkorišča za negativne cilje. Zato da bi bilo to načelo učinkovito, moramo biti vodeni v prepričanje, da je stanje neuravnovešenosti oziroma stanje porušenega ravnotežja naravno stanje. To se dogaja s pomočjo še enega dobro znanega načela okultnih načinov – to je načelo nepovezanosti.
Od srednjega veka dalje so Zahodnjaki prodajali laž, da njihova kultura skoraj povsem izvira iz Stare Grčije, a v resnici je intimno povezana s starimi kulturami Srednjega vzhoda, Indije in Daljnega Vzhoda. S tem, ko so namenoma prekinili povezanost z našo dejansko preteklostjo, je potem elita lahko vsiljevala svoje videnje kulture, tako da smo prepričani, da so očitne enostranske strukture naša kulturna norma. In ker zavestno verjamemo, da je kultura, s katero smo obkroženi, naravna, a dejansko je le polovica zgodbe, podzavesten um pa žene iskati stanje celosti, za katerega čuti, da mora nekje obstajati. Zato ljudje doživljajo stalno občutenje, da nekaj manjka, in to občutenje, se lahko zlorabi za nadaljnje zasužnjevanje planeta, kot bomo videli na koncu tega poglavja.
Z ustvarjanjem utvare, da zahodna kultura izvira iz samo enega izvora, je eliti dana prosta pot, da potem zase izkorišča znanje drugih, da pospešuje doseganje lastnih ciljev, ne da bi množice dojele dejanski pomen. Ezoterična načela, ki smo jih navedli, potekajo od starodavnih vzhodnih in srednjevzhodnih kultur, in so jim rabila zato, da so nas nadzirali, medtem ko smo mi zasmehovali njihov obstoj, naši znanstveniki pa so potrošili veliko energije, ko so poskušali dokazati, da ne obstajajo. Kar nas pripelje do znanosti.
Znanost
Znanost je polje, na katerem so elite še posebej dejavne. Zato da bi si pridržale okultno znanje in bile tako proste, da ga izkoriščajo v največji meri, je elita morala najti sredstva, kako preostale odvrniti od preučevanja tega znanja. To je naredila tako, da je ustanovila šolo misli, ki je odvrnila nepričakovane učene može renesanse od starodavnih ezoteričnih načel in načinov in jih namesto tega vodila v razvijanje tehnologij, ki jih elita lahko uporablja za izkoriščanje naravnih sil za svoje lastne cilje. Ta šola misli je postala poznana preprosto kot »znanost«.
Znanost je bistveno filozofija merjenja, ki temelji pretežno na načelih empiricizma oziroma eksperimentiranja in objektiviziranja, reproduktibilnosti te eksperimentalnosti. Znanost, kot jo poznamo danes, je postala etablirana znanost s pomočjo ustanovitve Royal Society, ki jo je elita ustanovila leta 1640 v Londonu. Ko je podpirala in popularizirala to novo in objektivno znanost, je elita dosegla dva življenjsko pomembna cilja. Prvič, pomen ezoteričnega znanja se je progresivno skrival pred pogledi javnosti in tako ga množice niso več upoštevale oziroma so ga celo omalovaževale in prezirale. Drugič, sile materialnega sveta so lahko progresivno izkoriščale prav elite, ko so učene može in žene bolj in bolj pritegovali in usmerjali v preučevanje prav le teh.
Zato da bi še ojačali to zmožnost nove znanosti, ki je lahko manipulirala z naravnimi silami, so čez vse poudarjali načelo redukcionizma in zmanjševali pomen nasprotnega pola, to je načelo kontekstualizma ali holizma. Redukcionizem je znanstvena filozofija, ki zagovarja, da lahko nekaj razumemo s pregledovanjem in raziskovanjem njegovih konstitutivnih delov, ne da bi upoštevali celoto.
Ustanovitelji Royal Society so vedeli, kar naši današnji znanstveniki ne vedo, da procesi formuliranja zakonov v znanosti, temelječi na objektivnem eksperimentiranju, to naj bi bila osnova znanosti, ne bodo kar zlahka razgrnili nezakrit vpogled v naravo našega bivanja. Implicitna ezoteričnemu modelu pa je potreba za sistematičnimi in dolgotrajnimi subjektivnimi analizami, ki se jih pridene k objektivni evaluaciji. Posledica pretiranega poudarjanja znanosti objektivnega pred subjektivnim, povzroči, da postane objektivno temeljno impotentno kot orodje, s katerim bi se lahko resnično poučili o našem svetu.
Mediji nepopustljivo promovirajo znanost, kot neko obliko iskanja resnice in vsak dan omalovažujejo nove ideje po načelu, češ, da niso dokazane. In vendar, kakor so filozofi znanosti od Platona do A.N. Whiteheada poudarjali, da znanost na noben način ni iskanje jasnosti, pravšnjosti, ampak da so vse to zgolj ustaljena sredstva za interpretiranje našega sveta iz ene perspektive. Dokaz je v mnogih ozirih dejansko precej brezpomenski koncept, to je konceptualno, saj le določene zvrsti zamisli lahko empirično dokažemo, in še to zgolj v okviru enega, zelo zamejenega mišljenjskega okvira. Žalostno je, da se zelo malo znanstvenikov tega zaveda, in tako večina nadaljuje, povsem prepričanih, da so atributi empiricizma in objektivnosti tisti, ki dajejo tisti poseben status njihovim raziskavam. Stvarnost je taka, da je znanost zgolj ena veja filozofije, in ali ljudje verjamejo ali ne, je odvisno ne od nekakšne naravno prirojene veljavnosti, ki jo morda imajo, ampak preprosto verjamemo, da je res tisto, kar zatrjuje večina, ker to zatrjuje.
Einstein in drugi so navsezadnje demonstrirali, da so načela, na katerih temelji empirična znanost, dejansko neveljavna. A dolgo pred tem so se ezoteriki povsem zavedali, da je tisto, kar dejansko šteje, ali ljudje verjamejo znanosti ali ne. Vedeli so, da prizadevanje znanosti, ki temelji na empiricizmu, objektivnosti in redukcionizmu, ne more nikogar pripeljati do prostosti, ampak, da bo človek, ki so ga vzgojili tako, da verjame v absolutno veljavnost znanosti, razvil mišljenjski vzorec, ki bo preprečeval resnično spoznanje.
Kljub temu, če celo vzamemo v obzir konceptualne probleme, lahko znanost kljub temu še vedno vodi do več tehnologije, ki bo sprostila mnoga področja družbe. Učinkovita zdravila, ki odpravljajo vzroke bolezni, v nasprotju s sedanjimi, ki lajšajo zgolj simptome, in uporaba proste energije iz vakuuma sta dva dobra primera. In tako elita nadaljuje izvajanje ogromne moči nad tem, kako se sodobna znanost razvija s pomočjo različnih vladnih teles znotraj vlade, vzgoje in izobraževanja in tudi zasebnega sektorja. S tem, ko zagotavlja sredstva za raziskave zgolj tam, kjer hoče, tako si elita zagotovi, da znanost odkriva zgolj to, kar je dobro za elitine globlje namene. Zdaj pa si poglejmo, kako so ezoterična znanstvena prepričanja na delu pri eliti.
Mišljenje in nadzor
Moč misli je zelo upoštevana v okultnih krogih. Zares, naše misli, še posebej tiste o nas samih v odnosu do drugih so prepoznane kot vitalen izvor energije, ki jo lahko uporabimo za delovanje. Vzpodbujanje sebičnosti je vedno imelo smisel za elito. V ZDA se je ustvarjala specifična družbena struktura, v kateri so potrebe posameznika tiste, za katere je videti, da prevladujejo nad potrebami skupine ali skupnosti, in razvila se je do stopnje, ki ji ni primere v sodobni zgodovini. Takšno izprijeno nagonsko gnanje in pehanje, ki povsem naravno rezultira pri izpostvavljanju temu sistemu, zadovoljuje in koristi eliti na dva načina.
Prvič, želja »stopiti na čelo«, ki jo ameriška vzgoja posebej inducira, se lahko udejanja na korporativni ravni, zagotavljajoč, da se bo načrt za prevzetje sveta nadaljeval z maksimalnim tempom. In drugič, elite verjamejo, da sebično mišljenje ohranja prav njih na psihični ravni in jačajo njegov primež po vsem planetu. To zadnje prepričanje še narašča, saj so okultisti prepričani, da so strah, sovraštvo, zavist in bes čustva, ki se lahko zlorabljajajo za vzdrževanje stanja nadzora nad ljudmi. To se odraža v mnogih družbenih in političnih strukturah, ki so se razvile na Zahodu. Rasni odnosi, religija, lokalne vlade in storitvena industrija so videti iz njihovega stališča kot polja, na katerih lahko sprožajo napetosti in strah, da začnejo delovati, kar jim pomaga vzdrževati nadzor.
Kakor koli že, prav tako je dobro znano dejstvo, da obstajajo omejitve pri tem, kako se negativna čustva zlorabljajo za vzdrževanje nadzora. Za ezoterično mišljenje velja, da vsa čustvovanja končno izhajajo iz ljubezni, in tako, če je kdor koli gnan preveč globoko v negativiteto, bo prej ali slej odkril odrešitev. Ugotovili so, da je idealno stanje, da verjamemo še naprej, da je vso krivdo za zlo pripisati sosedu ali pa našemu nelagodju in depresiji.
Še posebej, kar zadeva družbeno odgovornost in samo-usposabljanje, je pomebno ugotoviti dejstvo, da to, kar se je zgodilo z našim svetom, dejansko ni toliko naša napaka. Tukaj na zahodu so nam neprestano dopovedovali, kako pomembno je prevzeti odgovornost za naša ravnanja – to nam je dopovedovala elita. Ljudje, ki delujejo iz podzavestne potrebe se preprosto ne zavedo, kaj je tisto, kar jih resnično žene. Imajo majno možnost izbire pri svojem ravnanju, kajti podzavestne potrebe bodo vselej poskušale najti in tudi uspele najti zadovoljitev, in obnašanje in vedenje je tako lahko usmerjati in voditi v negativno smer. Potem ko so Zahodnjake prepričali, da so odgovorni za svoje delovanje, lahko krivijo sebe za kolapsiranje svetovne strukture, ki ga vidijo okoli sebe, in na ta način postajajo vse bolj ubupani in še nadalje brez moči, da bi kar koli naredili v zvezi s tem stanjem. Zdaj pa si pobliže oglejmo nekaj drugih struktur in institucij, ki jih najdemo v Zahodnem svetu.
Zahodna kultura
Oglejmo si, kako nekatera okultna načela, ki smo jih navedli, dejansko delujejo v zahodnem svetu.
Patriarhalnost
Stopnja, do katere mož dominira v naši kulturi, je lahko vzrok mnogim težavam, s katerimi se sooča danjašnji svet. Žene, ki so bolj intuitivne kot možje, so naravne zdravilke, in če bi jim bila dana možnost, bi lahko precej gotovo razrešile mnoge od svetovnih problemov. In vendar prevladujoča večina ne pride do te možnosti, da bi usmerile svojo sposobnost naravnega zdravljenja

Z vsem spoštovanjem do predsednika SAZU. A dokler bodo akademiki pretežno problematizirali sistem in ne znanosti kot take, se bojim, da ne bomo prišli na suho/zdravo/zlato vejo, domovanje našega Peruna. Spodaj pripenjam zgolj eno od številnih pričevanj, kako pošastno smrtonosna je lahko “zlorabljena” znanost – a večina manjših znanstvenih inštitutov/laboratorijev sploh nima vpogleda in pregleda, kaj pravzaprav počnejo in kam bodo privedle njihove razikskave in zakaj bodo uporabljeni ti rezultati. Sicer pa je ob taki premoči določenih financerjev znanosti tudi smrtno nevarno ali pa poklicno tvegano skreniti iz smeri, ki so jo začrtali. Kaj in kako naj se ob tem vede Slovenija? Ali je res smiselno to silno divjanje po načrtovani lizbonski strategiji in bolonjski reformi? Nikakor nisem za stagniranje naše znanosti, nasprotno, čim več vsestranko izobraženih znanstvenikov potrebujemo, ki ne bodo živeli od znanosti ampak za znanost, a pamet v roke in nekaj zvitosti, da se pretenta “investitorje” in se usmerijo raziskave v raziskovanje škodljivosti “obstoječe znanosti”.
Reviewing F. William Engdahl’s
‘Seeds of Destruction’ – Part 2
By Stephen Lendman
1-3-8
William Engdahl’s book is a diabolical account of how four Anglo-American agribusiness giants plan world domination by patenting life forms to gain worldwide control of our food supply and our lives. This review is in three in-depth parts. Part I was published and is available on this web site. Part II follows below.
Washington Launches the GMO Revolution
The roots of the story go back decades, but Engdahl explains the science of “biological and genetic-modification of plants and other life forms first” came out of US research labs in the 1970s when no one noticed. They soon would because the Reagan administration was determined to make America dominant in this emerging field. The biotech agribusiness industry was especially favored, and companies in the early 1980s raced to develop GMO plants, livestock and GMO-based animal drugs. Washington made it easy for them with an unregulated, business-friendly climate that persisted ever since under Republicans and Democrats alike.
Food safety and public health issues aren’t considered vital if they conflict with profits. So the entire population is being used as lab rats for these completely new, untested and potentially hazardous products. And leading the effort to develop them is a company with a “long record of fraud, cover-up, bribery,” deceit and disdain for the public interest – Monsanto.
Its first product was saccharin that was later proved to be a carcinogen. It then got into chemicals, plastics and became notorious for Agent Orange that was used to defoliate Vietnam jungles in the 1960s and 1970s and exposed hundreds of thousands of civilians and US troops to deadly dioxin, one of the most toxic of all known compounds.
Along with others in the industry, Monsanto is also a shameless polluter. It has a history of secretly dumping some of the most lethal substances known in water and soil and getting away with it. Today on its web site, however, the company ignores its record and calls itself “an agricultural company (applying) innovation and technology to help farmers around the world be successful, produce healthier foods, better animal feeds and more fiber, while also reducing agriculture’s impact on our environment.” Engdahl proves otherwise in his thorough research that’s covered below in detail.
In spite of its past, Monsanto and other GMO giants got unregulated free rein in the 1980s and especially after George HW Bush became president in 1989. His administration opened “Pandora’s Box” so no “unnecessary regulations would hamper them. Thereafter, “not one single new regulatory law governing biotech or GMO products was passed then or later (despite all the) unknown risks and possible health dangers.”
In a totally unfettered marketplace, foxes now guard the henhouse because the system was made self-regulatory. An elder Bush Executive Order assured it. It ruled GMO plants and foods were “substantially equivalent” to ordinary ones of the same variety like corn, wheat or rice. This established the principle of “substantial equivalence” as the “lynchpin of the whole GMO revolution.” It was pseudo-scientific mumbo jumbo, but was now law, and Engdahl equated it to a potential biologically catastrophic “Andromeda Strain,” no longer the world of science fiction.
Monsanto chose milk as its first GMO product, genetically manipulated it with recombinant Bovine Growth Hormone (rBGH), and marketed it under the trade name, Posilac. In 1993, the Clinton FDA declared it safe and approved it for sale before any consumer use information was available. It’s now sold in every state and promoted as a way cows can produce up to 30% more milk. Problems, however, soon appeared. Farmers reported their stock burned out up to two years sooner than usual, serious infections developed, and some animals couldn’t walk. Other problems included the udder inflammation mastitis as well as deformed calves being born.
The information was suppressed, and rBGH milk is unlabeled so there’s no way consumers can know. They also weren’t told this hormone causes leukemia and tumors in rats, and a European Commission committee concluded humans drinking rBGH milk risk breast and prostate cancer. The EU thus banned the product, but not the US. Despite clear safety issues, the FDA failed to act and allows hazardous milk to be sold below the radar. It was just the beginning.
The Fox Guards the Henhouse
Engdahl reviewed the Pusztai affair, the toll it took on his health, and the modest vindication he finally got. Already out of a job, the 300-year old British Royal Society attacked him in 1999 and claimed his research was “flawed in many aspects of design, execution and analysis and that no conclusions should be drawn from it.” It was another blow to a distinguished man who deserved better than what Engdahl called a “recognizable political smear” that also tarnished the Royal Society’s credibility for making it. It had no basis in fact and was done because Pusztai’s bombshell threatened to derail Britain’s hugely profitable GMO industry and do the same thing to its US counterpart.
As for Pusztai, after five years, several heart attacks, and a ruined career, he finally learned what happened after he announced his findings. Monsanto was the culprit. The company complained to Clinton who, in turn, alerted Tony Blair. Pusztai’s findings had to be quashed and he discredited for making them. He was nonetheless able to reply with the help of the highly respected British scientific journal, The Lancet. In spite of Royal Society threats against him, it’s editor published his article, but at a cost. After publication, the Society and biotech industry attacked The Lancet for its action. It was a further shameless act.
As a footnote, Pusztai now lectures around the world on his GMO research and is a consultant to start-up groups researching the health effects of these foods. Along with him and his wife, his co-author, Professor Stanley Ewen, also suffered. He lost his position at the University of Aberdeen, and Engdahl notes that the practice of suppressing unwanted truths and punishing whistleblowers is the rule, not the exception. Industry demands are powerful, especially when they affect the bottom line.
The Blair government went even further. It commissioned the private firm, Grainseed, to conduct a three-year study to prove GMO food safety. London’s Observer newspaper later got UK Ministry of Agriculture documents on it that showed tests were rigged and produced “some strange science.” At least one Grainseed researcher manipulated the data to “make certain seeds in the trials appear to perform better than they really did.”
Nonetheless, the Ministry recommended a GMO corn variety be certified, and the Blair government issued a new code of conduct under which “any employee of a state-funded research institute who dared to speak out on (the) findings into GMO plants could face dismissal, be sued for breach of contract or face a court injunction.” In other words, whisleblowing was now illegal even if public health was at stake. Nothing would be allowed to stop the agribusiness juggernaut from proceeding unimpeded.
The Rockefeller Plan – “Tricky” Dick Nixon and Trickier Rockefellers
Richard Nixon took office at a time of national crisis. Along with the Vietnam morass, the economy was in trouble after the “golden age of capitalism” peaked in 1965 and corporate profits were declining. The globalization phenomenon began at this time when American companies and the nation’s wealthiest families found investing abroad more profitable than at home because more opportunities were available outside the country.
Food was one of them and was about to be renamed “agribusiness.” Engdahl called it “a paradigm shift” with one man having the most decisive role – former New York governor Nelson Rockefeller “who deeply wanted to be President” but had to settle for number two under Gerald Ford.
He and his brothers ran the family’s Rockefeller Foundation and various other tax-exempt entities like the Rockefeller Brothers Trust. Nelson and David were the most influential figures, and their power center was the exclusive New York Council on Foreign Relations. Engdahl states: “In the 1960s the Rockefellers were at the power center of the US establishment (and) Secretary of State Henry Kissinger (was) their hand-picked protege.” It was a marriage made in hell.
Enter the “crisis of democracy” or as right wing Harvard professor, Samuel Huntington, called it, an “excess of democracy” at a time masses of ordinary citizens protested their government’s policies. It captured media attention, posed a threat to the country’s establishment, and had to be addressed. In 1973 it was at a meeting of 300 influential, hand-picked Rockefeller friends from North America, Europe and Japan. They founded a powerful new organization called the Trilateral Commission with easily recognizable member names.
Zbigniew Brzezinski was its first Executive Director, and other charter members included Jimmy Carter (who became David Rockefeller’s favored 1976 presidential candidate over Gerald Ford), George HW Bush, Paul Volker (Carter’s Fed Chairman) and Alan Greenspan who was then a Wall Street investment banker.
The new organization “laid the basis for a new global strategy for a network of interlinked international elites,” many of whom were Rockefeller business partners. Combined, their financial, economic and political clout was unmatched. So was their ambition that George HW Bush later called a “new world order.” Trilateralists laid the foundation for today’s globalization. They also followed Huntington’s advice about democracy’s unreliability that had to be checked by “some measure of (public) apathy and non-involvement (combined with) secrecy and deception.”
The Commission further advocated privatizing public enterprises along with deregulating industry. Trilateralist Jimmy Carter embraced the dogma enthusiastically as President. He began the process that Ronald Reagan continued in the 1980s almost without noticing its originator or placing blame where it’s due.
In 1973, Nixon was in office with Kissinger his Svengali. One observer described him at the time as “like sludge out of a swamp without a spark of life….no soul, a slip of life, a kind of ghoul (and) a sort of lubricant (to keep the ship of state running).” So he did by “tak(ing) complete control (of) US foreign policy” as both Secretary of State and National Security Advisor. Further, he “was to make food a centerpiece of his diplomacy along with oil geopolitics.”
In the Cold War era, food became a strategic weapon by masquerading as “Food for Peace.” It was cover for US agriculture to engineer the transformation of family farming into global agribusiness with food the tool and small farmers eliminated so it could be used most effectively. World agriculture domination was to be “one of the central pillars of post-war Washington policy, along with (controlling) world oil markets and non-communist world defense sales.” The defining 1973 event was a world food crisis.
The shortage of grain staples along with the first of two 1970s oil shocks advanced a “significant new Washington policy turn.” Oil and grains were rising three to fourfold in price when the US was the world’s largest food surplus producer with the most power over prices and supply. It was an ideal time for a new alliance between US-based grain trading companies and the government. It “laid the groundwork for the later gene revolution.”
Enter what Engdahl called the “great train robbery” with Kissinger the culprit. He decided US agriculture policy was “too important to be left in the hands of the Agriculture Department” so he took control of it himself. The world desperately needed grain, America had the greatest supply, and the scheme was to use this power to “radically change world food markets and food trade.” The big winners were grain traders like Cargill, Archer Daniels Midland (ADM) and Continental Grain that were helped by Kissinger’s “new food diplomacy (to create) a global agriculture market for the first time.” Food would “reward friends and punish enemies,” and ties between Washington and business lay at the heart of the strategy.
The global food market was being reorganized, corporate interests were favored, political advantage was exploited, and the 1990s “gene revolution” groundwork was laid. Rockefeller interests and its Foundation were to play the decisive role as events unfolded over the next two decades. It began under Nixon as the cornerstone of his farm policy, free trade was the mantra, corporate grain traders were the beneficiaries, and family farms had to go so agribusiness giants could take over.
Bankrupting them was the plan to remove an “excess (of) human resources.” Engdahl called it a “thinly veiled form of food imperialism” as part of a scheme for the US to become “the world granary.” The family farm was to become the “factory farm,” and agriculture was to be “agribusiness” to be dominated by a few corporate giants with incestuous ties to Washington.
Dollar devaluation was also part of the scheme under Nixon’s New Economic Plan (NEP) that included closing the gold window in 1971 to let the currency float freely. Developing nations were targeted as well with the idea that they forget about being food-sufficient in grains and beef, rely on America for key commodities, and concentrate instead on small fruits, sugar and vegetables for export. Earned foreign exchange could then buy US imports and repay IMF and World Bank loans that create a never-ending cycle of debt slavery. GATT was also used and later the WTO with corporate-written rules for their own bottom line interests.
A Secret National Security Memo
In the midst of a worldwide drought and stock market collapse, consider Henry Kissinger’s classified memo in April, 1974. It was on a secret project called National Security Study Memorandum 200 (NSSM 200) that was shaped by Rockefeller interests and aimed to adopt a “world population plan of action” for drastic global population control – meaning to reduce it. The US led the effort, and it worked like this – it made birth control in developing countries a prerequisite for US aid. Engdahl summed it up in blunt terms: “if these inferior races get in the way of our securing ample, cheap raw materials, then we must find ways to get rid of them.”
Kissinger’s scheme was “simpler contraceptive methods through bio-medical research” that almost sounds like DuPont’s old slogan, “Better things for better living through chemistry.” Later on, DuPont dropped “through chemistry” as evidence mounted on their toxic effects and a changing company in 1999 began using “The Miracles of Science” in their advertising. The Nazis also aimed big and sought control. Population culling was part of it that for them was called “eugenics” and their scheme was to target “inferior” races to preserve the “superior” one.
NSSM 200 was along the same idea and was tied to the agribusiness agenda that began with the 1950s and 1960s “Green Revolution” to control food production in targeted Latin American, Asian and African countries. Kissinger’s plan had two aims – securing new US grain markets and population control with 13 “unlucky” countries chosen. Among them were India, Brazil, Nigeria, Mexico and Indonesia, and exploiting their resources depended on drastic population reductions to reduce homegrown demand.
The scheme was ugly and pure Kissinger. It recommended forced population control and other measures to ensure strategic US aims. Kissinger wanted global numbers reduced by 500 million by the year 2000 and argued for doubling the 10 million annual death rate to 20 million going forward. Engdahl called it “genocide” according to the strict definition of the 1948 UN Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide statute that defines this crime legally. Kissinger was guilty under it for wanting to withhold food aid to “people who can’t or won’t control their population growth.” In other words, if they won’t do it, we’ll do it for them.
The strategy included fertility control called “family planning” that was linked to the availability of key resources. The Rockefeller family backed it, Kissinger was their “hired hand,” and he was well-rewarded for his efforts. It included keeping him from being prosecuted where he’s wanted as a war criminal and could be arrested overseas like Pinochet was in the UK when he was placed under house arrest in 2006.
Besides his better-known crimes, consider what he did to poor Brazilian women through a policy of mass sterilization under NSSM 200. After 14 years of the program, the Brazilian Health Ministry discovered shocking reports of an estimated 44% of all Brazilian women between ages 14 and 55 permanently sterilized. Organizations like the International Planned Parenthood Federation and Family Health International were involved, and USAID directed the program. It has a long disturbing history backing US imperialism while claiming on its web site it extends “a helping hand to those people overseas struggling to make a better life, recover from a disaster or striving to live in a free and democratic country.”
Even more disturbing was an estimated 90% of Brazilian women of African descent sterilized in a nation with a black population second only to Nigeria’s. Powerful figures backed the scheme but none more influential than the Rockefellers with John D. III having the most clout on population policy. Nixon appointed him head of the Commission on Population Growth and the American Future in 1969. Its earlier work laid the ground for Kissinger’s NSSM 200 and its policy of extermination through subterfuge that was based on a “decades old effort to breed human traits” by the Nazi “Eugenics” process.
The Brotherhood of Death
Long before Kissinger (and his assistant Brent Scowcroft) made population reduction official US foreign policy, the Rockefellers were experimenting on humans. JD III led the effort. In the 1950s, while Nelson exploited cheap Puerto Rican labor in New York and on the island, brother JD III conducted mass sterilization experiments on their women. By the mid-1960s, Puerto Rico’s Public Health Department estimated the toll – one-third or more of them of child-bearing age (unsuspecting poor women) were permanently sterilized.
JD III expressed his views in a 1961 UN Food and Agriculture Organization lecture: “To my mind, population growth (and its reduction) is second only to control of atomic weapons as the paramount problem of the day.” He meant, of course, its unwanted parts to preserve valuable resources for the privileged. He was also influenced by eugenicists, race theorists and Malthusians at the Rockefeller Foundation who believed they had the right to decide who lives or dies.
Powerful figures were behind the effort as well as leading American business families. So were notables in the UK then and earlier like Winston Churchill, John Maynard Keynes and others. Alan Gregg was as well as Rockefeller Foundation Medical Division chief for 34 years. Consider his views. He said “people pollute, so eliminate pollution by eliminating (undesirable) people.” He compared city slums to cancerous tumors and called them “offensive to decency and beauty.” Better to remove them and cleanse the landscape.
This was policy, and it was “key to understanding (the Foundation’s later efforts) in the revolution in biotechnology and plant genetics.” Its mission from inception was to “(cull) the herd, or systematically (reduce) populations of ‘inferior breeds.’ ” The problem for supremacists is too many of a lesser element spells trouble when they demand more of what the privileged want for themselves. Solution – remove them with lots of ways to do it from birth control to sterilization to starvation to wars of extermination.
These ideas were American, they took root 100 years ago, noted names backed it like Rockefeller, Carnegie and Harriman, and they later influenced the Nazis. Hitler praised the practice in his 1924 book, “Mein Kampf,” then used it as Fuhrer to breed a “master race.” Supreme Court Justice Oliver Wendell Holmes also supported it, and consider his 1927 decision in Buck v. Bell. He ruled Virginia’s forced sterilization program was constitutional and wrote: “It is better for all the world, if instead of waiting to execute degenerate offspring for crime….society can prevent those who are manifestly unfit from continuing their kind….Three generations of imbeciles are enough.” This from a noted Supreme Court Justice that would have horrific consequences still in play. It “opened the floodgates” for sterilizing many thousands of women considered “subhuman” detritus and in the way.
JD III was right in step with this thinking. He was nurtured on Malthusian pseudo-science and embraced the dogma. He joined the family Foundation in 1931 where he was influenced by eugenicists like Raymond Fosdick and Frederick Osborn. Both were founding members of the American Eugenics Society. In 1952, he used his own funds to found the New York-based Population Council in which he promoted studies on over-population dangers that were openly racist. For the next 25 years, the Council spent $173 million on global population reduction and became the world’s most influential organization promoting these supremacist ideas.
But it avoided the term “eugenics” because of its Nazi association and instead used language like birth control, family planning and free choice. It was all the same, and before the war Rockefeller associate and family Foundation board member, Frederick Osborn, enthusiastically supported Nazi eugenics experiments that led to mass exterminations now vilified. Back then, he believed this was the “most important experiment that has ever been tried” and later wrote a book. It was called “The Future of Human Heredity” with “eugenics” in the subtitle. It stated women could be convinced to reduce their births voluntarily and began substituting the term “genetics” for the one now out of favor.
During the Cold War, culling the population drew supporters that included the cream of corporate America. They backed private population reduction initiatives like Margaret Sanger’s International Planned Parenthood Federation (IPPF). The major media also spread the notion that “over-population in developing countries leads to hunger and more poverty (which, in turn, becomes) the fertile breeding ground for” international communism. American agribusiness would later get involved through a policy of global food control. Food is power. When used to cull the population, it’s a weapon of mass destruction.
Consider the current situation with the UN Food and Agriculture Organization (FAO) reporting sharply higher food prices along with severe shortages, and warned this condition is extreme, unprecendented and threatens billions with hunger and starvation. Prices are up 40% this year after a 9% rise in 2006, and it forced developing states to pay 25% more for imported food and be unable to afford enough of it.
Various explanations for the problem are cited that include growing demand, higher fuel and transportation costs, commodity speculation, the use of corn for ethanol production (taking one-third of the harvest that’s more than what’s exported for food) and extreme weather while ignoring the above implications – the power of agribusiness to manipulate supply for greater profits and “cull the herd” in targeted Third World countries. Affected ones are poor, and FAO cites 20 in Africa, nine in Asia, six in Latin America and two in Eastern Europe that in total represent 850 million endangered people now suffering from chronic hunger and related poverty. They depend on imports, and their diets rely heavily on the type grains agribusiness controls – wheat, corn and rice plus soybeans. If current prices stay high and shortages persist, millions will die – maybe by design.
Fateful War and Peace Studies
Engdahl reviewed how American elites in the late 1930s began planning an American century in the post-war world – a “Pax Americana” to succeed the fading British Empire. The New York Council of Foreign Relations War and Peace Studies Group led the effort, and Rockefeller Foundation money financed it. As Engdahl put it: they’d be paid back later “thousands-fold.” First though, America had to achieve world dominance militarily and economically.
The US business establishment envisioned a “Grand Area” to encompass most of the world outside the communist bloc. To exploit it, they hid their imperial designs beneath a “liberal and benevolent garb” by defining themselves as “selfless advocates of freedom for colonial peoples (and) the enemy of imperialism.” They would also “champion world peace through multinational control.” Sound familiar?
Like today, it was just subterfuge for their real aims that were pursued under the banner of the United Nations, the new Bretton Woods framework, the IMF, World Bank and the GATT. They were established for one purpose – to integrate the developing world into the US-dominated Global North so its wealth could be transfered to powerful business interests, mostly in the US. The Rockefeller family led the effort, the four brothers were involved, and Nelson and David were the prime movers.
While JD III was plotting depopulation and racial purity schemes, Nelson worked “the other side of the fence….as a forward-looking international businessman” in the 1950s and 1960s. While preaching greater efficiency and production in targeted countries, he schemed, in fact, to open world markets for unrestricted US grain imports. It became the “Green Revolution.”
Nelson concentrated on Latin America. During WW II, he coordinated US intelligence and covert operations there, and those efforts laid the groundwork for family interests post-war. They were tied to the region’s military because friendly strongmen are the type leaders we prefer to guarantee a favorable business climate.
From the 1930s, Nelson Rockefeller had significant Latin American interests, especially in areas of oil and banking. In the early 1940s, he sought new opportunities and along with Laurance bought vast amounts of cheap, high-quality farmland so the family could get into agriculture. It wasn’t for family farming, however. The Rockefellers wants global monopolies, and their scheme was to do in agriculture what the family patriarch did in oil along with using food and agricultural technology as Cold War weapons.
By 1954, PL 480, or “Food for Peace,” established surplus food as a US foreign policy tool, and Nelson used his considerable influence on the State Department because every post-war Department Secretary, from 1952 through 1979, had ties to the family through its Foundation: namely, John Foster Dulles, Dean Rusk, Henry Kissinger and Cyrus Vance.
These men supported Rockefeller views on private business and knew the family saw agriculture the way it sees oil – commodities to be “traded, controlled, (and) made scarce or plentiful” to suit the foreign policy goals of dominant corporations controlling their trade.
The family got into agriculture in 1947 when Nelson founded the International Basic Economy Corporation (IBEC). Through it, he introduced “mass-scale agribusiness in countries where US dollars could buy huge influence in the 1950s and 1960s.” Nelson then allied with grain-trading giant Cargill in Brazil where they began developing hybrid corn seed varieties with big plans for them. They would make the country “the world’s third largest producer of (these) crop(s) after the US and China.” It was part of Rockefeller’s “Green Revolution” that by the late 1950s “was rapidly becoming a strategic US economic strategy alongside oil and military hardware.”
Latin America was the beginning of a food production revolution with big aims – to control the “basic necessities of the majority of the world’s population.” As agribusiness in the 1990s, it was “the perfect partner for the introduction….of genetically engineered food crops or GMO plants.” This marriage masqueraded as “free market efficiency, modernization (and) feeding a malnourished world.” In fact, it was nothing of the sort. It cleverly hid “the boldest coup over the destiny of entire nations ever attempted.”
Creating Agribusiness – Rockefeller and Harvard Invent USA “Agribusiness”
The “Green Revolution began in Mexico and spread across Latin America during the 1950s and 1960s.” It was then introduced in Asia, especially in India. It was at a time we claimed our aim was to help the world through free market efficiency. It was all one way, from them to us so corporate investors could profit. It gave US chemical giants and major grain traders new markets for their products. Agribusiness was going global, and Rockefeller interests were in the vanguard helping industry globalization take shape.
Nelson worked with his brother, JD III, who set up his own Agriculture Development Council in 1953. They shared a common goal – “cartelization of world agriculture and food supplies under their corporate hegemony.” At its heart, it aimed to introduce modern agriculture techniques to increase crop yields under the false claim of wanting to reduce hunger. The same seduction was later used to promote the Gene Revolution with Rockefeller interests and the same agribusiness giants backing it.
In the 1960s, Lyndon Johnson also used food as a weapon. He wanted recipient nations to agree to administration and Rockfeller preconditions that population control and opening their markets to US industry was part of the deal. It also involved training developing world agriculture scientists and agronomists in the latest production concepts so they could apply them at home. This “carefully constructed network later proved crucial” to the Rockefeller strategy to “spread the use of genetically-engineered crops around the world,” helped along with USAID funding and CIA mischief.
“Green Revolution” tactics were painful and took a devastating toll on peasant farmers. They destroyed their livelihoods and forced them into shantytown slums that now surround large Third World cities. There they provide cheap exploitable labor from people desperate to survive and easy prey for any way to do it.
The “Revolution” also harmed the land. Monoculture displaces diversity, soil fertility and crop yields decrease over time, and indiscriminate use of chemical pesticides causes serious later health problems. Engdahl quoted an analyst calling the “Green Revolution” a “chemical revolution” developing states couldn’t afford. That began the process of debt enslavement from IMF, World Bank and private bank loans. Large landowners can afford the latter. Small farmers can’t and often, as a result, are bankrupted. That, of course, is the whole idea.
The “Green Revolution” was based on the “proliferation of new hybrid seeds in developing markets” that characteristically lack reproductive capacity. Declining yields meant farmers had to buy seeds every year from large multinational producers that control their parental seed lines in house. A handful of company giants held patents on them and used them to lay the groundwork for the later GMO revolution. Their scheme was soon evident. Tradition farming had to give way to High Yield Varieties (HYV) of hybrid wheat, corn and rice with major chemical inputs.
Initially, growth rates were impressive but not for long. In countries like India, agricultural output slowed and fell. They were losers so agribusiness giants could exploit large new markets for their chemicals, machinery and other product inputs. It was the beginning of “agribusiness,” and it went hand-in-hand with the “Green Revolution” strategy that would later embrace plant genetic alterations.
Two Harvard Business School professors were involved early on – John Davis and Ray Goldberg. They teamed with Russian economist, Wassily Leontief, got Rockefeller and Ford Foundation funding, and initiated a four-decade revolution to dominate the food industry. It was based on “vertical integration” of the kind Congress outlawed when giant conglomerates or trusts like Standard Oil used them to monopolize entire sectors of key industries and crush competition.
It was revived under Trilateralist President Jimmy Carter disguised as “deregulation” to dismantle “decades of carefully constructed….health, food safety and consumer protection laws.” They would now give way under a new wave of industry-friendly vertical integration. Supported by a public campaign, it claimed that government was the problem, it encroached too much on our lives, and it had to be rolled back for greater personal “freedom.”
Early in the 1970s, agribusiness producers controlled US food supplies. They’d now go global on a scale without precedent. The goal – “staggering profits” by “restructur(ing) the way Americans grew food to feed themselves and the world.” Ronald Reagan continued Carter’s policy and let the top four or five monopoly players control it. It led to an unprecedented “concentration and transformation of American agriculture” with independent family farmers driven off their land through forced sales and bankruptcies so “more efficient” agribusiness giants could move in with “Factory Farms.” Remaining small producers became virtual serfs as “contract farmers.” America’s landscape was changing with people trampled on for profits.
Engdahl explained a gradual process of “wholesale merger(s) and consolidation….of American food production….into giant corporate global concentrations” with familiar names – Cargill, Archer Daniels Midland (ADM), Smithfield Foods and ConAgra. As they grew bigger, so did their bottom lines with annual equity returns rising from 13% in 1993 to 23% in 1999. Hundreds of thousands of small farmers lost out for it as their numbers dropped by 300,000 from 1979 to 1998 alone. It was even worse for hog farmers with a drop from 600,000 to 157,000 so 3% of producers could control 50% of the market.
The social costs were staggering and continue to be as “entire rural communities collapsed and rural towns became ghost towns.” Consider the consequences:
– by 2004, the four largest beef packers controlled 84% of steer and heifer slaughter – Tyson, Cargill, Swift and National Beef Packing;
– four giants controlled 64% of hog production – Smithfield Foods, Tyson, Swift and Hormel;
– three companies controlled 71% of soybean crushing – Cargill, ADM and Bunge;
– three giants controlled 63% of all flour milling, and five companies controlled 90% of global grain trade;
– four other companies controlled 89% of the breakfast cereal market – Kellogg, General Mills, Kraft Foods and Quaker Oats;
– in 1998, Cargill acquired Continental Grain to control 40% of national grain elevator capacity;
– four large agro-chemical/seed giants controlled over 75% of the nation’s seed corn sales and 60% of it for soybeans while also having the largest share of the agricultural chemical market – Monsanto, Novartis, Dow Chemical and DuPont; six companies controlled three-fourths of the global pesticides market;
– Monsanto and DuPont controlled 60% of the US corn and soybean seed market – all of it patented GMO seeds; and
– 10 large food retailers controlled $649 billion in global sales in 2002, and the top 30 food retailers account for one-third of global grocery sales.
At the dawn of a new century, family farming was decimated by corporate agribusiness’ vertically integrated powers that surpassed their earlier 1920s heyday dominance. The industry was now the second most profitable national one after pharmaceuticals with domestic annual sales exceeding $400 billion. The next aim was merging Big Pharma with Big food producing giants, and the Pentagon’s National Defense University took note in a 2003-issued paper – “Agribusiness (now) is to the United States what oil is to the Middle East.” It’s now considered a “strategic weapon in the arsenal of the world’s only superpower,” but at a huge cost to consumers everywhere.
Engdahl reviewed the “revolution” in animal factory production that EarthSave International founder and Baskin-Robbins heir, John Robbins, covered honestly, thoroughly and compassionately in two explosive books on the subject – “Diet for A New America” in 1987 and “The Food Revolution” in 2001. They were both stinging indictments of corporate-produced foods – horrifying animal cruelty, unsafe foods, unsanitary conditions, rampant use of anti-biotics humans then ingest, massive environmental pollution, and new unknown dangers from genetic engineering – all allowed by supposed government watchdog regulatory agencies that ignore public health concerns.
Agribusiness was on a roll, government supports it with tens of billions in annual subsidies, and the 1996 Farm Bill suspended the Secretary of Agriculture’s power to balance supply and demand so henceforth unrestricted production is allowed. Food producing giants took full advantage to control market forces. They crushed family farmers by over-producing and forcing down prices. They also pressured land values as small operators failed. It created opportunities for land acquisition on the cheap for greater concentration and dominance.
Next came integrating the Gene Revolution into agribusiness the way Harvard’s Ray Goldberg saw it coming. Entire new sectors were to be created from genetic engineering. It would include GMO drugs from GMO plants in a new “argi-ceutical system.” Goldberg predicted a “genetic revolution (through) an industrial convergence of food, health, medicine, fiber and energy businesses” – in a totally unregulated marketplace. Unmentioned was a threatening consumer nightmare hidden from view.
Stephen Lendman lives in Chicago and can be reached at lendmanstephen@sbcglobal.net.
Also visit his blog site at sjlendman.blogspot.com and listen to The Steve Lendman News and Information Hour on The MicroEffect.com Mondays at noon US Central time.

Anika

EGOIZEM je vzrok!
Slovenec, ki živi v tujini, dr. Joseph Straus, je vrhunski strokovnjak za patentno pravo. Verjetno le malokdo v Sloveniji ve, da premoremo v vrstah naših znanstvenikov, ki so svoj kruh poiskali v tujini, tudi enega v svetu najbolj cenjenih strokovnjakov za patentno pravo na področju biotehnologije. To je dr. Joseph Straus, ki že desetletja živi Münchnu, v zadnjih letih pa mu kljub silni zaposlenosti (po svojih lastnih besedah je »razprodan« za šest let naprej) uspe razmeroma velikokrat obiskati tudi svojo domovino. Med drugim je minulo jesen na blejskem svetovnem srečanju slovenskih raziskovalcev v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa vzbudil veliko pozornost tudi s kritičnimi ocenami aktualne evropske politike do patentne zakonodaje za področje genetskih raziskav. dr. Joseph Straus je v intervjuju za DELO; 10.01.2001, med drugim izjavil:
“Evropa, na žalost, živi še vedno v preteklosti in tako tudi reagira. Egoizem je tisto, kar obremenjuje vso Evropo – in še posebno tiste države, ki so izšle iz nekdanjega Balkana – in tega se moramo čim prej rešiti, vendar je to zelo težko. Če bi hotel nekoliko pretiravati, potem bi rekel, da nam celo genetski inženiring, niti v sto letih, ne bi pomagal, da bi izgubili to lastnost … Vsekakor pa potrebujemo več solidarnosti, potrebujemo zavest, da nam preostali svet ne bo dal ničesar zastonj, še najmanj pa znanje, mi pa iz egoizma zmanjšujemo možnosti, da si ga ustvarimo sami. Osebno sem sicer dovolj velik optimist, da verjamem, da bomo v Evropi slej ko prej našli mehanizme, ki bodo zagotovili, da bo skupnost evropskih držav delovala podobno učinkovito, kot zmore to skupnost ameriških držav. Ne pozabimo – tudi Američani so potrebovali kar veliko let in prestali veliko trpljenja, da so ustvarili takšno skupnost.”

Veliko let in trpljenja bo še potrebno za boljšo slovensko skupnost!?
Vsak dan nam praksa to potrjuje, tudi s stanjem v slovenski znanosti, na Univerzi, tehnološko zaostajajočem gospodarstvu, družbi…,pravni državi!

Franc Mihič 29.11. 2007

Razprava prof. J. P. D. je izplavila temo vredno razprave, zlasti če jo povežemo še s pomembnim opozorilom akademika B. Ž. Mimogrede: zdi se mi, da je prvič nekdo tako jasno opozoril na razkorak med številom objavljenih raziskav in številom tehtnih raziskav oz. če uporabim njegovo sintagmo: »izjemno odmevnih del«. To razkriva tudi kam so pripeljali mehanizmi vrednotenja raziskovalcev in raziskovalnih skupin prakticirani v preteklih letih. Seveda se bo raziskovalna srenja vedno skušala prilagoditi zahtevam okolja (sem naravoslovec, zato si vse skušam razložiti z ekosistemskimi zakonitostmi); zahteve po dokazovanju odmevnosti z dejavniki vpliva so seveda sprožile živahno iskanje možnosti objavljanja. Srečna okoliščina, ki je vendarle bila dobrodošel relikt preteklosti, da so slovenske ustanove in profesorji/raziskovalci imeli bogatejši nabor stikov z relevantno tujino kot ostali v Vzhodni Evropi. Te stike je bilo mogoče preoblikovati v sodelovanja (in tudi soavtorstva), žal so pogosto tako angažirana nacionalna javna sredstva plemenitila proračune skupnih raziskav s tujino, ki so jim vsebino določali v tujih laboratorijih, po njihovih konceptih in z njihovimi interesi. Vendar sta obe strani bili zadovoljni: »tujci« so dobili sposobne in pridne sodelavce, predvsem naši mlajši kolegi so se usposabljali in bili končno tudi vključeni v objave, kar jim je zagotavljalo izpolnjevanje kariernih pogojev. Da pa to ni pomenilo genuinega razraščanja in oblikovanja lastne (nacionalne) raziskovalne pokrajine, tudi z učinki v aplikaciji, je tudi jasno, saj ni bilo načrtovano za tak namen in je bilo zanj daleč preveč stihijsko. Ker vem, da sprožam s svojimi predpostavkami morebitno polemiko, naj se omejim s tem, da najprej priznavam nedvomno koristnost tudi opisani praksi in da podčrtam, da to nikakor ni bila edina prakticirana pojavnost. Bilo je tudi veliko srečnejših povezav, ki so vendarle vodile do širšega in konkretnejšega plemenitenja »edu« in »sci« sfere; mislim da je v biomedicinskih raziskavah mogoče najti kar nekaj takih primerov.

»Obregnem« naj se samo še ob komentar prof. J.P.D. (oz. njegov navedek kolege P.): »Zdajšnji sistem najemanja in napredovanja predavateljev je blago rečeno sprevržen. Namesto na trgu fakultete najemajo lastne diplomante, ki so se izkazali v študijskem procesu, ne pa tudi z raziskovanjem«. Ja za božjo voljo, kje pa je ta trg (?). Kje pa naj učitelji dobijo podmladek za svoje delo: nekateri najboljši so odšli v »nepovrat« v tujino, drugi so prešli v podjetniške vrste in če še najdejo koga, ki ima poleg ustreznega IQ tudi potrebno dozo »pedagoškega erosa«, brez katerega pač ob našteti konkurenci ni mogoče preživeti, je lahko presrečen. Razen če izdate, kje se v kakšnih skritih raziskovalnih skupinah kalijo taki kadri. Morda vidite take resurse v tujini, bojim se le, da še lep čas ne bodo pričakovano kvalitetni kadri pripravljeni priti na naše šole. In ne gre zmeraj za osebno materialno okolje, ovira bodo predvsem razpoložljivi delovni pogoji… Tu pa smo znova pri točki, preko katere se v vseh dosedanjih in tudi v pričujoči razpravi spotikamo: DENAR. 29. junija 2004 sem na blogu zapisal zanimivo primerjavo; kako sem si želel, da bi me nekdo zavrnil, kako govorim neumnosti!

Prvo – sem zelo zadovoljen z napisanim s strani prof. J. P. D. – mislim, da sem nekatere stvari v prvem odgovoru interpretiral tudi po svoje, saj se mi je, na prvo roko, zdela poenostavljanje. Hitrih in enostavnih rešitev pa, že iz nadaljevanja razprave oz. zapisa Franca je to razvidno, ne bo najti. Pri slednjem me v zadnjem zapisu moti posploševanje o “pikologiji” slovenskih univerzitetnih profesorjev in raziskovalcev. Strinjam se, da pri nas obstaja omejeno (majhno) število vrhunskih prof. oz. raziskovalcev. To se mi zdi zdravorazumsko popolnoma normalno (v množici je zmeraj tudi med najodločnejšimi nekdo bolj odličen). Verjetno gre za misel, da je potrebno centralno tendenco kvalitete dvigniti. Popolnoma res. Hkrati pa že sposobnost objavljanja kaže na prilagodljivost (gibljivost uma) zaposlenega doma v visokošolski ali raziskovalni sferi, da se prilagodi zahtevanim kriterijem, ki vrednostijo njegovo delo. Problem, ki ga izpostavlja npr. večkrat omenjeni prof. Mrkaić je tudi, če ga beremo s preslikavo na dejansko realnost, dosledno spoštovanje in prilagajanje kriterijev (mimogrede, tudi če z nekajkratnikom presežeš zahtevana merila za napredovanje to ne pomeni napredovanja, medtem ko na novoustanovljenih turbo-fakultetah veljajo dosti bolj nategljiva merila od tistih na dveh starejših Univerzah) tako značilno za našo družbo. Nazaj k pikologiji, mogoče Franc resnično pozna sodelavce v mednarodnih ekipah, ki so z marginalnim prispevkom pokasirali soavtorstvo, meni to ni poznano niti dano pa je velik del vezan na mednarodne skupine.
james

…opravičujem se bralcem, ki so morda poskusili aktivirati povezave v mojem prejšnjem komentarju; ponovno sem imel težave z vpisovanjem html. Naj poskusim še enkrat: za prvo povezavo in nato še za drugo povezavo.

@ james: Všeč mi je Vaše razpravljanje, zato bi se rad ognil nesporazumom. Pomislek v zvezi z morebitno neučinkovitostjo tega kar posrečeno imenujete “pikologija” sem zapisal zgolj kot poskus delne razlage razkoraka o katerem govori akademik B. Ž. in s katerim se še kako strinjam. Poudaril pa sem, da je tudi ta metodologija imela svoj pozitiven učinek! Nikakor pri tem nisem nameraval aludirati na konkretne primere, kot pravite “…sodelavce(v) v mednarodnih ekipah, ki so z marginalnim prispevkom pokasirali soavtorstvo…”. Ne nazadnje ker “Nomina sunt odiosa” in ker ne ne trdim, da je šlo za nepravično pridobivanje zaslug v soavtorstvu iz “marginalnih prispevkov”. Govorim le, da pogosto ni pravega učinka na razrast avtohtone odlične raziskovalne sfere. Naj to mojo žalost podpre tudi pogosta praksa, pa se bom zopet izognil konkretizaciji z imeni, ko se mladi raziskovalci vrnejo iz tujine in največkrat doma ne morejo nadaljevati v tujini začetega dela. Najbrž bi vsak od nas znal prepoznati kak tak primer med svojimi raziskovalnimi znanci.

@ MMM: …ne vem čemu je dober tale “alias”?

Točno tako, kot pišete Emil.
Da ne bo po Francovo, “kjer osel sedi, tam dlako pusti” Upam, da preureditev akademskega sveta ne pade pod ne znamo, saj če se posamezniki, kot sta oba polno podpisana profesorja umakneta iz tega procesa ostane diletantizem, vsakdanjosti, ki je dosti hujši od hipnega sanozadovoljevanja na internetu in se kaže v kzalcih uspešnosti, ki se berejo v številu novoustanovljenih novodobnih TOZD fakultet po zaselkih v Slovenij, ali če hočemo še bolje apokaliptičnem razlaganju izumiranja ob eksplozivni rasti človeške populacije, ki hrano (biogoriva) in lastni zrak (gozd oz. bimasa) kuri in povzroča še nikoli tako intenzivnii smog,… asfalt in beton ter divjanje v mnestnih središčih pred polnonici,.. in mnogotere druge manifestacije sodobne družbe, kjer je vse razloženo ravno tako, kot to, vsaj znanstveno, ni. Bojim se, da bi moja lastna uspešnost na univerzi sokratovega (in njegovo “pravičnostjo”, kot jo je povzel Platon v Republiki) tipa bila, bom do sebe prizanesljiv” slabo uspešna.
Bo pa lepo prebrati kakšno konkretno misel, kljub “dovolj te praznoglavosti”.

ZTurk: Govorim le, da pogosto ni pravega učinka na razrast avtohtone odlične raziskovalne sfere.

Slovenska avtohonost bo vedno neucinkovita na globalnih sferah ampak za razumevanje tega so potrebne vsaj tri generacije po dolgi podalpski zgodovini katolicanstva in komunizma. EU in NATO sta prave smeri, tudi vlade bomo pogosteje zamenjali. Ali se sse spomnete Dr. Gantarjevega Ministrstva za Informacijsko Druzbo v casu dotcom zloma?

LP MMM S56A

Zelo dober opis stanja.

Problem je v tem, da je za odmeven raziskovalni rezultat potrebno tveganje. Lahko dobis dober rezultat ali pa nic. Tockovalni sistem v SLO pa preprecuje nagnjenost k tveganju, saj se bolj splaca nastancati tocke. To se doseze z nadgradnjo obstojecega dela, kar promovira tudi evropski kontinentalni akademski sistem, kjer svezi doktorant ni sam svoj sef do svojega ~40 leta.

Resitev je v subjektivni oceni raziskovalcevega dela s strani kolegov raziskovalcev. Tukaj pa pride do izraza slovenska majhnost, zaradi katere je tudi bil vzpostavljen sedajsnji tockovalni sistem. Catch 22.

@franc
Resnica je verjetno taka, da so napredki vidni. Tega ni mogoče spregledati. Nekateri, ki so seveda (opravičeno) počaščeni z nagradami, menijo, da je to tudi rezultat nacionalne ureditve znanosti. Stvar je seveda v tem, ali je kozarec pol prazen, ali pol poln. Skozi objektivna očala, ni mogoče tajiti, da smo še daleč od prave vrhunskosti: kot sistema, po vseh temeljnih področjih znanosti, predvsem pa v smislu pogojev, odprtosti in dinamike. Nekateri dobri primeri, še ne govorijo o odličnosti celotne znanstvene sfere. Tu imata verjetno potem bolj prav gospoda Žekš in Blinc. Njuni cilji v ozadju so visoki, vendar dosegljivi, predvsem, če bi celotni sistem znanosti, njene vloge v družbi in gospodarstvu, bil drugačen.

Verjetno imamo tudi srečo, da se pomemben delež (verjetno večinski) srednje generacije, ki se je šolala, ali došolala v tujini, vrnil nazaj. Iz raznoraznih vzrokov, navezanosti, iluzij, ali osebnih vzrokov. Ti, najboljši, danes žanjejo, v sorazmerno skromnih razmerah, v glavnem za svoje zadovoljstvo.

Bojim pa se, da sedanja mlada generacija (rojeni po letu 1980), ki je zrasla v globalnem okolju, ki ne pada na paternalistične (družinske ali nacionalne) porive, ter ne verjame v “vrhunsko domačo znanost”, ne bo ostajala doma, ampak bo elita šla. Že hodi in to se bo še pojačalo. Borba za to generacijo, je v bistvu borba za prihodnost domače znanosti in splošnega razvoja (se oproščam za patetičnost, dalo bi se tudi drugače povedati). Na nas je, vseh imenovanih, in ki se oglašajo in se še bodo, da se stvari spremenijo. Da slovenska znanonstvena ureditev ne bo samoupravni prerazdelitveni sistem, kjer so še kmetijske subvencije učinkovitejše, ampak bomo dejansko podpirali najboljše, ter jim omogočili, da postanejo najboljši (v naših skromnih okvirih, po najboljših močeh). Potrebno je prekiniti z normativno prakso, seštevanjem ur (kar veselo vsi sedaj počenjamo, kot v kakšni Moskvi, trideset let nazaj), ampak izvoliti najboljše na najboljše položaje. Prekiniti z uravnilovko pri plačah, ter nagrajevati za realne rezultate. Pri tem pa ne smemo zanemariti celotne pahljače pomembnih disciplin. V Sloveniji še zmeraj forsiramo zelo omejene segmente in področja znanosti. Se je kdo vprašal zakaj imamo toliko jedrskih fizikov in biotehnologov, ter kakšen je njihov rezultat na družbeno blaginjo. Ob tem, da nam primanjkuje dobrih informatikov, tehnikov, pa tudi družboslovcev, humanistov. Bojim se, da so nekateri sedanji, ostri kritiki tudi prispevali k temu, da stvari ne gredo hitreje, radikalneje in bolj v pravo smer.

H gornjemu: kdor nima ravno pri roki Objektiva; orginalni članek je na voljo na Project Syndicate ali na Europe’s World

Še en dober članek o problemih visokošolstva na obali, konkretno na “Fakulteti” za management v Kopru.

FM-X sindrom
http://obala.net/novice/news.php?id=17855

POP TV: Mačehovski odnos države
Združenje slovenskih inovatorjev je vladi poslalo protestno pismo, v katerem opozarja na mačehovski odnos do inovacij.

http://24ur.com/naslovnica/nov.....1200773262