Slovenke, ki se bodo hotele upokojiti v letu 2008, bodo morale delati štiri mesece več kot letos, tiste, ki se bodo hotele upokojiti pri najnižji dovoljeni starosti, bodo morale imeti za tri mesece več delovne dobe kot do zdaj, je sporočil zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pogoji za upokojevanje moških ostajajo nespremenjeni. V prihodnjih letih takšni popravki ne bodo več dovolj, da bo država oziroma pokojninski zavod zmogel redno izplačevati pokojnine. Pogoje za upokojevanje bo treba korenito spremeniti in zaostriti, če oblast ne bo ukrepala, se bodo izdatki za pokojnine do leta 2015 zmerno povečevali, po letu 2050 pa bo rast skokovita, je slovenske oblasti že opozorila evropska komisija. V Bruslju so Slovenijo uvrstili med šest članic EU, kjer bodo izdatki za pokojnine do leta 2050 najbolj narasli, če oblast ne bo poostrila pogojev za upokojevanje in sprejela ukrepov, s katerimi bo zaposlene spodbudila k varčevanju za starost, ker od pokojnine iz blagajne zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne bodo mogli živeti.
Po podatkih statističnega urada je bila povprečna starost prebivalcev Slovenije konec leta 2006 40,8 leta, ker je 4,4 leta več kot leta 1991. Po ocenah statističnega urada se bo staranje prebivalstva še nadaljevalo. Že konec leta 2006 je v Sloveniji med vsemi prebivalci bilo 26,7 odstotka upokojencev. Več kot bo starejših, več bo upokojencev in manj bo delovno aktivnih, ki bodo plačevali prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavodu za pokojninsko zavarovanje, ki je edini vir za izplačilo pokojnin iz obveznega zavarovanja.
Čeprav število starejšega prebivalstva raste, večinoma to niso bolniki, potrebni nege, ampak so zaradi vedno boljših življenjskih razmer in boljšega zdravja še »aktiven del prebivalstva«. Slovenija je med državami EU po povprečni dobi starosti ob izstopu državljanov iz delovnega kontingenta (56,2 leta) na prvem mestu, medtem ko se v povprečju najpozneje upokojujejo na Irskem (64,6 leta). V Sloveniji je bila v letu 2006 povprečna starost ob upokojitvi starostnih in invalidskih upokojencev najnižja v EU (59,6 leta za starostne in 52,4 leti za invalidske).
Bolj kot se prebivalstvo stara, več je stoletnikov. V Nemčiji je recimo bilo pred 30 leti le 300 ljudi starejših od 100 let, zdaj jih je 10 tisoč, zato župani ne hodijo več po domovih voščit 100-letnikom, ampak le občanom, ki dopolnijo 105 ali več let. V Angliji in Walesu živi 9000 ljudi, ki so stari 100 ali več let, do leta 2031 jih bo že 40 tisoč. V Sloveniji živi okrog 120 ljudi, ki so stari 100 ali več let. Po podatkih statističnega urada se je njihovo število v zadnjih desetih letih povečalo za trikrat.
Cilj Evropske unije je povečati delež starejših med zaposlenimi do leta 2010 na 50 odstotkov. V Sloveniji bo treba za dosego tega cilja krepko zaostriti pogoje upokojevanja, saj je zdaj med zaposlenimi le okrog 30 odstotkov starejših od 55 let, hkrati pa bo treba tudi zagotoviti delovna mesta za mlade. V zadnjih letih se je precej mladih, ki s končano fakulteto niso mogli dobiti službe, odločilo za nadaljevanje šolanja. Ti ljudje zdaj prihajajo na trg dela in spet ugotavljajo, da zanje sploh ni na voljo ustreznih služb, če nimajo ustreznih zvez in poznanstev, ali pa imajo na voljo slabo plačane službe v državni upravi, pa delo v lokalih in drugod, kjer je dovolj poklicna izobrazba.
Problem je dvojen. Zaposleni v Sloveniji se zelo zgodaj upokojijo, zato vse več ljudi, ki so še sposobni za delo, bremeni pokojninsko blagajno, izobraženi mladi pa nimajo na voljo dovolj ustreznih delovnih mest, ker vodilni v veliko podjetjih, ki so bila znana kot steber slovenskega gospodarstva, namesto, da bi vlagali v razvoj, prekupčujejo z delnicami. Zanje je pomembneje, koliko delnic svojega podjetja imajo v lasti in kakšen dobiček so ustvarili konec leta, povsem nepomembno pa je, koliko so vložili v razvoj, kakšne izboljšave in inovacije so izvedli v svojih tehnoloških procesih, koliko in kakšne nove izdelke in storitve so razvili in prehiteli tekmece, prav tako zanje ni pomembno, koliko kakovostnih novih delovnih mest so odprli. Podatka, kolikšen delež rekordne gospodarske rasti je rezultat tehnološkega razvoja in inovacij, koliko novih delovnih mest je bilo v zadnjem letu odprtih na tej osnovi, nisem slišala ne od predstavnikov oblasti ne od predstavnikov delodajalcev. Tistih, ki odločajo o prihodnosti, to očitno sploh ne zanima.
Ne zanima jih, kje bodo vzeli denar za financiranje vse večjega števila upokojencev, ne zanima jih, da z davkoplačevalskim denarjem plačujejo izobraževanje ljudem, ki po končani fakulteti vse pogosteje ne morejo dobiti ustrezne zaposlitve, da bi lahko začeli ta vložek kot zaposleni in strokovnjaki vračati državi in gospodarstvu. Vse več mladih visoko izobraženih ljudi zaradi tega bodisi odide v tujino – še posebej, če so nekaj časa tudi študirali na kateri od tujih univerz – in tam ustvarjajo novo vrednost ali pa so se prisiljeni v najbolj produktivnih letih prijaviti na zavodu za zaposlovanje. Sama srečujem vse več izobraženih mladih, ki mi zgroženi pripovedujejo, da bi bili pripravljeni svoje znanje in sposobnosti vložiti doma, pa niti enega odgovora na 30 ali več prošenj niso dobili, kaj šele, da bi jih kdo povabil na pogovor.
Predsednik uprave idrijskega Kolektorja Stojan Petrič je v nedavnem pogovoru za Dnevnik o dogajanju v slovenskem gospodarstvu dejal, da se “v svetu med tem ukvarjajo z razvojem proizvodov in storitev, ki bi prinašali še večjo dodano vrednost”.
Slovenska dodana vrednost je nizka, ob tem pa se soočamo še s potencialnimi možnostmi negospodarskih odločitev države. Osebno se bojim prihodnosti, ko bo treba konkurirati industriji oziroma razvoju iz ekonomskega okolja, v katerem je vhodni strošek bistveno nižji kot v Sloveniji. Kakovost proizvodnje na Vzhodu se ne more približati kakovosti, ki jo ima zahodna industrija z dolgoletno industrijsko bazo, se pa hitro približuje slovenski industriji. To me skrbi, saj se ukvarjamo s posledicami političnih odločitev, namesto z resnimi razvojnimi problemi.
