Delnice Zavarovalnice Triglav naj bi s 7. januarjem začele kotirati na ljubljanski borzi. S tem bi država, ki je prek obeh skladov (Kad in Sod) večinski lastnik Triglava, končno omogočila ne samo večjo transparentnost trgovanja z njegovimi delnicami ampak in predvsem tudi počasno »približanje« Triglava normalni oziroma optimalni lastniški strukturi ter večji pritisk na upravo glede povečevanja učinkovitosti poslovanja.
Vlada se je včeraj odločila, da začetek kotacije Triglavovih delnic začasno odloži do sredine naslednjega leta. Razlog je v spremembi privatizacijskega načrta Triglava. Če je bil prvotni načrt precej skrivnosten in nedodelan glede prodaje 34,5-odstotnega deleža, ki ga upravlja Kad v imenu nedefinirane mase nekdanjih fizičnih zavarovancev, je nov načrt bistveno bolj jasen. Vlada se je – opogumljena z velikim interesom fizičnih oseb pri kupovanju delnic NKBM – odločila, da ta »Kadov delež« prek IPO proda fizičnim osebam, medtem ko bo »Sodov delež«, ki upravlja deleže nekdanjih zavarovancev med pravnimi osebami, tako končno postal pregledno prenosljiv na borzi. Tak privatizacijski načrt se mi zdi dober in sledi načrtu, ki sem ga predlagal novembra.
Prednost tega načina privatizacije pred osnovnim »razdelitvenim« načinom, ki sledi iz zakona o privatizaciji Zavarovalnice Triglav še iz časa prejšnje vlade, je vsaj v treh točkah. Prvič, ta način (IPO) je administrativno lahko izvedljiv v primerjavi z osnovnim, izjemno zapletenim načrtom, da bi »Kadov delež« razdelili nekdanjim fizičnim zavarovancem, saj ne obstajajo popolne evidence o tovrstnih zavarovalnih policah, zato obstaja precejšnja gotovost glede sodnih sporov. Javna prodaja delnic je v svetu izjemno uveljavljen postopek, ki se ga je končno – pri NKBM – naučila tudi naša vlada. Upajmo pa, da se bo pri Triglavu izognila začetniškim napakam, ki jih je naredila pri NKBM glede pravočasnosti informacij in glede višine cene. Smiselno bi bilo, da vlada pri Triglavu namesto določitve razpona cene delnice uporabi metodo licitacije. S tem bi se privatizacijska cena močno približala prihodnji borzni tržni ceni in vlada bi se hkrati izognila očitku strokovne javnosti in opozicije o prodaji pod ceno.
Drugič, prednost IPO pred razdelitvenim načinom privatizacije je v tem, da pri IPO država ničesar ne podari, ampak da s tem načinom privatizacije dejansko zbere nova likvidna sredstva na trgu, ki jih lahko usmeri za uresničevanje predvidenih ciljev. V konkretnem primeru za reševanje bodoče pokojninske luknje, saj bodo s sredstvi iz kupnine upravljavci zagotavljali dodatna sredstva za ZPIZ. Pri razdelitvenem načinu teh dodatnih sredstev ne bi bilo, zato tudi ne bi bilo blagodejnega vpliva na pokojninsko blagajno.
In tretjič, IPO je verjetno edini politično sprejemljiv način privatizacije Triglava. Edino z vključitvijo fizičnih oseb in njihovo participacijo pri kapitalskem dobičku si vlada lahko zagotovi podporo javnosti ter manjše nasprotovanje opozicije. Predstavniki opozicije bodo sicer – po službeni dolžnosti – nanizali nekaj »protiargumentov«, vendar ne bodo mogli biti hudo napadalni. Pa tudi »protiargumenti« bodo strokovno precej trhli. To kaže izjava Toneta Ropa iz SD v Financah: »Ne razumem, zakaj je potreben IPO Triglava. S tako prodajo država svojega premoženja ne poveča, ker nista izpolnjeni dve osnovni merili – maksimizacija cene ali poznejše boljše upravljanje banke.« Ropova »argumenta« sta precej trhla. Namreč, z licitacijo bi vlada lahko privatizacijsko ceno močno približala kasnejši borzni tržni ceni in torej s tem maksimirala vrednost prodaje državnega premoženja. V nekaj letih po IPO in kotaciji delnic Triglava na borzi pa bo prišlo do normalne koncentracije lastniškega kapitala in tudi do neke optimalne lastniške strukture, ki bo za seboj potegnila tudi spremembe pri učinkovitosti upravljanja Triglava. Problem Ropove izjave je v tem, da ne predlaga izvedljive alternative. Prodaja strateškemu kupcu bi bila v dani situaciji politično in tudi tehnično in časovno neizvedljiva. Česar se Rop seveda dobro zaveda. Zato je zelo očitno, da Rop nasprotuje privatizaciji Triglava per se in da pač poskuša napaberkovati nekaj »protiargumentov« zgolj z namenom ustvarjanja političnega pritiska proti privatizaciji Triglava. Menim, da ni nobenega razloga, da bi vlada temu nasedala ali se pustila zmesti.
Začasni umik začetka kotacije Triglava na borzi me torej ne moti – če bo temu sledila resna privatizacija Triglava v napovedani obliki in v predvidenem časovnem okviru.
