Švedski gradbeni sindikat Byggandsarbetareförbundet je kršil zakon, ko je latvijskemu podjetju Laval un Partneri onemogočal delo, je odločilo sodišče evropskih skupnosti v Luksemburgu. Nekdanji predsednik danske vlade Poul Nyrup Rasmussen, ki je zdaj poslanec evropskega parlamenta, ugotavlja, da se je Evropa s to odločitvijo ustrelila v nogo. Sodba je zanj dokaz, da EU bolj podpira konkurenco med delavci kot izboljšanje življenjskih razmer za vse državljane. Sindikati opozarjajo, da je ta odločitev v nasprotju s sistemom prožne varnosti, ki ga podpira in priporoča kot uspešen sistem evropska komisija, pravica do stavke pa je tudi ena od temeljnih pravic in to sodbo je treba brati skupaj s sodbo o Vikinškem primeru, ki jo je sodišče objavilo teden dni prej, ko je odločilo o pravici do stavke.
Latvijsko gradbeno podjetje Laval un Partneri je na Švedskem v kraju Vaxholm leta 2004 dobilo posel za obnovo in dograditev šole. Dela je opravljala hčerinska družba L & P Baltic Bygg AB. Švedski sindikati so z Lavalom in L & P začeli pogajanja za določitev plačila za uro dela in za podpis švedske kolektivne pogodbe za gradbeništvo. Dogovora niso sklenili in Laval je kolektivno pogodbo podpisal z latvijskim sindikatom za gradbeništvo, v katerega je bilo včlanjenih 65 odstotkov delavcev, ki jih je napotil delat v švedski Vaxholm.
Švedski gradbeni sindikat Byggandsarbetareförbundet se je zaradi tega odločil blokirati gradbišče, pridružil se mu je tudi sindikat švedskih elektroinštalacijskih delavcev; zaradi tega švedski elektroinštalaterji niso mogli delati za Laval. Nobeden od zaposlenih v Lavalu ni bil član katerega od obeh švedskih sindikatov. Nekaj časa po prekinitvi del je L & P Baltic Bygg AB napovedal stečaj in latvijski delavci so se morali vrniti domov. Laval je vložil tožbo na švedsko delovno sodišče, s katero je spodbijal zahteve sindikata in zahteval odškodnino. Švedsko sodišče je tožbo odstopilo v reševanje sodišču evropskih skupnosti v Luksemburgu z vprašanjem, ali so ukrepi, za katere se je odločil švedski gradbeni sindikat, v skladu z zakonodajo EU.
Sodišče v Luksemburgu je najprej ugotovilo, da na podlagi direktive o napotenih delavcih država članica storitvenega podjetja ne more prisiliti, da za napotene delavce zagotovi delovne pogoje v skladu z njenimi nacionalnimi predpisi o minimalni zaščiti. So pa v tej direktivi jasno opredeljeni evropski pogoji, kakšno zaščito mora podjetje zagotoviti napotenim delavcem. Sodišče priznava, da je pravica do kolektivnega dogovarjanja temeljna pravica, ki jo je treba priznati, ima pa omejitve. V primeru Lavala to pomeni, da bi bil na Švedskem manj konkurenčen, če bi bil prisiljen za latvijske delavce, ki jih je napotil na delo v Vaxholm, upoštevati zahteve švedskega sindikata, kar pa je omejitev svobode opravljanja storitev.
Omejitev svobode opravljanja storitev je mogoče utemeljiti le, če se z njo zasleduje legitimen cilj, ki je združljiv s Pogodbo, in jo upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu, če v takem primeru lahko zagotovi zasledovani cilj in ne presega tega, kar je nujno potrebno za dosego tega cilja.
Če je cilj kolektivnega dogovarjanja varstvo delavcev v državi gostiteljici pred morebitnim socialnim dumpingom, je to lahko v splošnem interesu, priznava sodišče, in v tem primeru je upravičena tudi blokada gradbišča. Blokada gradbišča pa po njegovem mnenju ni upravičena, ko sindikat želi prisiliti podjetje s sedežem v drugi državi, da mora pristopiti h kolektivni pogodbi za gradbeništvo v državi gostiteljici, čeprav ima sklenjeno kolektivno pogodbo v domači državi. Ker je Laval sklenil kolektivno pogodbo v Latviji, švedski sindikat torej po mnenju sodišča v Luksemburgu ni imel pravne podlage z blokado gradbišča.
Nazadnje Sodišče ugotavlja, da nacionalna zakonodaja, ki ne upošteva kolektivnih pogodb – ne glede na njihovo vsebino -, ki že zavezujejo podjetja, ki napotujejo delavce na Švedsko, v državi članici, v kateri imajo sedež, ustvarja diskriminacijo teh podjetij, če jih obravnava enako kot nacionalna podjetja, ki niso sklenila kolektivne pogodbe. Iz Pogodbe pa izhaja, da so lahko taka diskriminatorna pravila utemeljena le na podlagi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja. Namen uporabe te zakonodaje za tuja podjetja, ki jih zavezujejo kolektivne pogodbe, za katere ne velja neposredno švedsko pravo, je, prvič, omogočiti sindikalnim organizacijam, da ukrepajo, da bi vsi delodajalci, ki so prisotni na švedskem trgu dela, uporabljali plače in druge pogoje dela, ki ustrezajo tistim, ki so običajni na Švedskem, in drugič, ustvariti stanje lojalne konkurence z enakimi pogoji med švedskimi delodajalci in podjetniki, ki pridejo iz drugih držav članic. Ker nobeno od teh razmišljanj ne sodi med razloge javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja, je treba ugotoviti, da take diskriminacije ni mogoče utemeljiti.
Sindikati sodbo v primeru Lavala povezujejo s sodbo v Vikinškem primeru, ki jo je sodišče v Luksemburgu objavilo teden dni prej. S to sodbo je sodišče odločilo, da je pravica sindikata, da s stavko delodajalca prisili v podpis kolektivne pogodbe, omejena s pravico delodajalca, da lahko svobodno odloča o sedežu dejavnosti. Finsko podjetje Viking Line se je odločilo, da bo ena od njegovih ladij plula pod estonsko zastavo in da bodo na njej zaposlili estonsko posadko, ki je cenejša od finske. Mednarodno združenje transpotnih delavcev (ITF) in sindikat finskih pomorščakov sta to želela preprečiti in tožba je končala na sodišču evropskih skupnosti v Luksemburgu.
Ker gre na eni strani za pravico sindikatov, da nasprotujejo odločitvam delodajalca, in na drugi strani za pravico delodajalca, da sam odloča o sedežu svoje dejavnosti, je ta tožba zbudila veliko zanimanja. V Vikinškem primeru so sodniki v Luksemburgu presodili, da sta združenje transportnih delavcev in sindikat pomorščakov posegla v pravico družbe Viking Line, da prosto odloča o sedežu dejavnosti.
The Court points out, however, that, in the context of its policy of combating the use of flags of convenience, ITF is required, when asked by one of its members, to initiate solidarity action against the beneficial owner of a vessel which is registered in a State other than that of which that owner is a national, irrespective of whether or not that owner’s exercise of its right of freedom of establishment is liable to have a harmful effect on the work or conditions of employment of its employees. Therefore, the policy of reserving the right of collective negotiations to trade unions of the State of which the beneficial owner of a vessel is a national is also applicable where the vessel is registered in a State which guarantees workers a higher level of social protection than they would enjoy in the first State.
Sindikati opozarjajo, da sodišče evropskih skupnosti z obema sodbama spodbija visoke standarde, ki jih zaposlenim zagotavljajo skandinavske države, in je v nasprotju s sistemom prožne varnosti, ki ga podpira evropska komisija. V evropskem združenju sindikatov opozarjajo, da je pravica do stavke temeljna pravica, sindikati pa imajo pravico ukrepati, ko ugotovijo, da gre za socialni dumping.
Takšna odločitev ECJ ni nič novega. V sodni praksi ECJ kar mrgoli primerov, ko je sodišče v imenu prava EU razmontiralo nacionalne ovire prostemu pretoku česarkoli že. Prost pretok delavcev, kapitala, blaga, storitev da (več ali manj se tukaj odloča s kvalificirano večino), skupna socialna politika (kjer je pravilo za sprejem ukrepov soglasje) niti pod razno. Gre za jasni neoliberalni bias sodne prakse in lep primer tega, čemur se strokovno reče joint-decision trap. Negativna integracija z odpravo ovir prostemu pretoku lepo napreduje, medtem ko pozitivna integracija na področju socialne politike / zaposlovanja zaradi pogoja soglasja stopica na mestu. Ni čudno, da državljani projekta EU ne jemljejo za svojega.
[...] http://razgledi.net/blog/2007/.....-kapitala/ [...]