Politiki naj nehajo v gospodarstvu iskati grešne kozle. “Ne pozabite, kateri konj vleče voz,” je Jürgen Thumann, predsednik združenja nemške industrije (BDI) pravkar zabrusil nemškim politikom, ki so v začetku meseca s predsednikom države Horstom Köhlerjem in kanclerko Angelo Merkel na čelu začeli opozarjati na (pre)visoke menedžerske plače. Köhler je v pogovoru za časopis Handelsblatt dejal, da država “potrebuje moralno vodstvo s poštenimi menedžerji”, ki morajo “preprečevati odtujevanje med podjetji in družbo”. Previsoko povečanje prihodkov v vodstvenih etažah za ljudi ni sprejemljivo, meni nemški predsednik. Kanclerka Merklova je na kongresu svoje stranke CDU napadla predvsem visoke odpravnine za menedžerje. “Zakaj bi menedžerje, ki so v celoti odpovedali, zasipali z denarjem. To spodkopava socialno ravnotežje v naši državi,” je zatrdila kanclerka. Imen nobeden ni omenil.
Nemški mediji so takoj objavili, da je predsednik uprave Porscheja Wendelin Wiedeking v preteklem poslovnem letu zaslužil več kot 60 milijonov evrov. Toda leta 1992 je prišel na čelo podjetja, ki je bilo tik pred stečajem. Da je dobil od bank posojilo, je moral zastaviti svoje zasebno premoženje. Ko je v vsega dveh letih podjetje saniral in je začelo poslovati z dobičkom, so mu lastniki v zahvalo ponudili vsako leto nagrado v višini 0,9 odstotka dobička, kar pri 5,9 milijarde evrov dobička znese 53 milijonov evrov nagrade. Takrat seveda nihče ni pričakoval, da bo Porsche imel 5,9 milijarde evrov dobička. Predsednik nadzornega sveta Wolfgang Porsche je za Spiegel povedal, da je Wiedeking za Porsche vreden vsak evro, saj je bilo podjetje, ko ga je prevzel, ocenjeno na vsega 300 milijonov evrov, zdaj pa na 25 milijard evrov.
Predsednika in kanclerko takšni uspešni menedžerji ne motijo, v nos jima gredo takšni, kot je Jürgen Schremp, ki je neuspešno združil proizvajalca avtomobilov Daimler in Chrysler in hotel ustanoviti svetovni koncern. Dejansko so se mu načrti ponesrečili, združeno podjetje je pahnil v krizo in zgodba se je letos končala z razdružitvijo. Poleg milijonske plače je bil Schremp upravičen do delnic, prav zaradi poloma podjetja je z njimi največ zaslužil. Ko je združeno podjetje poslovalo vse slabše, so se njegove delnice cenile, zato jih je dobil po zelo ugodni ceni, pod vodstvom naslednika podjetje spet posluje bolje in cena delnice raste. Schrempove delnice so tako zdaj vredne že več kot 50 milijonov evrov.
Gospodarstveniki opozarjajo, da primera Schrempa in še koga, ki je spravil podjetje v težave in poleg delnic pobral še visoko odpravnino, ne gre posploševati. Kakršna koli omejitev menedžerskih plač bi po njihovem mnenju bila v nasprotju s tržnim gospodarstvom. S takšnim ukrepom se tudi vlada ne strinja. Nekateri politiki predlagajo, da bi pohlep po denarju menedžerjem lahko omejili s tem, da bi tudi takrat, ko bi podjetje poslovalo slabše in bi zašlo v težave, morali prevzeti ustrezno odgovornost v finančni obliki. Prepričani so, da bi tudi volivci to “kupili”, saj jim je družbena pravičnost bližja kot komaj nepredstavljive socialne razlike.
Namesto, da bi v suhih letih, ko dobiček pade in v podjetjih odpuščajo zaposlene, to finančno občutili tudi menedžerji, so si ustvarili “svoj svet, s popolnim zavarovanjem, okrog njega pa se zmanjšuje varnost z absurdno nizkimi plačami, pogodbami za določen čas”, piše Spiegel. Leta so menedžerji koncernov v Nemčiji zahtevali liberalizacijo predpisov za odpuščanje zaposlenih, zase pa so si priskrbeli polno kasko zavarovanje, ugotavlja ugledni tednik. Člani uprav podjetij, ki kotirajo na borzi, sklenejo običajno pogodbo za pet let. Kdor mora predčasno oditi, večinoma dobi izplačan preostanek plače. Tudi za primer prevzema podjetja se zavarujejo. Če jim prevzemnik ni všeč, lahko dajo odpoved, kot vsak zaposleni, vendar z razliko, da dobijo milijonsko odpravnino.
Po poročanju televizijske postaje ZDF študija svetovalne hiše Kienbaum kljub temu ugotavlja, da so menedežerji z astronomskimi prihodki v podjetjih, katerih delnice kotirajo na nemški borzi, v manjšini. V zadnjih 30. letih so ekstremno narasli le dohodki menedžerjev 100 največjih podjetij, menedžerjem 1400 podjetij pa so v istem času zmerno rasli in se prilagajali splošni rasti plač in prihodkov.
Predsednik ameriške gospodarske zbornice v Nemčiji Fred B. Irwin je za časopis Financial Times Deutschland dejal, da bodo podjetja finančne oddelke preselila v ZDA, če bo oblast preveč strogo omejila menedžerske plače in nagrade. Po njegovih besedah mora vlada skrbeti za gospodarsko rast in blaginjo, kar nima nič skupnega z določanjem menedžerskih plač. Angela Merkel pa je na kongresu svoje stranke ugotovila, da je socialno tržno gospodarstvo “zmeraj tudi gospodarstvo in družba, v kateri ljudje sodijo skupaj”. Če to ne deluje več, “celotna trgovina preprosto povedano razleti”. Do zdaj so bile menedžerske plače vselej strelivo v volivnih kampanjah socialdemokratske stranke (SPD). Merkloova si to strelivo zdaj očitno hoče deliti, ugotavlja Spiegel in hkrati priznava, da ima njena odločitev vendarle tudi realno podlago. Povprečni prihodki menedžerjev podjetij, ki kotirajo na nemški borzi, brez delniških opcij, so se namreč od leta 2002 do 2006 povečali za 62 odstotkov, bruto plače in prihodki zaposlenih pa le za 2,8 odstotka.
