Sinočnji Vroči stol je bil sijajen, imeniten, vrhunski, nepozaben … Začel se je tiho in ‘profesionalno’ (s citatom, napačno pripisanem razgledi.net namesto drugidom.net) in bo šel v legendo. Gledale ga bodo generacije …, ne, ne bodo ga; tam, kjer menda izobražujejo novinarje, imajo svoje programe. Še sreča, sicer bi ostali prikrajšani za tako genialne oddaje, kakršna je Vroči stol. Resda ne vem, ali je Vladimir Vodušek prav takšno oddajo hotel, a četudi se mu je zgolj posrečila, si zasluži zanjo vse leve, desne in sredinske novinarske nagrade, ki mu jih je mogoče podeliti.
Kdor je hotel končno izvedeti, kaj je slovensko novinarstvo tukaj in zdaj, je bil namreč sinoči več kot izborno postrežen. Točno to, nič več in nič manj od tega, kar je videl in slišal, je slovensko novinarstvo, so slovenski mediji, so odgovorni uredniki teh medijev … In točno takšno novinarstvo je več kot dostojno biti spodobno orodje tako Janeza Janše kot Boška Šrota, tako Staneta Grande kot Andrijane Starine Kosem, tako Jožeta Možine kot Petra Puhana/Danila Slivnika. Namenoma posplošujem in namenoma ostajam pri Delu in javni hiši; za najboljšimi se prah dviguje.
Kajpak, Vodušku se brez Janeza Markeša, Rajka Geriča in Petra Jančiča oddaja niti posrečiti ne bi mogla. Peter Frankl, Gregor Repovž in Silvester Šurla (slednji navzlic daljšemu uvodnemu monologu) so bili zgolj statisti, hvaležni, a nepomembni, celo moteči za tisto, kar je oddaja povedala: Da so namreč mediji goli! K’o od majke, kapitala in politike, rođeni! Pa to ni bila pravljica, ampak zgolj ‘informativna oddaja’ z dramaturgijo grške tragedije in teatra absurda hkrati, ko se zaplet lahko začne in konča kjerkoli (pa še ‘nazaj’ ga je mogoče zaigrati) … Načelnost in sprenevedanje v potokih, osebno obračunavanje nad ’studijsko jakostjo’ in v prah poteptano nekdanje ‘prijateljstvo’, drobne laži in velike pritlehnosti, lažni ponos in iskreno podtikanje, pristna dvoličnost in ponarejeni patos, paranoično samopoveličevanje in naravna bebavost … Ni, česar ni bilo videti in slišati. Bilo je tako domače, vsi so o vseh vedeli vse, česar niso, pa so si o sebi in drugih izmislili ter si to vse, no, kolikor je dopuščal čas, tudi povedali.
Konec zajedljivosti!
Kaj naj bi bilo ‘racionalno jedro’, okrog katerega se je imel vrteti sinočnji pogovor o medijih? Po anketi sodeč vprašanje, kdo obvladuje medije: kapital ali politika. Nesporazum je bil potemtakem vgrajen že v samo izhodiščno podmeno, da medije nekdo obvladuje. Bodisi, če poenostavim do skrajnosti, politika (kakor ‘peticija 571′ obtožuje premiera) bodisi kapital (kakor premier obtožuje Pivovarno Laško in DZS). Še več, podmena oddaje ni bilo morebiti vprašanje’obvladovanja kot takega’ (pri čemer bi bilo jasno stališče, da je tako politično kot kapitalsko in ‘kombinirano’ obvladovanje ‘enako slabo’), ampak vprašanje ‘manj slabega’ obvladovanja, ali je, skratka, ‘manj slabo’ kapitalsko ali politično obvladovanje medijev. Pri čemer od samega začetka, Vroči stol je pač oddaja politično obvladovane (danes, včeraj, predvčeraj) nacionalne erteve, ni bilo dvoma. ‘Slabše’ je kapitalsko obvladovanje (kar so gledalci navsezadnje med oddajo zgolj potrdili z več kot tri četrtinsko večino) in odgovorni urednik informativnega programa nacionalne televizije je to ‘priznanje’ od kapitalsko obvladovanega kolega iz Dela tudi bolj ali manj ultimativno – in neuspešno – zahteval v obliki podpore novinarjem Maga v soočenju z lastniki.
Vsi nadaljnji ‘nesporazumi’ s časovno zoožitvijo na dogajanje po 15. novembru vred so bili zgolj posledica izhodiščnega nesporazuma, da mediji a priori so, so bili in morajo biti obvladovani ter hkratnega pretvarjanja, da je ‘v resnici’ obvladovan ‘nekdo drug’. Gerič je prostodušno izjavil, da se o uredniških zadevah pogovarja le znotraj hiše in obvladovanost serviral Markešu, ta se je stiliziral v prvega ‘javnosti zavezanega’ odgovornega urednika v zgodovini Dela in poskušal konvertitstvo natovoriti Vodušku, temu se je v silni skrbi za usodo Šurle zdelo potrebno povprašati Jančiča o njegovi zamenjavi, slednji je z gladkim sprenevedanjem izjavil, da je odstopil zgolj iz korektnosti do nadzornega sveta, ki da ga je imenoval …
Z molče sprejete podmene, da je vselej (bil) obvladovan ‘nekdo drug’ vzpostavljati novinarstvo kot ‘avtonomen subjekt’, je spodletelo podjetje. Da je, denimo, Silvester Šurla kot v. d. odgovornega urednika Maga očitno prepričan, da je prvi, ki se mora v zgodovini Dela zoperstaviti pristiskom laškega lastnika, kaže na popolno nesposobnost reflektiranja ‘historičnosti’ lastne pozicije. Da je, denimo, Janez Markeš minulih ducat let v Magu iz številke v številko pljuval po odgovornem uredniku Dela Mitji Meršolu (kakor zdaj Demokracija pljuva po njem) in celotnem časopisu in vseh novinarjih, ki jim je zdaj ‘zavezan’, je še najmanj vprašanje nekakšne morale, verodostojnosti ali morebiti megalomanstva, ampak preproste ‘fizike’. Kdor namreč še vedno živi v prepričanju, da so bili pred njim na Delu vsi in vselej lakaji bodisi politike bodisi kapitala ali celo obojega po malem, si z ambicijo postaviti se v vlogo ‘avtonomnega in profesionalnega subjekta’ domišlja, da se lahko kot Lažnivi kljukec za lase izvleče iz močvirja (in s seboj še cel novinarski kolektiv domnevno desetletja neavtonomnih in neprofesionalnih ‘voljnih’ lakajev). Ne bo šlo, Delo je veliko bolj zamotana naprava, kakor jo je Markeš sposoben doumeti, hkrati pa prav tako preprosto minljiva kakor kakšna tovarna čevljev. (Zato – in ne zaradi česa drugega – bo Markeš ostal zgolj epizoda v Delovi zgodovini. Je pa res, da imajo majhni ljudje v zaključnih epizodah velikih zgodb lahko tudi glavno vlogo.)
Ta kratka digresija je bila potrebna, da opozorim, zakaj je bil pravzaprav edini racionalni element razprave v oddaji ‘nujno spregledan’. Zaradi svoje ‘neznosnosti’ in nezmožnosti soočiti se z njim z ‘ahistoričnega’ izhodišča; namreč z dejstvom, na katerega je kratko in ’suho’ opozoril odgovorni urednik Financ, ko je dejal, da je bistveni problem odsotnost lastnikov medijev, ki bi medije same razumeli kot posel, založnikov skratka, ki ne bi imeli nobenega drugega (poslovnega ali političnega) interesa kot zgolj uspešnost medija. Frankl je bil ’subjekt’, ki se mu ni bilo treba delati, da je obvladovan ‘nekdo drug’ in ne on sam, bil je tisti, ki ‘moti’ razpravo in ki v shemi kapital-ali-politika ‘pada ven’ kot tujek, celo dobesedno (ker so Finance pač v lasti tujega založnika). Frankla je od vseh ‘razpravljalcev’ lahko razumel, pravzaprav paradoksalno, le odgovorni urednik Mladine, vsi drugi so ostali neizogibno in brezizhodno ujeti v izhodiščno podmeno oddaje.
Lahko le ponovim, sinočnji Vroči stol je bil sijajen, imeniten, vrhunski, nepozaben …
… skratka, ogaben – se strinjam, slika in prilika slovenskega novinarstva.
Hm, sam bi vseeno bil do Markeša, ki se je včeraj znašel na prangerju, vseeno malo bolj prizanesljiv
Res je, v Magu je bil neprebavljiv, vprašanje je, kako se bo obnesel na Delu, a načelna pozicija, da je kot novinar vedno v poziciji kontroliranja tistih, ki so pač trenutno na oblasti, je simpatična. (četudi novinarski izdelki niso)
Čeprav je bila oddaja zabavna, razburljiva in springerjansko pritlehna, se mi zdi nekoliko nehigienično gledati te uredničke, ki so kar naenkrat postali velika imena, kako si kljujejo oči. Mislim, halo?! Delo ni nikoli bilo Mitja Meršol, nikoli ni bilo Jani Virk, nikoli ni bilo Danilo Slivnik in tudi zdaj ni Janez Markeš. Delo so pač tiste štiri velike modre (ali kakršnekoli že) črke in kolektiv zamenljivih, najraje brezimnih novinarjev, še raje pa kar poročevalcev. Markeš je preprosto premajhen za tako veliko podjetje. In da se zdaj kriče in z brcanjem dela mučenika, no ja, ta teden morda še gre skozi. Po včerajšnjem cirkusu je moje mnenje o slovenskem medijskem prostoru kot o smrdeči greznici potrjeno. Če bi se kdorkoli hotel iti vsaj približno avtonomno novinarstvo, bi moral biti najprej sam svoj lastnik, potem pa še sam svoj urednik, tajnica, marketinški direktor in kar je še potrebno za tako početje. Seveda potem najbrž ne bi mogel divjati okrog v zloščenem terencu. Da se oportunisti razglašajo za žrtve pritiskov, je sicer smešno dokler lahko ugasnemo televizor. Ko pa začne taka žrtev s položaja moči v svojem neznosnem trpljenju in krivici skakati vsem po trebuhih, je stvar precej nadležna…
Spoštovani avtor,…kot kaže ste vi tisti, ki mu je jasno vse.
Zanimivo, vse ste po malem (Markeša pa kar počez) scefrali,…le kje pa je ostal Vodušek?, RTV?….
…skratka, veliko napisanega, malo povedanega,…
Sem pogledal posnetek na internetu in se strinjam – ogaben obračun med nekredibilnimi uredniki. Vsi po vrsti konvertiti ali neverodostojni v svojem dosedanjem novinarskem poslanstvu.
Edina in zelo pozitivna izjema je Peter Frankl, ki očitno edini razume medijski biznis in ki tudi v praksi striktno uveljavlja novinarsko avtonomijo.
Skušajte si predstavljati, da bi včeraj na vročih stolih sedeli zdravniki, ki bi jih nacionalka povabila na pogovor o položaju zdravstva v Sloveniji.
In bi rekel srčni kirurg revmatologu, ki ne najde skupnega jezika s kliničnim centrom, pa se želi zaradi tega kar odcepiti, pri čemer mu je vseeno, kako hitro bo državno dirigirana zdravstvena mreža razpadla: A ti boš pa kar šel in si mehko postlal, mi pa naj še naprej moledujemo nabavno službo za boljše zaklopke? Nakar bi se oglasil onkolog in rekel, naj bodo vsi skupaj tiho, ker medtem ko oni obsevajo in operirajo po 14 ur na dan, drugi delajo od sedmih do enih, vmes imajo še pol ure za malico, na dežurstvih pa spijo, če že ne preganjajo mladih sester. Vsi skupaj pa bi grdo gledali dermatologa, ki v zasebni ordinaciji brez koncesije za velik denar opravlja majhne posege in pri tem mastno služi, pacienti pa so zadovoljni in nikoli ne čakajo, pa še lepši odidejo, kot so prišli. Na koncu bi še pulmolog očital kolegu, da je z novo metodo spravil pod rušo dva pacienta, v časopisih pa so pisali, kako uspešna je. Človeka bi bilo strah, ko bi se odpravil k takemu zdravniku.
Vsi pa še kar kupujemo časopise in revije ter gledamo oddaje, ki nastajajo pod taktirko teh mojstrov na vročih stolih.
A. S. Kosem in S. Zdolšek v javnem pismu zavračata obtožbe v.d. odgovornega urednika Maga S. Šurle
Včerajšnja televizijska oddaja Vroči stol, kjer je bila osrednja tema »nadaljevanje zgodbe o vplivu tajkunov in politike na slovenske medije«, celotna razprava, če temu sploh lahko tako rečemo, pa se je vrtela okrog konkretnega, javnosti sicer še vedno nepojasnjenega, grobega vpliva na uredniško politiko Maga s strani lastnikov, zaradi svoje spektakularnosti in neverodostojnosti močno odmeva v javnostiin prav zaradi tega terja z najine strani nujno pojasnilo.
Obtožbe, trditve in mnenja v.d. odgovornega urednika revije MAG gospoda Silvestra Šurle, vezane na naju kot nadzornika časopisne hiše Delo, ki jih je izjavil v tem pogovoru, morava v celoti zanikati in javnost opozoriti na njihovo neresničnost ter nedopustno zavajanje.
Z gospodom Šurlo sva do sedaj imela dva sestanka, in sicer 23. 10. 2007 ter 29. 10. 2007. Povod za srečanje je bila izključno njegova kandidatura za odgovornega urednika revije MAG. Tema teh pogovorov so bile načrtovane programske zasnove, načela in usmeritve tednika. Gospod Šurla se je strinjal z danimi pripombami, o njih smo tudi argumentirano razpravljali. Dne 9. 11. 2007 nama je poslal dopolnjen program s spremnim dopisom. V njem nama je sporočil, da je sklical sestanek z vsemi novinarji Maga, na katerem jih bo seznanil »z novimi pravili igre, ki jih je postavil v svojem dopolnjenem urediškem programu«. Dejstvo je, da so bili vsi naši pogovori vezani izključno na navedeno tematiko. Pri tem nikomur ni “šel v nos” intervju z gospo Kresal, nihče ni trdil, da MAG podpira “Popovičevo mafijo” in nihče ni od njega zahteval intervjuja z gospodom Klokočovnikom.
Pogovarjali smo se o tem, da mora biti tednik MAG odprt, profesionalen in neodvisen od posameznih političnih in drugih centrov moči, tudi od kapitala ter od posameznih zasebnih povezav. Da ne sme in ne more biti sredstvo za naročene diskreditacije in da morajo imeti posamezniki, ki so neupravičeno prizadeti zaradi pisanja v reviji, možnost, da na ekvivalenten način predstavijo svoja stališča. Pogovor je tekel tudi o tem, da mora biti vsem političnim strankam zagotovljeno enakovredno obravnavanje v reviji. Skratka, postavila sva jasno zahtevo, da je uredništvo Maga na Dunajski cesti 5 v Ljubljani.
Prav tako ne drži trditev, da bi Pivovarna Laško zahtevala oz. naročila prispevek v reviji MAG. Silvester Šurla se je v mesecu septembru sam najavil predsednici nadzornega sveta s pojasnilom, da piše članek o konkurenci. Predmet pogovora je bila študija mag. Veljka Boleta, ki jo je pokazal tudi v oddaji. Članek kasneje ni bil objavljen. Zaradi tega gospod Šurla ni bil deležen nobenih vprašanj in preverjanj, še manj kakršnih koli pritiskov.
Odločno morava tudi zanikati njegovo izjavo, da naj bi bil na internem razširjenem sestanku nadzornega sveta z uredniki, 30. 11. 2007, to lahko potrdijo sami udeleženci, ozmerjan z besedo lažnivec. Izrečena je bila le osebna izjava podpredsednika NS, da se z ljudmi, ki lažejo, ne pogovarja. Očitno se je gospod Šurla sam prepoznal v tem. Na sestanku je bilo še eksplicitno povedano, da je debela laž in brez vsakršnih osnov prav trditev, da je sodu izbil dno intervju s predsednikom vlade. Tega neresničnega in neutemeljenega očitka sploh ni mogoče razumeti, saj je intervju s predsednikom vlade pomemben medijski dogodek, ki praviloma pozitivno vpliva na prodano naklado.
Vse kaže, da so izrečene obtožbe del širšega načrta v totalni vojni med Janezom Janšo in Pivovarno Laško. Ne gre spregledati, da je Janez Janša svoj prvi osebni napad namenil prav dr. Janezu Markešu z namenom diskreditacije odgovornega urednika Dela oz. verodostojnosti samega medija. Zato je bil povsem pričakovan tudi medijski napad na člane nadzornega sveta, ki se z dneva v dan stopnjuje.
Očitno se je gospod Šurla “spomnil” zatrjevanih pritiskov šele po tem, ko je ugotovil, da bo objavljen javni razpis za odgovornega urednika revije MAG. Razlog, da se je postopek imenovanja odgovornega urednika zavlekel, je v tem, da je prejšnja uprava postavila gospoda Šurlo za vršilca dolžnosti, saj ni bila prepričana, da je to najboljša kadrovska rešitev. Zaradi tega je prejšnja uprava tudi zavlačevala z imenovanjem. Zato je javni razpis najbolj logična rešitev zatečenega stanja. Vse kaže, da gospod Šurla namerno poskuša v javnosti dajati vtis, da je dejansko odgovorni urednik, ki ga uprava in NS družbe želita zamenjati.
NS Dela ne bo podlegal tem pritiskom in bo postopek izpeljal do konca, ne glede na očitne poskuse, da bi odgovornega urednika MAGA izbirali določeni centri politične moči.
Sicer pa je bila včerajšnja oddaja Vroči stol sama po sebi zgovoren dokaz tega, kako si nekateri politiki predstavljajo ureditev medijskega prostora v Sloveniji.
Mag. Andrijana Starina Kosem,
Predsednica NS Dela
Stojan Zdolšek,
Podpredsednik NS Dela
http://www.finance.si/198428/Z.....o%E8i_stol
V naslednjih nekaj letih bo medijska pokrajina klasičnih medijev verjetno še bolj monolitna, kot je bila doslej, sploh po naslednjih volitvah.
Za politično nemotiviran, objektivni pogled na stanje v Sloveniji v prihodnosti pa že dlje časa najbolj računam na internet in portale kot je ta.
ja, nastopi gospodov urednikov nisto ravno dajali vtis kredibilnosti. Sicer pa se strinjam s gospodom Ippijem… v današnjem času časopisov ne rabimo več, dovolj je da dobimo agencijske vesti. Branje komentarjev npr. Marka Zorka ali Vlada Miheljaka pa je potrebno, ko začnemo dvomiti ali res vidimo prav ali imamo privide, ko gledamo nastope npr. predsednika vlade ali njegovih SDSovcev..ljudje božji, mi smo za normalno sprejeli dejstvo, da nas vodi predcednik vlade, ki je evidentno duševno moten…
Kako že pravijo?
Če se valjaš s prascem po blatu, prase ostane prase, umazana pa sta oba!
Vladni dalekovidnici je uspelo, kar se je namenila – prikazati novinarstvo v najslabši luči.
Čudi me le, kako so nekateri bojda izkušeni in razgledani uredniki padli na limanice oziroma šli na prvo žogo, ali še bolje – pridirjali kot bik na rdečo cunjo. Hop na Voduškov Vroči stol. Prav jim bodi!
Žalosten je bil včerajšnji dogodek, žalosten. Naklade neverodostojnim dnevnikom bodo še naprej padale, dobri blogerji pa čedalje bolj prevzemajo funkcije tradiconalnega novinarstva in to so viri, ki jim čedalje več ljudi tudi zaupa. Kmalu bodo to spoznali tudi tradicionalni bralci časopisov.
Pohvale vsem ustvarjalcem bloga Razgledi.
Včerajšnji “vroči stol” je bil enkraten – kot vas je večina že ugotovila – v svojem razgaljevanju “četrte veje oblasti”, za katero se je izkazalo, da ni vredna tega naziva. Izkazala se je, da je na ravni pritlehne politike oz. politikov (beri: politikantov), ki se udinjajo kapitalu oziroma različnim interesnim skupinam in lobbyjem (oz. tistim, ki jim dajo ali vsaj obljubijo več).
Vsi ti “veliki” možje s kompleksom, da niso in nikoli ne bodo pravi intelektualc, so se v studiu obnašali, kot bi bili na rokoborskem ringu ali celo v gladiatorski areni, kjer so dovoljeni vsakršni udarci, tudi tisti pod pasom, praskanje, pljuvanje ipd. Ostali so goli v svoji ničevosti, samo otrok bi še moral od nekd priti in zaklicati resnico ali golo dejstvo, da so nastopajoči strički goli (bil je kot striptiz!). V nebo vpijoče je bilo, da jim je etika manj kot španska vas (kljub Markeševemu sklicevanju nanjo,celo več, zaklinjanju, da je on edini zavezan etiki), da jim je “javna uporaba razuma” popolna tujka, še bolj pa opravljanje nadzorne funkcije oblasti (ne glede na provenienco, kajti vsaka oblast ima tendenco povampirjenja, kot je pravil dobri stari Bentham – zgleda pa, da se pri nas povampirja tudi novinarstvo – in vse kaže, da mu gre – Benthamu seveda – verjeti).
Predvsem ni bilo nikomur – še Franklu ne, ki se je, dobrohotni okroglolični prebrisanec, še najbolje odrezal – jasno, da je njihova prioritetna naloga služiti javnosti, da so mediji (in novinarji) nič več in nič manj kot servis javnosti in nobene politike, kapitala, interesnih skupin etc (vsaj morali bi biti, če pa niso, bi vsaj morali k temu težiti – pa ne z nacionalko vred, da ne govorimo o raznih tendenciozno opredeljenih…)
Razgalilo pa se je, da so vsi ti možiceljni v službi nekoga – a ne javnosti – (nekateri so enrat ali celo večkrat zamenjali gospodarja)in da brez gospodarja pravzaprav ne znajo, da zato preprosto nimajo poguma, hrbtenice (ali še kaj več). Za svobodo je preprosto treba imeti pogum, treba si jo je vzeti, izboriti – nobena oblast ti je kar tako ne pokloni.
Iztrgati si jo je treba, toda z verodostjnostjo in ne tako, da se udinjaš zdaj eni zdaj drugi oblasti (kar so v svoji karieri delali vsi prisotni po vrsti – morda je izvzet do neke mere Frankl), ne tako, da ko so na oblasti “tvoji”, poročaš v rokavicah, ko pa so na oblasti drugi, udrihaš z vso artilerijo. In ker nimajo, ti urednički, svojega “permanentnega gravitacijskega centra”, ki bi moral biti “težiti k razkrivanju resnice”, se ali obračajo po vetru, ali kričijo, da se jim krati svoboda ali pa – nasprotno – trdijo, da se je prava svoboda zdaj šele zgodila.
Vroči stol je razkril resnico o slovenskih medijih, ali bolje, o tistih ki jih vodijo. Vprašanje pa je, kakšna neki je (je bil) t.im. kadrovska politika, ki omogoča, da takšni kadri prevladajo, pridejo na vrh. Kateri oz. kakšne vrste kadrovski filtri so se oblikovali, da so omogočili takšno negativno kadrovsko politiko. Ale se je sploh mogoče izzviti iz takšnega uničujočega primeža ali smo nanj obsojeni…??? Heeelppp!
Da ne omenjamo bleščečega politikantskega tandema Starina-Zdolšek, to je šele človeška ničevost, ki išče svoj obstoj v intrigiranju, špecanju, denunciantstvu – človeški podenj.
Ja, Frankl je edini pravi uredniki, dajte no mir. Finance so, kar se kvalitete člankov tiče, podn od podna, naslovnice predvidljivo bulvarske, analize dolgočasne (izjema Kovač), uvodniki mejijo na gobezdanje domišljavih blondink (izjema Toplakova, ta je črnolasa). Splača se jih brati samo zato, ker brez zadržkov objavljajo čveke, namigovanja, ugibanja in nepreverjene informacije, ki se velikokrat izkažejo za resnične. Kvaliteten medij pa niso in to veliko pove o Franklu.
“Da ne omenjamo bleščečega politikantskega tandema Starina-Zdolšek, to je šele človeška ničevost, ki išče svoj obstoj v intrigiranju, špecanju, denunciantstvu – človeški podenj.”
To pa je res podenj! Od kod je le prišel?
Zaton kvalitete medijev v smislu načelnosti, profesionalnosti, intelektualnosti je dokončen. Po deželi straši pošast povprečnosti s sledmi bebavosti. Predvsem so ti gospodje lahki plen samega sebe. Vojko me je prepričal, da ne verjamem v zarote, hobotnice, ampak le v sposobnost in pokončnost. Kdor se ni sposoben ukloniti Slivnikom, Zdolškom, Možinam na eni, ter Ropom, Ruplom in Janšom na drugi strani si je pač sam kriv.
Žalostno je le to, da so nekateri mediji dokončno uničeni na povprečnost…
Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je edino pobegniti v medmrežje, ampak to ne sme biti zgolj beg, ampak tudi ohranitev dostojanstva in razumnosti, torej tudi delovanja v smeri civilno družbenega upora razumnosti…
Nič novega seveda…
Razprava v oddaji vroči stol je dobesedno razgalila težave, s katerimi se danes soočajo najbolj izpostavljeni slovenski mediji. Oddajo je težko zajeti z besedami, kot je to storil Vojko. Preprosto si jo moraš ogledati, da bi dojel vse razsežnosti in stanje duha v uredniški srednji.
Peter Frankl je ponovno dokazal, da medijski posel odlično razume, zato ne preseneča, da imajo Finance resnično neodvisno držo in vztrajno rastejo ter krepijo svoj tržni delež.
V času predsedovanja in v volilnem letu se bo stanje težko korenito izboljšalo. Prej nasprotno. Pričakujemo lahko še srditejše obračune za obvladovanje medijev, kakor tudi za ostale pomembne pozicije v državnih podjetjih.
Vloga medmrežja je izjemna, saj omogoča aktivno udeležbo številnih družbenih skupin. Zavedati pa se moramo, da kljub visokim statistikam razširjenosti elektronskih komunikacij v Sloveniji, veliko ljudi ne uporablja sodobnih tehnologij. Pa tudi mnogo tistih, ki jih, ne bere spletnih medijev. Zato beg v medmrežje na današnji stopnji razvoja ni in ne more biti rešitev, je pa lahko eden izmed pomembnih vzvodov za krepitev neodvisnosti in profesionalnosti tradicionalnih medijev.
Načelno s postavljam na stran Markeša. Še ena plat medalje je, zgodovina. Početje spominja na čase KPJ v SFRJ. Politika nam kroji program RTVS, naročnino plačujemo vsi. A so komentarji lastniških časopisnih hiš povšečnoi lastnikom – predvidevam, da vsaj deloma morajo biti. Pa je slednje neprimerno bolj higienično (opomba, berem gor o valjanju v blatu in higieni), kot ko to počne politika.
Super je brati dobre in preproste ekonomske razlage s strani npr. bivšega ministra, pa vendarle je to le del zgodbe. Le orodje, ki pa ne razloži vsega (npr. globalna ekonomska rast je vendarle absolutno logična na planetu, kjer je rast človeštva eksplozivna. Slednjega ne bi bilo brez tehnološkega napredka, ki pa ima svoj eomejitve z omejenostjo planeta. O tem brilijira J. Sachs), in ne more enoznančno prikazati kompleksnosti ponorelega razplojevanja človeštva in z njim vseh posledic za življenje v prenaseljenosti. Pred vsemi ekonomskimi interesi je Delo predvsem predmet znotrajfrakcijskih bojev bivših v ZKJ, ki so tudi tokrat napačno zastavili premoženje državljanov in sicer zmagujejo na volitvah, vendar za previsoko ceno – in Markeš je, kot eno najboljših peres trenutno v Sloveniji, na napačni strani. In ta stran je njegova, zato ima mojo absolutno podporo, kot jo ima vsak, ki na svoji strani ostane. Pa naj nekateri še tako relativizirate s spreobrnjenci – jaz v njegovem zapisanem ne vidim drugega kot njegov neodvisen pogled na stvari,.. to pa nikoli ni zaželjeno, ne od množice, ne od interesnih sfer, še najmanj pa seveda od politike, ki jo sestavljajo spreobrnjenci in ljudje vprašljivih moralnih kvalitet, ki so pozabili na osnovno (glej Platon) pravičnost. In slednje je v danem primeru na strani Markeša.
James
Kako čudovito zatohlo in incestuozno je v tej mali deželici pod Alpami ob robu Jadrana?! Toliko besed in adrenalina! A prav je tako. To se imenuje očiščenje in prevetritev tudi pojmov in pojmovanja. Še enkrat povem, da je premier moral nekako odreagirati na laž in izdajo v peticiji. Odreagiral je sicer morda za nekatere klavrno in očitajoč mu celo “kalimerovstvo”, a sama bi njegov “odziv” opisala tako: predstavljajmo si nekoga, ki mora košaro z jajci prenesti čez ozko brv nad prepadom in globoko reko spodaj. Zadeva je delikatna in potrebna je skrajna previdnost. Da ga vsa srenja in mi vsi opazujemo in kibicamo ter navijamo, eni (zelo glasni in opremljeni z močnim agitprop aparatom) navijajo, da bi mu zdrsnilo in bi padel v prepad ne glede na to, da bi se pri tem strla vsa jajca, drugi navijamo, da bi mu uspelo. A nevedneži in nespametni smo vsi. Zakaj? Ko “pritisk” preteklosti popusti, začnejo lesti na plano vse potlačene zadeve v najrazličnejših oblikah, tudi ostudnih. Nastopi zmeda in človek ne ve več, kaj je prav in kaj ni. A vedeti moramo, da se moramo soočiti z nekaterimi dejstvi in sicer, da v razumnem svetu vedo nekaj in sicer: če se podamo v polje ali okvir človeških/človekovih pravic, ki so mimogrede in nažalost lahka roba, ker se z njimi neusmiljano baranta, velja, z vsemi argumenti podkrepljeno, da je temeljna človeška/človekova pravica pravica do lastnine – lastninska pravica. Iz tega sledi, da je pravica do prostosti (svobode) govora omejena z lastninsko pravico (tukaj namenoma zanemarjajoč dejstvo, kako si je lastnik pridobil lastnino), kar pomeni, da lastnik povsem razpolaga s svojo pravico lastnika in da odgovorno, če je odgovoren človek, z lastnino ravna in na ali v svoji lastnini dovoli ali ne dovoli nekega početja, omejuje ga edino pravica do življenja drugega itd. Torej, oseba nima pravice do prostosti (svobode) tiska; kar ima je, da piše ali objavi besedilo (pamflet etc.) in ga proda tistim, ki so ga pripravljeni kupiti (ali ga ta posredovati naprej, tistemu, ki ga je pripravljen sprejeti). To morajo vedeti uredniki in časnikarji – tako je. Vsako jokanje in navijanje v drugih smereh je klavrno in smešno. Časnikarji niso družbeno-politični delavci niti niso javni delavci, so poklicneži, ki svojo obrt nudijo na trgu. Če lastnik meni, da se mu “splača” biti neverodostojen in pobalinski in “ukaže”, da se tako piše, je to povsem njegova stvar, a pri tem tvega, da mu bo časopis ali založba propadel, časnikar pa, če je to v nasprotju z njegovo etiko, odide. Vso moč imajo v rokah kupci oziroma bralci. Če hočejo brati navijaške in sporne prispevke, bodo tak časopis kupovali, če pa ne, ga ne bodo, in tu vsi oglaševalci nimajo nobenega vpliva, saj bodo zato prenehali na daljši rok oglaševati etc. A situacija po vsem svetu je v medijih katastrofalna. Večina prispevkov je lažnih in navijaških. Res je, za njimi stoji moč kapitala in vlad, prepletenih v kapitalskih povezavah ali so celo in hkrati nosilci izvršne oblasti sami lastniki korporacij/kapitala. “Robber Barons” nikakor niso mimo, ne. Obvladujejo cel svet. Rešitev vidim pri vsakem posamezniku: nehajmo se vesti navijaško, ne brigajmo se za tuja jajca (Platon) in ne glejmo sosedu v lonec (Sokrat) in berimo cum grano salis ne toliko, kaj je napisano, ampak kako.
Nobena vlada ni idealna,deluje in izvršuje v okviru možnega in je zmotljiva, kar je človeško. A očitati ji pretežno ves čas, kar ni res, je sprevrženo in ne vodi v dobrobit vseh nas, nasprotno, ker se pri tem spregledujejo stvarne napake – in to namerno! A roko na srce – za vse pa res ni odgovorna in kriva vlada, ker ne more biti. Naj vsak pomete najprej pred svojim pragom! Fiat! – Anika
Ja, Meršol. Obdobje (produktivnega) kaosa na Delu, ko je bila novinarska in mnogouredniška avtonomija precej realizirana, profesionalizem posameznih peres pa je bil takisto v največji meri prepuščen dobremu okusu, vesti in želodcu posameznih pisk in piscev. A ta restavracija “SZDL-jevskega duha” – nekatere reči so kar odporne na zgodovino – je šla na živce (in še na kaj) mnogim – predvsem v sami hiši: Apihu je bilo zamalo biti “samo” šef uprave in je hotel urednikovati (Slivnik je pa to vsestranskost kasneje brutalno realiziral), trojica Košir, Renko in avtor zgornjega zapisa so imeli svojo predstavo o enotirni uredniški politiki. In ta koalicija (ne pa Janša, Rop ali Šrot) je (zelo neusmiljeno in ponižujoče) odstavila Meršola (pa Lorencija s Sobotne). Hočem reči, da so stvari res bolj zapletene in da je defenestracija profesionalizma in degenerirano stanje v slovenskem novinarstvu v največji meri posledica odsotnosti lastne refleksije in vzdrževanja ključnih cehovskih standardov. JPDamijanov navijaški pristop, ki kuje v nebo npr. Frankla, preprosto zato, ker mu je (za razliko od Lorencija) vedno vse objavil, pač zgolj reproducira matrico in mantro, ki definira medijski pogled sedanje oblasti.
Se strinjam, da ni vse bilo prej v redu in danes vse narobe. Nikoli ni tako. Problem pa je stalna erozija kvalitete (padec v valovih) ter povečevanje institucionalne zmede slovenske medijske scene. Vzorci delovanja in organiziranja ne gredo na boljše, torej v profesionalizacijo (če smo v tranziciji), ampak na slabše. Kar ostane so kreature na vročih stolih.
Se pa strinjam z Gregom, da Finance in Frankl niso nikakršna svetla točka. Nivo novinarstva in kvaliteta informacij je pogosto obskurna. Tudi njih nategujejo spretni piarovci, ali celo direktno šefi kapitala in politike, le raven posegov ni tako očitna. Kvaliteta pisanja in spremljanja pa je razen nekaj kolumnistov pod civilizacijsko ravnijo… Ljudje pa to berejo, pa naj, njihova odločitev…
Anika, vlado se vedno kritizira… Opozicija, mediji.
Demokracija, remember?
Ne vem zakaj je v zadnjem času postalo moderno vladi odpuščati, saj ‘za vse pa res ni odgovorna in kriva vlada’. Neumnost.
[...] vse objavil, pač zgolj reproducira matrico in mantro, ki definira medijski pogled sedanje oblasti. Vir (
@GG
Nisem navijaški do Frankla. Povedal sem dvoje: (1) da Frankl med udeleženci tistega vročega stola očitno edini razume medijski biznis, in (2) da Frankl novinarsko avtonomijo resno izvaja.
Argumenti:
ad 1/ Frankl razume medijski biznis, ker ve, na kakšen način lahko danes prodreš v tem biznisu ob že uveljavljenih tiskanih medijih. Razume, da lahko uspeš le, če ponujaš dovolj informacij in če mejiš na rumen tisk. Frankl razume, da ne more uspeti zgolj z “razumniškim medijem”, projekt Naših razgledov je propadel, Crnkovič pa je šel delat prav k Franklu. Frankl dela dodano vrednost na avtorskih komentarjih. Hkrati pa ima verjetno najboljši sistem neposrednega nabiranja oglasov na terenu. Če kdo pozna kak boljši recept, kako uspeti v tem biznisu iz ničle, naj ga prosim pove. Vojko je lani naredil izvrstno analizo trendov na področju medijev v svetu, tudi medijskih start-upov in bo lahko še več dodal k temu.
ad 2/ Frankl razume, da moraš biti odprt za različna mnenja in objavi vse ne glede na barvo subjekta. Frankl objavlja celo kolumne bivših ministrov (Rop, Drobnič, Šuklje). Frankl drži vedno distanco do oblasti in do opozicije, tudi do lastnih komentatorjev (Polanec, Mrkaić). Frankl se gre neodvisno novinarstvo, ker si to lahko privošči zaradi dobrega sistema nabiranja oglasov. Frankl si je lahko privoščil ostro kritiziranje bivše Drnovšek-Ropove vlade ter sedanje Janševe vlade. Ostali mediji pa so večinoma ideološko orientirani, najbolj očitno Mladina in Dnevnik na eni ter Mag in Demokracija na drugi, Delo pa vztrajno sledi politiki, sploh odkar ga Laško vedno postavlja v službo aktualne politične opcije.
Moja zamera Lorenciju ne gre na račun (ne)objave mojih komentarjev, saj mi je objavil vse (čeprav z zamudo, plačal pa nikoli), dokler sem pač imel interes objavljati v SP, ampak na račun njegove izrazite ideološke tendencioznosti ter izrazite pristranosti. Ko je določene reforme predlagala nekdaj vladajoča LDS (denimo zelo protisocialno, vendar koristno pokojninsko reformo), jih je Lorenci kot urednik SP izrazito podpiral z objavami ustreznih člankov. Lorencijeva SP je izrazito podpirala uradno monetarno politiko BS do 2002, ki je generirala inflacijo, čeprav smo dokazovali nasprotno in se je pokazalo z 2004, da smo imeli prav. SP pod njegovim urednikovanjem je bila izrazito nacionalno-interesentsko usmerjena in je pripomogla k sedanjemu vzponu Laškega pijačarskega in medijskega časopisnega monopola. Da ne govorimo o nepotizmu znotraj klana Lorencijev (Mija, Grega, Jaka). Ko je reforme predlagala sedanja vlada, jih je Lorenci kot komentator v Delu ostro napadal s socialnega vidika, čeprav so bile vse zelo socialno usmerjene. kar se nenazadnje kaže zdaj v nekaterih rezultatih, denimo pri davčni reformi, pri novih delovnih mestih in zmanjšanju nezaposlenosti itd. ker jih pač predlagala vlada napačne barve. Če bi jih leva opcija, bi jih podprl.
Dober urednik preprosto daje prostor soočenju različnih mnenj, iz medija naredi forum. Kvaliteten forum, če se potrudi najti dobre avtorje. Lorenci pa preprosto ni bil nepristranski niti kot urednik niti kot novinar, ampak jasno ideološko orientiran. SP pod njegovim urednikovanjem je bil navijaški medij.
GregorGolobič, kako gre že ona o preroku? Pa pojdiva, kakor bo naneslo.
(1) obdobje (produktivnega) kaosa … avtonomija … profesionalizem … restavracija SZDLjevskega duha …
Kaosa vsekakor, produktivnega, če sploh, pa le nekaj časa, dokler ta kaos ni preveč očitno začel iz samoupravno razumljene avtonomije in profesionalizma SZDLjevskega duha proizvajati tako zastoja pri razvoju dnevnika Delo kot produkcijske palete hiše sploh; in dokler ta kaos ni začel proizvajati preveč očitnih vdorov parcialnih interesov, političnih in kapitalskih, v časopis.
Vsaj slednjega tebi najbrž ni treba potrebno podrobno razlagati, navsezadnje sam praviš, da je bil profesionalizem prepuščen dobremu okusu, vesti in želodcu posamenih novinarjev; morda le to, da so se, kakor sem sam razumel dogajanje, ti vdori praviloma dogajali mimo Mitje Meršola, na ‘nižjih’ uredniških in novinarskih ‘točkah’.
Ali mi je ta kaos ‘poljubnega profesionalizma’ in ‘mnogouredniške avtonomije’ šel na živce ali ne, je stvar ’slikovitosti izražanja’, gotovo pa sem bil prepričan, da to za časopis ni dobro in to velikokrat tudi javno, v hiši, povedal; moja stališča za Meršola niso bila skrivnost.
(2) (Jure) Apih je hotel urednikovati …
Morda, a je s tremi uredniki, ki jih omenjaš, na njihovo zahtevo podpisal memorandum, s katerim se je urednikovanju dnevnika Delo odpovedal; memoranduma se je dosledno držal; (Danilo) Slivnik ni brutalno vsestransko realiziral Apihovih namer, ampak svoje.
(3) enotirna uredniška politika …
Ja, gotovo; glej pod (1); bi pa vendarle pripomnil, da mi potreba po poudarjanju enotirnosti ni jasna; časopis bodisi ima uredniško politiko bodisi je nima, pri čemer je nima tudi v primeru, ko ima več uredniških politik (in profesionalizem po okusu).
(4) ta koalicija (ne Janša, Rop ali Šrot) je zelo neusmiljeno in ponižujoče odstavila …
Koalicija? Zaradi mene, ampak če že, je odstavila zgolj Mitjo Meršola, z nadaljnjimi odstavitvami urednikov Jure Apih ni imel ničesar; ja, omenjeni trije smo zamenjali ves uredniški kolegij, med drugim nekatere urednike zato, govorim lahko kajpak le zase, da bi onemogočili nadaljnje vdore ropov in šrotov vseh mogočih frakcijskih in koncernskih barv; da marsikomu zunaj in znotraj hiše to ni bilo všeč, si lahko mislim; o neusmiljenosti in poniževalnosti pa kajpak ne bom polemiziral.
(5) defenestracija profesionalizma in degenerirano stanje v slovenskem novinarstvu /je/ v največji meri posledica odsotnosti lastne refleksije in vzdrževanja ključnih cehovskih standardov …
Ja, in ta odsotnost je bila ‘prisotna’ že davno pred Janšo in Šrotom, zato je novinarstvo tudi tako zlahka (ponovno) podleglo.
“Ostali mediji pa so večinoma ideološko orientirani”
jao, a Finance pa niso? ne sicer v tisti banalni slovenski strankarski maniri (SDS vs LDS in druge permutacije), a ideološka usmeritev je zelo jasna (da ne bo nesporazuma – isto je pri Economistu ali Financial Timesu). Ni naključje, da ste najbolj topel domek našli ravno na Financah, razloga pa ne gre iskati (samo) v odprti uredniški politiki Frankla.
glede razmer na Delu bi dodal le, da se je trojica urednikov, ki je družno zamenjala Meršola, nakar se sprla med seboj, res pripeljala nov način vodenja na Delo.
Će je bil prej t.i. ustvarjalni in novinarsko avtonomni “kaos”, so oni uvedli skorajda komandni sistem, kjer so vedeli vse in bili “bog i batina”.
žal s tem niso ravno pripomogli k razvoju Dela. Kaj se je nato zgodilo s časopisom je znano.
Res je, da je bilo Delo potrebno sprememb, vendar drugačnih. Prej bi pričakoval nadgradnjo na boljše po sodobnih principih vodenja in upravljanja iz 21. stoletja, ne pa po principih iz časa denimo Avstroogrske.
Hvala spoštovani novinarji, mene ste prepričali edino v to, da sem odpovedala časopise.
Vsi skupaj ste prodane duše, in jaz ne bom vaša opica !!
Odgovor Silvestra Šurle na javno pismo Andrijane Starina Kosem in Stojana Zdolška
Za vse navedbe, ki sem jih izrekel v oddaji Vroči stol, obstajajo dokazi, oba pogovora, ki sta ju predsednica in podpredsednik nadzornega sveta Dela Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek konec oktobra in v začetku novembra opravila z mano, sta ustrezno dokumentirana, verodostojnost mojih izjav lahko potrdijo priče, obstajajo pa še drugi dokazi. Trdno stojim za izrečenim in zapisanim in sem kadarkoli o tem pripravljen pričati pred organi pregona ali na sodišču. V nadaljevanju bi rad argumentirano pojasnil nekatere pritiske obeh nadzornikov, ki sem jih navedel v televizijski oddaji, potem pa sta jih nadzornika v javnem pismu, ki je polno sprenevedanja, neresnic in podtikanj, v celoti zanikala, češ da gre za neresnice in nedopustno zavajanje.
Navedba, da sem se septembra sam napovedal pri predsednici nadzornega sveta s pojasnilom, da pišem članek o konkurenci, je popolnoma neresnična. Kaj pa bi lahko neko uslužbenko v Pivovarni Union sploh vprašal glede teme o konkurenci, saj Starina Kosmova na tem področju ni prav nobena strokovna avtoriteta?! Prav tako je neresnična navedba, da v tej zadevi nisem bil deležen nobenih vprašanj in preverjanj, še manj kakršnihkoli pritiskov. Predsednica nadzornega sveta Andrijana Starina Kosem je konec septembra zahtevala, da za Mag napišem članek o tem, kako Pivovarna Laško ne zlorablja monopola na slovenskem trgu pijač. Tej zahtevi, ki sem jo čutil kot pritisk, nisem podlegel, zato članek, kot priznavata nadzornika, pozneje ni bil objavljen. Na uredništvo mi je Starina Kosmova 26. septembra prek tedanjega predsednika uprave Dela Danila Slivnika dostavila dokumente, ki sem jih pokazal v oddaji Vroči stol. Ni šlo za študijo mag. Veljka Boleta, kot trdita nadzornika, pač pa za dve povsem nasprotujoči si recenziji Boletove Ekonometrične analize koncentracije na trgu pijač iz leta 2003. Prvo so izdelali trije slovenski ekonomisti: Mićo Mrkaić, Igor Masten in Sašo Polanec, drugo pa ameriški profesor Jerry A. Hausman. Slovenski ekonomisti so Boletovo študijo raztrgali, Hausman pa jo je hvalil. Ob dostavi recenzij, ki sta bili 25. septembra poslani iz Pivovarne Laško v Pivovarno Union, in sicer za g. Zdolška in go. Starina Kosem, mi je bilo sporočeno, da naj, če mi karkoli ne bo jasno, pokličem Starina Kosmovo v Pivovarno Union.
Moj prihod v Pivovarno Union 2. oktobra ob 15.30, in ne septembra, kot pišeta nadzornika, je vpisan v knjigo obiskovalcev pri vratarju. V enournem pogovoru mi je Starina Kosmova med drugim navrgla, da bi moral v članku opozoriti na vlogo treh slovenskih ekonomistov: Mrkaića, Mastena in Polanca, ki naj bi jih po njenem podkupil Interbrew, da so sesuli Boletovo analizo, zato bi jih moral v članku prikazati kot neverodostojne. Močno so ji šle v nos tudi kolumne Igorja Mastena o tem, da Pivovarna Laško na slovenskem trgu zlorablja svoj monopolni položaj. V članek bi zato moral vplesti vsebino dvostranskega besedila, ki mi ga je stiskala s svojega prenosnika, z naslovom Teptanje konkurence in konkurenčnost. Ta tekst naj bi za Pivovarno Laško kot odgovor na Mastenovo kolumno z naslovom Po Plahutniku plahutnik, ki je izšla v Poslovnem Dnevniku 25. septembra, napisal prej omenjeni ekonomist Veljko Bole. Če mi še po tem kaj ne bo jasno, mi je svetovala, naj pokličem Jureta Struca, tiskovnega predstavnika Pivovarne Laško. Nazadnje pa je še dejala, da pri Slivniku poskuša urediti vprašanje mojega statusa. Tega si nisem mogel razlagati drugače, kot da mi je posredno dala vedeti, da me bo, če bom napisal članek, podprla pri imenovanju na funkcijo odgovornega urednika. Tri tedne pozneje je bil spremenjen statut Dela, pri čemer je bila pristojnost za imenovanje odgovornih urednikov prenesena z uprave na nadzorni svet. Ker želenega članka nisem napisal, očitno tudi za Starina Kosmovo nisem bil več »najboljša kadrovska rešitev«.
Ko sem v dneh po prihodku iz Pivovarne Union prebiral časopisno dokumentacijo o tej temi, sem prišel do spoznanja, da me nadzornica poskuša grdo zlorabiti. Konec septembra je namreč odstopil direktor vladnega urada za varstvo konkurence Andrej Plahutnik, kar je vodstvo Pivovarne Laško (to si želi, kot mi je na sestanku v Pivovarni Union potrdila Starina Kosmova, prevzeti Mercator in nato izpeljati menedžerski odkup celotne skupine Pivovarna Laško) očitno močno vznemirilo. V Delu je tako 25. septembra na tretji strani izšel pomenljiv članek z naslovom »Zdolšek: Če trgovskega kartela ni, ga varuh Plahutnik ni mogel najti«, ki ga je podpisala novinarka Silva Čeh in v katerem kot edini sogovornik nastopa podpredsednik nadzornega sveta Dela Stojan Zdolšek, ki na vse pretege hvali odstopljenega direktorja. »Plahutnik je eden največjih strokovnjakov varstva konkurence v Sloveniji. Ima tudi velik ugled v Evropi in pri pristojnih organih v Bruslju. Deloval je izključno na strokovni podlagi. Očitki, da njegov urad ni bil učinkovit, prihajajo od nekaterih ekonomističnih mudžahidov, ki so predvsem pop zvezde rumenega finančnega tiska… Plahutnik ni kričač, ki bi skliceval tiskovne konference in se hvalil ter govoril, kako je vse skorumpirano. Je pravi evropski tip visokega uradnika, uglajen, strokovno korekten in nikoli nesramen.« Podoben članek bi moral očitno iziti tudi v Magu, vendar nikoli ni ugledal luči sveta. Tri dni po sestanku v Pivovarni Union, v petek, 5. oktobra, ob 20.02 je zazvonil moj mobilnik, vendar klica Starina Kosmove nisem sprejel, ker sem se zbal, da utegne preverjati, kako napreduje pisanje članka.
V torek, 23. oktobra, dan po tistem, ko je Danilo Slivnik odstopil s položaja predsednika uprave Dela, sta nadzornika z mano opravila prvi pogovor in mi med drugim očitala objavljeni intervju s predsednico LDS Katarino Kresal. Zdolšek je dejal, da so intervju z njo v Delu preprečili, v Magu pa jim je to ušlo, medtem ko je Starina Kosmova ob tem pripomnila, da se ji včasih zdi, kot bi bil Mag glasilo LDS. Njune pripombe sem zavrnil kot absurdne, sicer pa nadzorni svet nima nobenih uredniških pristojnosti, da bi njegovi člani odločali o tem, s kom smemo objaviti intervju in s kom ne. Ali pa o tem, s kom bomo pripravili intervju, kar se je zgodilo na drugem pogovoru, ko je odvetnik Zdolšek zahteval, da ga pripravimo z njegovim klientom – izolskim županom Tomislavom Klokočovnikom. Obema nadzornikoma je šel v nos objavljeni intervju s koprskim županom Borisom Popovičem, predvsem zato, ker je v njem napadel Klokočovnika. Očitala sta mi, da naj bi bili na Magu del nekakšne Popovičeve mafije, kar naj bi potrjevalo tudi trideset po Zdolškovem mnenju nesramnih vprašanj, ki jih je naša novinarka Brigite Ferlič Žgajnar dan pred tem, 7. novembra, poslala županu Izole. V njune zahteve nisem privolil, prav tako sem kot absurdne zavrnil vse obtožbe. O teh pritiskih sem takoj po sestanku obvestil novinarko, naslednji dan pa sem z vsebino pogovora z nadzornikoma, ki je ustrezno dokumentiran, seznanil še druge Magove novinarje, ki so o tem pripravljeni pričati.
Odločno zavračam podtikanje obeh nadzornikov, da sem se pritiskov ’spomnil’ šele po tistem, ko sem ugotovil, da bo objavljen javni razpis za odgovornega urednika. V torek, 20. novembra, dan po izglasovani zaupnici vladi, ko je premier Janez Janša med govorom v državnem zboru omenil, da se izvajajo pritiski na Mag, me je v svojo pisarno poklical predsednik Delove uprave Peter Puhan, mi pomolil pod nos s flomastrom označen del Janševega odgovora in zahteval, da napišem demanti, kar sem seveda odklonil. Naslednje jutro mi je Puhan poslal e-sporočilo in mi postavil ultimat, da odgovorim na preprosto vprašanje, ali je kdo od uprave, nadzornega sveta ali predstavnikov lastnika nad mano izvajal pritiske. Moj odgovor je pričakoval do 16. ure. Pet minut prej sem mu ga poslal, v njem pa sem med drugim navedel, da sta se nadzornika na obeh pogovorih, opravljenih z mano, poskušala vmešavati v uredniško politiko Maga, ki je zapisana v njegovi programski zasnovi, in da sem njune zahteve glede posameznih vsebin Maga čutil kot grob pritisk na avtonomnost in neodvisnost uredništva. Odgovor Puhanu sem poslal v vednost tudi predsednici nadzornega sveta Dela in predsedniku uprave Pivovarne Laško. Pritiskov sem se torej ’spomnil’ že teden dni pred sejo nadzornega sveta, na kateri so sprejeli sklep o objavi javnega razpisa za odgovornega urednika Maga. Zanimivo, da si nadzornika nekaj mesecev pred tem nista prizadevala, da bi javni razpis objavili tudi za urednika Dela. Kljub temu me javni razpis za urednika Maga ne moti in se bom nanj prijavil. Občutno povečevanje prodane naklade Maga v zadnjih štirih mesecih, ko funkcijo opravljam kot vršilec dolžnosti, kaže, da sem sposoben opravljati funkcijo odgovornega urednika.
Na koncu pa samo še to. Mag je že vse od ustanovitve leta 1995 odprt, profesionalen in neodvisen od posameznih političnih in kapitalskih centrov moči. Vsakršen dvom o tem je lahko le zlonameren. Še posebno če to trdi predsednica nadzornega sveta, ki je menda še vedno članica SDS in je pred prihodom v Delo opravljala politično funkcijo državne sekretarke na ministrstvu za gospodarstvo. Magovi novinarji smo kot profesionalci pri svojem delu zavezani izključno javnosti. Nadzornika nimata nobenega novinarskega znanja, izkušenj v medijih ali pristojnosti, da bi nas lahko podučevala o profesionalnem novinarstvu. Njuna navedba, da so izrečene obtožbe del širšega načrta v totalni vojni med Janezom Janšo in Pivovarno Laško, ni nič drugega kot še ena diskreditacija mene osebno, kakršna se lahko porodi samo v glavah tistih, ki za vsakim vogalom vidijo teorijo zarote. To ni vojna proti Pivovarni Laško, ampak boj za svobodo tiska in novinarsko avtonomijo. Sploh pa je izraz totalna vojna za sodoben pogled na medije povsem nesprejemljiv, saj bi to pomenil totalno instrumentalizacijo Delovih edicij.
Vedenje obeh nadzornikov, ki vse bolj spominja na lomastenje slona v trgovini s porcelanom, kaže, da funkciji predsednice in podpredsednika nadzornega sveta Dela nista kos. Zaradi pritiskov, ki sta jih izvajala nad mano, ju še enkrat javno pozivam, da nemudoma odstopita s funkcij oziroma da ju, če tega nista zmožna storiti sama, razreši vodstvo Pivovarne Laško.
Silvester Šurla, v. d. odgovornega urednika tednika Mag
http://www.finance.si/198540/
Šurla je pozabil navesti, da v kritiki Boletove študije nismo bili sami. Margaret Slade, ena izmed vodilnih strokovnjakinj na področju konkurenčnega prava, je prav tako recenzirala Boletovo študijo in jo negativno ocenila. Zaradi tega je tudi v pravnih postopkih niso več izpostavljali. Kdo bi si mislil, da bo ta študija še enkrat zaživela.
Naj le spomnim bralce, da se je Veljko Bole na vso moč trudil dokazati, da združitev slovenskih pivovarn ne bo vplivala na tržno konkurenco. V Veliki Britaniji je pristojni regulator zavrnil združitev dveh pivovarn z 20 odstotnimi tržnimi deleži, pri nas pa je Plahutnik požegnal združitev podjetij, ki bi imela skupaj več kot 90 odstotni tržni delež..
Tisto, kar je ta hip še vedno aktualno, pa je, da je Plahutnik odločil, da je združitev dopustna, če ne bo prišlo do vertikalne integracije. No, Mercator in združena pivovarna seveda tvorijo vertikalno integracijo. Sedaj ima Janša pravno podlago, na podlagi katere lahko zahteva odprodajo Mercatorja ali pa razdružitev Uniona in Laškega. V vsakem primeru silno neugodna situacija za Laščane. Ni čudno, da so tako zavzeti pri zakupovanju medijskega prostora.
Ni Frankl s svojimi Financami najboljše, kar je mogoče najti v novinarstvu oz. medijih, se je pa zagotovo v burkaškem šovu Vroči stol najbrž še najbolj častno izvlekel. Seveda imate insajderji, ki neposredno z njim sodelujete (oz. pri njemu objavljate) – glede na druge – zagotovo dodatne informacije in vpoglede v uredniško zakulisje, pa zato tudi zelo konkretne interese, da ga hvalite ali grajate. Frankl se je na oddaji držal predvsem kot podjeten obrtnik, ki ve, kako naj dobro proda svoj izdelek ali storitev, kot pravcati premetenec, ki se je držal nekoliko iznad vseh studijskih zdrah, zmerljivk in insinuacij, ki so si jih izmenjali gostje. Torej človek, vešč svojega posla, toda ne zdi se mi, da je dovolj, ako novinarstvo postane zgolj posel, s katerim se lahko dobro zasluži.
No, ponedeljkov Vroči stol bi lahko postal primer, kako iz resne tematike narediti zabavni šov, kjer je dovoljeno povedati (skoraj) vse in si tako pridobiti široko publiko, nekako tako kot pri Piramidi ali celo resničnostnih predstavah ali, še bolje, ameriškem Springerjevem šovu. Večja gledanost-večja popularnost-več oglasov-več denarja… Pa se bo še začelo hvaliti Voduška, kako je prodoren in predvsem, kako zna služiti, skoraj kot Frankl.
Torej – kaj naj bo novinarstvo – posel, ki predvsem nosi dobiček, kakor se zdi, da je pomembno za ekonomista JPD (za to se ne rabi bogvekakšne profesionalnosti, še manj etike) ali kaj drugega (več?)?
@jože p. damijan:
M m, Frankl se _NE_ spozna preveč na (medijski) biznis.
1. Finance so tabloid, rumeni cajtng s kvazi-profetskimi članki, ki jim ni verjeti niti na pol.
2. Če vzamemo v obzir točko 1, bi Frankl zadel v polno, če bi se še malo bolj porumenil: joške na tretjo stran, na sredo pin-up, na zadnjo stran pa prvo stran Direkta al’ pa Požar reporta (beri: vse, ne glede na barvo subjekta).
Tako bi mu biznis cvetel (še bolj). Kar pomeni, da mu zdaj ne (dovolj). Ergo: dobiček ni niti optimiziran, kaj šele maksimiziran. Biznis my ass!
Aja, še recept “kako uspeti v tem biznisu iz ničle”: namesto plačljivih člankov (ali pa takšnih, ki zahtevajo registracijo) naj vrti pr0n oglase. Sploh zdaj, ko bo Najdi.si uvedel AdPartner-ja: oglasi bi bili takorekoč v kontekstu (z vsebino).
@jože p. damijan
Še to: ko že govorimo o konvertitih, bi bilo dobro pripomniti, da je kralj konvertitov v bistvu njihov (t.j. zgoraj omenjenih urednikov) – po novem – “smrtni” sovražnik – Janez Janša: iz ZK-ja v DS, v SDS (ki je bila njega dni _social_-demokratska) in v SD (ki je desničarska, da ne rečem še kaj bolj radikalnega). Štango mu drži pa Rupel, ki je prehodil podobno konvertitsko pot.
Kaj je bilo Delo pred Jančičem,Koširjem, Meršolom, Doberškom itd? Bila je Ljudska pravica in Slovenski Poročevalec. Še prej je bil Slovenski narod in je bil Slovenec in je bilo Jutro. Kar se tiče pomanjkanja Slovenca , ni frke, čisto dobro ga pokriva Družina. Tisto, kar pogrešam danes med dnevniki, je Jutro. Mislil sem, da ga bo naredil Crnkovič, potem pa se mi je obabil in pootročil in zdaj ga vidim samo še na sliki v Jani in če bi imel v naročju podgano, bi bil kot brezjanska mati božja. Jutra pa nikjer. In Ivo Volarič-Feo je lepo rekel:Najlepša jutra, so zjutraj!
Sem počasen, šele sedaj mi je potegnilko, da gre samo za novinarsko pranje umazanega perila v javnosti ter ponovitev (tokrat s strani avtorja, ki je speljal debato v to smer) melodrame iz RTVS ob premierjevem govoru o vladi, ki dela ob stalnih kritikah s strani.
Sedaj sem v prepiričanju prepričan. V omenjeni oddaji je bila pravičnost na strani markeša. In prav je, da je ravno on na uredniškem mestu (tudi zato imamo potrditev v odzivih na prispevek).
james
Javni protest novinarjev Maga
Novinarji Maga protestiramo zaradi nameravanega političnega prevzema tednika, pri katerem smo zaposleni. Revija Mag, ki izhaja od leta 1995, je nastala kot odgovor na medijsko enoumje, v njej so bila predstavljena stališča iz drugačnega miselnega spektra, ki v drugih medijih niso mogla biti izražena. V obdobju pridruževanja Slovenije evroatlantskim povezavam je Mag odločno zagovarjal članstvo tako v EU kot Natu. Kandidat za novega odgovornega urednika Veso Stojanov je denimo v svojih člankih Natu nasprotoval, poleg tega izhaja iz drugega miselnega kroga kot dosedanji bralci Maga. Čeprav je tednik Mag v času svojega izhajanja zamenjal tri lastnike oziroma izdajatelje, se njegova uredniška politika ni spreminjala. Časopisna hiša Salomon 2000, ki je Mag odkupila od podjetja Interdata, je bila celo ponosna na to, da lahko izdaja tednik s politično relevantnimi vsebinami in mnenji. Podobno stališče je ob nakupu revije imela tudi takratna uprava Dela pod vodstvom Tomaža Peroviča, ki Magu ni odrekala pravice do avtonomije in izražanja različnih političnih stališč. Pod sedanjim lastnikom se je prodaja Maga povečala za približno polovico. Največji porast smo zaznali prav v obdobju, odkar je njeno urejanje prevzel Silvester Šurla. Prodaja zadnjih številk je presegla 14 tisoč izvodov, kar je glede na razmere na trgu političnih magazinov izjemen uspeh. Očitno pa to ni prepričalo članov nadzornega sveta Dela, da bi urednika, ki se je že izkazal za uspešnega, potrdili za odgovornega urednika Maga.
Pravzaprav so mu to mesto najprej ponudili, potem ko je predložil svoj program, pa so z imenovanjem odlašali. Medtem sta predsednica nadzornega sveta Andrijana Starina Kosem in podpredsednik Stojan Zdolšek nanj izvajala politično motivirane pritiske, izražala pripombe glede nekaterih prispevkov in intervjuvancev ter zahtevala drugačno politično vsebino. Zlasti so ju motili članki o spornih menedžerskih odkupih podjetij, o preobratu v aferi Sova, intervju s predsednico LDS Katarino Kresal in koprskim županom Borisom Popovičem ter vprašanja, ki jih je pred pogovorom novinarka postavila izolskemu županu Tomislavu Klokočovniku, in potem zahtevala, da z njim opravimo intervju. Starina Kosmova je Šurli dejala, da so tajkuni koristni za Slovenijo in da bi morali na Magu za inflacijo najbolj okriviti predsednika vlade Janeza Janšo, ne pa trgovske verige Mercator. Zahtevala je celo, da pišemo članke proti Janševi vladi. Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek sta torej revijo Mag želela zlorabiti za svoje politične in poslovne interese, pa tudi za interese Pivovarne Laško, ki se želi polastiti največje trgovske verige Mercatorja. Septembra sta namreč od Šurle zahtevala, da v Magu napiše članek o tem, kako Pivovarna Laško ne zlorablja monopola na slovenskem trgu pijač, čeprav nekateri ugledni ekonomisti menijo drugače. Vse te pritiske je Šurla seveda zavrnil, saj je šlo za vmešavanje nadzornega sveta v uredniško avtonomijo Maga.
Sodu je izbil dno zelo odmeven intervju s predsednikom vlade Janezom Janšo v Magu, v katerem je za sporno prodajo Mercatorja obtožil predvsem predsednico nadzornega sveta Dela Andrijano Starina Kosem, ki je bila takrat njegova državna sekretarka in predsednica nadzornega sveta Kapitalske družbe. Prav na dan, ko je izšel omenjeni intervju, se je nadzorni svet sestal na izredni seji in objavil javni razpis za novega odgovornega urednika Maga. Razpis je bil farsa, saj je bilo že vnaprej znano, da gre za kaznovanje uredništva, ker se je uprlo pritiskom, in da bo izbran kandidat, ki bo izpolnjeval želje nadzornega sveta. Ko je Šurla javno opozoril na politično motivirane pritiske, ki sta jih nad njim izvajala Kosmova in Zdolšek, mu je bilo sporočeno, da on že ne bo izbran. Zanimivo je tudi to, da je izbrani kandidat za novega odgovornega urednika Maga Veso Stojanov celo sam član nadzornega sveta, saj v njem zastopa delavce. Zato ni nobenega dvoma, da ne bi vedel, kakšne vsebine v novem Magu si nadzornika želita in kakšne se v reviji ne bodo več smele pojavljati. Stojanov je v nekaterih medijih že napovedal spremembo uredniške politike, ki naj bi bila usklajena z lastnikom, prav tako kadrovske okrepitve, za katere Delova hiša doslej ni imela posluha.
Zato je jasno, da gre pri uredniških spremembah na Magu predvsem za politični prevzem revije oziroma glede na že objavljena stališča bodočega odgovornega urednika celo za revolucionarni prevzem. Novinarji Maga pozivamo slovensko javnost, predstavnike države in civilne družbe, naj nas podprejo v boju zoper politično-kapitalski izbris tednika. Vsiljena diametralno nasprotna uredniška politika bo uničila najpomembnejše, kar Mag predstavlja vse od svoje ustanovitve: drugačen pogled na razmere v družbi od prevladujočega v slovenskem medijskem prostoru. Tudi novinarji Maga imamo po zakonih, ustavi in mednarodnih konvencijah pravico do svobode izražanja, naši zvesti bralci pa do neodvisnega tednika.
Igor Kršinar, predstavnik novinarjev Maga,
Brigite Ferlič Žgajnar, Nenad Glücks, Biserka Karneža Cerjak, Silvester Šurla
Poslano v vednost:
-upravi Pivovarne Laško
-predsedniku vlade
-predsedniku države
-predsedniku državnega zbora
-predsednikom strank
-varuhinji človekovih pravic
-evropskim institucijam in predstavništvom EU v Sloveniji
-domačim in tujim medijskim hišam
-tujim predstavništvom v Sloveniji
-mednarodni zvezi novinarjev
-Združenju novinarjev in publicistov
-Društvu novinarjev Slovenije
-Združenju pisateljev, pesnikov in publicistov
in ostali zainteresirani javnosti
Žalostno je, kako lastniki Maga iz Pivovarne Laško danes počnejo tisto, kar so delali direktorji in uredniki, ki so bili v Delu in Večeru (čeprav v lasti Pivovarne Laško) nastavljeni s strani Janševe vlade.
Pritiski na novinarsko avtonomijo so nedopustni. Vedno in kjerkoli. Kolegom z Maga vsa podpora, čeprav se marsikdaj ne strinjam z njimi.
Bratje Šrot dokazujejo, da se ne razlikujejo veliko od Janeza Janše.
In če je ASK že enkrat obrnila hrbet Janši, ne bo presenečenje, če ga bo v prihodnosti tudi Šrotom.
Šroti očitno hodijo po Janševi poti.
Na žalost ne samo po Janševi, ampak predvsem po poti, po kakršni je lomastil denimo LDS, ko je bil na oblasti, ko si je npr. iz zombijevskega spanja obujeni politik Golobič privoščil neposredne posege v urednikovanje nacionalke (pa so bili vsi – novinarji, media watch ipd. tihi kot grob) ali ko sta si “dragi Tone in dragi Borut” javno priznala, kako se je politika med LDS-ovsko vladavino brumno vtikala v občila (pa ni bilo kakšnega posebnega moralnega zgražanja ali strokovnih analiz in karanja, kako da je to grdo, neprimerno in vredno globokega obsojanja).
Še huje pri Šrotu in njegovi medijsko nepismeni ekipi gre na eni strani za reminiscence iz socialističnih časov, ko so bili uredniki politične marionetke, novinarji pa politični agitatorji, na drugi strani pa gre za vnašanje berlusconijevega sindroma v naše razmere, torej prakse vsesplošnega manipuliranja.
Javnost, ta je nezrela, da bi lahko spregledala.
Stojanov: Odločitev o podpori je odvisna od novinarjev”
Stojanov pa je povedal, da še ne ve, kdaj se bo predstavil novinarjem Maga. Po njegovih besedah jim bo na predstavitvi predstavil koncept programskih izhodišč, ki ga je že predložil v prijavo za odgovornega urednika. “Odločitev o tem, ali me bodo podprli, je na strani novinarjev,” je dodal. “Ne vem, zakaj bi se bralci odpovedali naročnini na Mag, razen če nočejo brati nekega zmerno sredinskega političnega tednika,” je povedal in dodal, da je stvar vsakega bralca ter njegove percepcije in ideološke usmeritve, kako se bo odločil.
http://novice.siol.net/default.....&pgn=1
Spoštovana ga. Nadja,
bodite no – za razliko od “nezrele javnosti” – vi toliko zreli in svoje volontersko ‘urednikovanje’ grimmsovih pravljic podkrepite še s čim drugim razen z ‘zombijevskim’ resentimentom!
Politika je in bo VEDNO imela interes vplivanja na medije. To so usta skozi katera se daleč in dobro sliši (eden od kriterijev uspešnega medija). Uspeh politike pa je v tem, da se jo dobro in daleč sliši. (eden od kriterijev uspešne politike). Naključje? Niti ne.
Na kakšen način vpliva politika na medije pa je druga stvar. Temu kar smo danes priča je brutalno- kapitalsko obračunavanje kar pa vpliva posledično na vsebino. V razpravi je bilo zelo lepo povedano, da ima kapital prav. Lastnik medija je zadovoljen, če prinaša dobiček. In kje je tu vsebina? Kdo upa trditi, da je že vsebina, ki prinaša dobiček samo iz tega naslova že vnaprej prava in dobra.(pustimo zagato kaj dobro in prav). Ker smo do kapitala sila prizanesljivi (ker je novodobna Slovenija ustoličila kapital kot brezmadežnega vladarja in do tega še ni zavzela kritičnega stališča) je zagata očitna. Kdo pa si upa pomisliti, da morda pa kapital le ni tako vsemogočen in da je lahko celo brezobziren, krivičen, muhast itd. Kapital ali lastniki? Da obstajajo lastniki, ki imajo tudi druge interese npr. politične in lastniki, ki imajo interes samo večje jahte? Morda celo lastniki v obliki države, ki imajo interes še en mandat? Torej so različni lastniki? Kateri so boljši?
Sitna vprašanja kot tudi to: Kako lahko subjekt piše objektivno?
Spodletelo »osedlanje« Janeza Janše, medijskega konja Delo, se je končalo s bučnim padcem na nos. Zato gre to dogajanje sedaj v nos marsikomu, ki je od tega videl korist.
Oddaja s pomenljivim nazivom Vroči stol bi se lahko imenovala tud Vroči voditelj, pa je izpostavila tudi dilemo na katero se je dolgo čakalo, da privre na dan. In kot vsaka stvar, ki se jo dolgo tišči po loncem je izbruhnila. Ali so novinarji končno dojeli, da je delo v medijskih podjetnih različno glede na tip lastnika? Da je njihova avtonomnost vedno pod pritiskom interesa lastnika?
Ironično pri vsem tem pa je spoznanje, da lahko nagobčnik kapitalu in brzdanje njegovega razpoloda, da samo politika. Ravno tista, ki mu je tudi omogočila, da počne to kar danes počne. (Mar ne g. Janša, zato je bil Mercator napaka z velim N).
Da je dandanes popularno reči, da vlada ni vsega kriva?
V prejšnjem LDSovskem režimu je bila vsega kriva opozicija, zdaj pa naj bi bila vlada? Svetovna recesija? Padci vrednosti valut? Raztur na globalnem trgu vrednostnih papirjev?
Valjda da je kriv Bajuk, Janša je pa itak idiot in je kriv že zato, ker je idiot. Vsekakor je naša imenitna opozicija najkonstruktivnejša opozicija na svetu, le moron Janševega tipa tega ne zna ne cenit ne videt…
In to, da opozicija glasuje ZA vlado, kljub temu, da vlada ni naredila ničesar pametnega, kaj šele dobrega za našo državo (novinarji celo menijo, da imamo represivno strahovlado enoumnega diktatorja).
In to je dokaz, da je opozicija zrela, sposobna in dobronamerna v vseh pogledih. Jaz dam svoj glas Golobiču, ki je tako lepo povedal, da Peterle sploh ne bi smel kandidirat za predsednika, ker je pokvarjen neumen in hudoben lenuh – kakršni so vsi katoliki na svetu, še posebej pa v Sloveniji.
Spoštovani gospod profesionalni politik GG,
čeprav ste bili v obdobju dvanajstletnega izgrajevanja LDS-ovske vladavine kar precej časa zaposleni kot strankarski aparatčik z veliko močjo odločanja in vplivanja (še posebej na kadrovsko politiko v zavodih, podjetjih itd., kjer je imela država svoj lastniški delež, kakor tudi – kar smo lahko, denimo, slišali na nacionalki na enem od številnih “talk show”-ov o gradnji onkološkega inštituta, kjer ste – kot so povedali protagonisti – pred leti iz pozicije politične moči – preprosto Vi osebno odločili, kdo bo direktor, mimogrede, kaj je LDS počenjala s tem inštitutom, koliko mar so (bili) Vam osebno in Vaši nekdanji stranki v resnici mar bolniki, Drnovšku šele odkar je sam zbolel, takrat šele je doživel duhovno preobrazbo), ste se do pred kratkim – očitno – šli zgolj politiko zgolj “za hec”.
Šele precej potem, ko je interesna “delniška združba” LDS z volitvami zgubila oblast, se nato obnašala kot obglavljena hobotnica, dokler se ni tako rekoč sesedla sama vase, se je odcepljeni LDS-ovski del – kot kaže ime, ki si ga je nadela – začel iti “zares”. Naj torej sklepamo, da se je LDS-ovska frakcija z Vami na čelu doslej samo hecala, zdaj pa, kot da bi prerasla pubertetno doba, se je zresnila in bo – če zmaga na volitvah – končno šla zaresno politiko in profesionalizem?!
Veste, pogreta juha ni ravno okusna in pogrevanje LDS-a, čeprav pod “tazaresnim” imenom, ter Vašega političnega udejstvovanja ni ravno za vsak želodec in za vsako moralo. Z Vašo boste pač opravili sami, če se Vam s tako dolgim udejstvovanjem v ZSMS-jevsko-LDS-ovski politiki ni povsem povampirila ali otopela. Dovolite pa, da se nekateri državljani čudimo ponovnemu vzpostavljanju “deja`vu” stanju v zgolj novi preobleki in z bolj ali manj istimi protagonisti. Kaj je v tem novega ali obetajočega za državljane in državljane, razen restavracijeo že videnega? Kaj boljšega, drugačnega lahko ponudijo isti ljudje, ne glede na nekoliko spremenjen družbeni kontekst, ki so že imeli zgodovinsko priložnost?!
V bivši Jugi so pravili “bilo i prošlo” in s tem bi se bilo treba sprijazniti in prepustiti, naj se izkažejo še drugi…
Pa brez zamere, a iz neoblastnega (ali po oblasti hlepečega)zornega kota se pač zadeve vidijo najbrž kar precej drugače…
QED Čestitam, gospa Nadja. “Prepustil sem vam (besedo) in ste se izkazali”, kot radi svetujete. Namreč s svojim odgovorom ste nazorno dokazali, da svojih tirad ne zmorete podkrepiti z nikakršnimi argumenti, ampak v zavetju in zavetrju anonimnosti zgolj nizati in pogrevati stare bulvarske maloumnosti (btw: ne bom presenečen, če boste v kratkem servirali tudi nebuloze, ki mi jih glede Peterleta zgoraj pripisuje OuTHere…).
Zamere tu ne more biti: imate nesporno pravico do dioptričnega in celo trioptričnega užitka svojega zorn(ov)ega kota. A tudi takšnim privoščim, da bi svoj žolčni resentiment lažje prenašali. Zato vam tule puščam svoj elektronski naslov (gregorg@zares.si) – če bi se vam kdaj zahotelo zares soočiti z dejstvi. Dotlej srečno!
Novinarji Maga smo danes ob 11. uri opravili glasovanje o predlogu nadzornega sveta za novega odgovornega urednika Maga. Volilno komisijo so sestavljali: predstavnik zastopstva novinarjev Maga Igor Kršinar kot predsednik, predstavnica uprave Monika Povšič kot podpredsednica in predstavnica aktiva novinarjev Dela Helena Kocmur kot članica. Komisija je ugotovila, da kandidat za odgovornega urednika Veso Stojanov ni dobil podpore novinarskega kolektiva. Za predlog nadzornega sveta, da za novega odgovornega urednika tednika Mag imenuje Vesa Stojanova, je glasovalo 0 upravičencev oziroma 0 odstotkov upravičencev. Proti predlogu je glasovalo vseh sedem novinarjev z volilno pravico oziroma 100 odstotkov glasovalcev. Uredništvo Maga bo svoje mnenje nadzornemu svetu pisno sporočilo in strokovno utemeljilo do vključno 27. decembra, kar je v skladu z rokom, predpisanim v statutu družbe Delo.
Novinarji Maga pričakujemo, da bo Veso Stojanov sam odstopil od kandidature za odgovornega urednika in da bo spoštoval izraženo voljo novinarjev Maga, pozive aktiva novinarjev Dela, Društva novinarjev Slovenije, Združenja novinarjev in publicistov in navsezadnje Evropske novinarske federacije (EFJ), ki je v včerajšnjem pismu pozvala upravo Dela, naj izbere za odgovornega urednika Maga kandidata, ki bo užival ustrezno podporo novinarjev. Hkrati pa še enkrat pozivamo predsednico nadzornega sveta Andrijano Starina Kosem in podpredsednika Stojana Zdolška, naj zaradi politično in kapitalsko motiviranih pritiskov na uredništvo Maga takoj odstopita, postopek za izbiro odgovornega urednika Maga pa naj ponovi nadzorni svet v novi sestavi.
Igor Kršinar, predstavnik zastopstva novinarjev Maga