Potrošniki, pozor! Premier Janez Janša si je premislil. Če boste v Mercatorjevih trgovinah našli izdelke skupine Pivovarne Laško, ki so se v zadnjem letu podražili, se ne obračajte na upravo najboljšega soseda, kakor vam je predsednik vlade svetoval minulo soboto, ampak na Boška Šrota. Premier Janša namreč, kakor je razvidno iz njegovega intervjuja za današnjo številko tednika Mag (mimogrede, na znameniti powerpointovi shemi laškega ‘medijskega imperija’ Maga ni, čeprav ga izdaja Delo), zdaj meni, da bi bilo prav, da potrošnikom razliko v ceni pokrije predsednik uprave Pivovarne Laško.

A sprememba naslovnika za ‘neupravičene podražitve’ je pravzaprav le zabavna obrobnost iz intervjuja, v katerem so na gosto posejane številne velike mine za nadaljevanje političnega obračuna ‘vseh z vsemi’. Začne se s ‘priznanjem’, da je bila prodaja Mercatorja napaka.

Prodaja je bila sicer zakonita, cena realna, postopek pa ravno toliko transparenten kot pri prejšnjih prodajah v okviru enakih normativnih aktov obeh paradržavnih skladov, vendar bi bilo bolje, da do nje ne bi prišlo. Pokazalo se je, da koncentracija lastništva ni bila uporabljena za to, kar je bilo javno obljubljeno – za prodor na trge v regiji in širše, ampak prej za krepitev domačega monopola, vključno z medijskim. Če bi to moč usmerili v prodor na nove trge, bi imela Slovenija od tega znatne koristi. Tako pa imajo prodajalke v Mercatorju še vedno nizke plače, lastniki pa se namesto na regionalnih trgih krepijo v domači politiki.
/…/
Ko govorimo o odgovornosti, moram začeti pri sebi. Vlada sicer ni sprejemala formalnih odločitev v postopkih prodaje, te pristojnosti nima, vendar bi lahko prodajo gotovo kako preprečili, če bi takrat menili, da gospodarstveniki ne bodo držali besede glede prej omenjenih usmeritev na regionalne trge in zavarovanja ključnih domačih podjetij pred sovražnimi prevzemi. Pričakovali smo demonopolizacijo in ne obratno. Ne izključujem pa možnosti, da so nekateri, ki so postopke vodili operativno, vedeli kaj več. Mislim na takratno predsednico nadzornega sveta kapitalske družbe /Andrijana Starina Kosem/ in morda še koga.
/…/
Če bi to /navzkrižna povezava med Petrolom in Istrabenzom/ privedlo do nekega novega monopola, ki bi oslabil domačo konkurenco in postavil potrošnika v slabši položaj, kot ga ima danes, bi bilo to slabo. To se ne sme zgoditi. Če pa bi med podjetjema nastala sinergija, ki bi omogočila osvojite novih trgov, bi bilo to koristno. /…/ Strinjam pa se, glede na slabo izkušnjo s prodajo Mercatorja, da je treba biti tudi tu skrajno previden. Vendar moramo vedeti, da ne Petrol ne Istrabenz nista v večinski državni lasti.

Naj grem po vrsti. Da je bila prodaja zakonita, je trditev, zanimiva že zato, ker se jo je premieru zdelo potrebno bila izreči najprej; a je kdo kdaj trdil kaj drugega?; da je bila tudi legitimna, ker nihče ni niti poskusil povezati Kadovega in Sodovega deleža v kontrolni sveženj, je pa utemeljeno dvomiti. Da je bila cena realna, je hudo vprašljivo že zgolj glede na to, koliko višje cene od tržnih in izhodiščnih so kasneje (na dražbah) dosegle delnice iz nekaterih drugih Kadovih in Sodovih deležev (recimo Merkur); državna sklada bi morala prodati za kar največ, kolikor trg ponudi, a tega sploh nista ugotavljala. Da je bila prodaja transparentna ravno toliko kot prejšnje prodaje državnih skladov pa je ‘minimalistična obramba’ v slogu saj so tudi prej tako prodajali; že, že, ampak Janša je bil izvoljen, ker je obljubljal več preglednosti in prejšnje prodaje označeval za netransparentne.

Koncentracija lastništva: izstopila sta dva lastnika (kasneje še tretji), vstopila dva, kar glede na deleže ni bogve koncentracija; če je Janša morda mislil na vertikalno koncentracijo (živilci-trgovina), pa bi vladi itak morali zvoniti alarmi; končno je celo direktor urada za varstvo konkurenco, za katerega premier pravi, da je storil prav, ko je odstopil, v prosluli odločbi iz leta 2005, s katero je dovolil koncentracijo Laško-Union, posvaril pred nevarnostmi prav takšne koncentracije. Vertikalna koncentracija, če gre za njo, prodora Mercatorja na tuje trge ni mogla pospešiti, prej bi jo dokapitalizacija Mercatorja in druge (nekapitalske) oblike njegovih povezav z domačimi živilci.

Krepitev domačega monopola, vključno z medijskim: seveda, ampak to, da ima Laško (leta 2005) uradno nekaj manj kot četrtino Dela, neuradno pa obvladuje približno polovico, je Janša vedel; če ga je poskušal ‘uravnotežiti’ z vstopom KD Group v Delo (naj spomnim, njegove delnice Mercatorja ’so bile’ zneskovno 1 proti 1 zamenjane z delnicami Dela), zakaj potem KD Group ni smela postati aktivni lastnik Dela, ampak je bil kmalu ‘iztisnjena’?

Gospodarstveniki niso držali besede: Premier oziroma vlada oziroma državna sklada sta prodala po ne-realni ceni in ne-transparentno in se v zameno zanesla na besede; pričakovala sta demonopolizacijo, dobila pa inflacijo; Janša ob tem pravi, da je morda Andrijana Starina Kosem vedela več, ne pa tudi, kaj so o tem nemara vedeli Gregor Gomišček, Tomaž Toplak ali Marko Pogačnik; njihovi jecljavi nastopi jeseni leta 2005 z ničemer niso zbudili niti pozornosti premiera niti gospodarskega ministra Andreja Vizjaka; Janša pravi ’smo pričakovali’, ’smo menili’; da je on pričakoval (res je, to mu je za verjeti, ‘formalnih odločitev’ vlada ni sprejemala, kaj pa ‘vsebinske’?) Starina Kosmova pa morda vedela, je, zlobno rečeno, skrivanje za ženskim krilom.

Previdnost pri Petrolu: kar kot ‘napako’ poskuša predstaviti Janša v primeru Mercator (pri čemer pozablja, da je leta 2005 mirno preslišal vsa opozorila, ne le glede cene, ampak tudi vsega, kar zdaj ‘priznava’ kot ‘napako’), je toliko bolj pomembno, kolikor poskuša z njo vnaprej amnestirati vlado za Petrolov vstop v Istrabenz. Treba bo biti previden, pravi premier. Hm, a v primeru Mercator je potemtakem bil nepreviden? In kaj, če previdnost ne bo dovolj? Hja, Petrol in Istrabenz da nista v večinski državni lasti. A Mercator je pa bil, skupaj z Laškim, če vsaj za Istrabenz zdaj vemo, da ni? Kaj naj bi to pomenilo? Da bo vlada, če se bo izkazalo, da ima kapitalska povezava, ki jo je blagoslovil sam gospodarski minister, monopolne posledice, rekla Sori, ampak mi nismo večinski lastnik? Ali, da bo potem Janez Janša dejal, da je morda Andrej Vizjak kaj vedel?

Kaj je pravzaprav Janez Janša s povedanim v Magu hotel sporočiti? Da sam ni nič kriv, ampak je le (spet!) žrtev prevare ‘neznansko pohlepnih’? Da je bil ’samo’ lahkoveren? Da je njegova napaka postranska v primerjavi s ‘prevarami’, ki so jih zagrešili bad guys? Da je zdaj ’spregledal’? Da je hotel izkoristiti podedovano ‘omrežno infrastrukturo’, a mu je spodletelo? …

Janez Janša ni Humphrey Bogart, je pa dogajanje v tej državi že kar osupljivo podobno zapletu v filmu Johna Hustona Zaklad Sierra Madre (po istoimenski knjigi skrivnostnega B. Travena). Vsake toliko časa si ga lahko ogledate na TCM.

You’re hoping bandits will get me. That would save you a lot of trouble, wouldn’t it? And your consciences wouldn’t bother you none, neither.