V Slovarju slovenskega knjižnega jezika ga še ni, iskalnik neva pa na strani Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU najde 72 povezav z novo besedo tajkun; prvi zadetek je iz leta 2000. Najbolj razširjeni spletni iskalnik na to geslo v slovenščini oziroma obliki tajkun najde 115 tisoč zadetkov, pri čemer je na samem vrhu, ups, članek iz Mladine o prvem slovenskem tajkunu v Srbiji Marjanu Podobniku. Na šestem oziroma sedmem mestu pa je pismo direktorice korporativnega komuniciranje Save, d.d. (objavljeno na vest.si), ki zanika, da bi bi bil Janez Bohorič, predsednik Savine uprave tajkun; zanikanje se med drugim sklicuje na opredelitev tajkuna v slovarju tujk Cankarjeve založbe, ki pravi, da je tajkun ‘bogataš, ki je to postal brez zaslug in dela’.

Isti spletni iskalnik na geslo tycoon izvrže več kot 26 milijonov zadetkov (pri iskanju po desetih izbranih jezikih), prvi ‘pravi’ pa je na 26. mestu, kajpak iz vikipedije.

A business magnate, sometimes referred to as a mogul, tycoon, baron, or industrialist, is a person who has reached a prominent place in a particular industry (or set of industries) and whose wealth has been derived primarily therefrom. Such people usually amass substantial fortunes in the process, and tend to become widely known in connection with their business(es) or through other pursuits such as philanthropy. Examples of well-known business magnates include newspaper magnate William Randolph Hearst of the Hearst Corporation, oil magnate John D. Rockefeller of Standard Oil, steel magnate Lakshmi Nivas Mittal of Mittal Steel, and software magnate Bill Gates of Microsoft.
In Russia and some other post-Soviet countries, the term “business oligarch” has become popular.
The word tycoon is derived from the Japanese word taikun (大君, taikun?), which means “great lord”, and was used as a title for the shogun. The word entered the English language in the 19th century with the return of Commodore Perry to the United States. U.S. President Abraham Lincoln was humorously referred to as “the Tycoon” by his aides John Nicolay and John Hay. The term spread to the business community, where it has been used ever since.

Spletni slovar FreeDictionary v svoji opredelitvi opozarja na tezo, da imajo nekateri poslovni mogočneži v sodobnem svetu večjo moč od političnih voditeljev,

It has been claimed that in today’s global economy some business leaders have more power than heads of states. It is etymologically fitting that such leaders are sometimes called tycoons.

spletni naložbeniški besednjak InvestorWords kot sopomenko ponuja mogula,

An extremely powerful business person. also called mogul.

Meriam-Websterjev spletni slovar usmerja na magnata,

2 a: a top leader (as in politics) b: a businessman of exceptional wealth and power : magnate

moč in bogastvo poudarja tudi spletni slovar Cambridgea,

a person who has succeeded in business or industry and has become very wealthy and powerful:

spletni etimološki slovar OED spominja na to, da se je pojem tajkun v spremenjeni oziroma drugotni rabi uveljavil po 1. svetovni vojni,

specific application to “businessman” is post-World War I.

največ sopomenk pa navaja spletni besednjak Thesaurus.com.

Synonyms: administrator, big cheese, big shot*, boss, businessman, capitalist, czar, director, entrepreneur, executive, fat cat*, financier, industrialist, investor, king, magnate, merchant prince, mogul, potentate, prince, wealthy person
Antonyms: pauper

Torej, gdo je čefur tajkun, ki je, kakor so nekateri kolegi zapisali te dni, letos dobil ’stalno bivališče’ tudi v Sloveniji? Finance so nekaj dni nazaj v članku z naslovom Kdo zaradi groženj Janše morda slabše spi kot tajkune, na katere bi se morda lahko nanašala premierova izjava*, naštele Jožeta Mermala, Boška Šrota, Ivana Zidarja, Bineta Kordeža, Igorja Bavčarja, Hermana Rigelnika, Dušana Črnigoja, Zdenka Pavčka, Zofijo Mazej Kukovič, Dušana Šešoka, Tomaža Berginca in Romano Pajenk. Nisem prepričan, da kdo izmed teh res ustreza prevladujoči ‘zahodni’ opredelitvi pojma tajkun; zame je tajkun, denimo, Mirko Tuš, pa morda Stanko Polanič ali Joc Pečečnik, prej našteti pa pretežno bolj ustrezajo pojmu oligarh (ki ga vikipedija omenja kot ‘rusko sopomenko’ tajkuna).

SSKJ postreže z naslednjo opredelitvijo postreže z delno uporabno opredelitvijo tega pojma:

1. oligárh -a m (ȃ) polit. pripadnik oligarhije: interesi, vlada oligarhov // knjiž. zelo bogat in vpliven človek: denarni, finančni oligarhi / politični oligarh
2. oligárhičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na oligarhe ali oligarhijo: oligarhična vlada / oligarhična ureditev
3. oligarhíja -e ž (ȋ) polit. majhna skupina ljudi, zlasti bogatih, ki ima oblast: interesi, vlada oligarhije; zemljeposestniška oligarhija / strankina oligarhija ♦ ekon. finančna oligarhija lastniki finančnega kapitala // politična ureditev z vladavino take skupine ljudi: odpraviti oligarhijo

Stane Kovač pa je v Financah julija letos na podlagi raziskave Sergeja Gurijeva in Andreja Račinskega o tranzicijski naravi ruskega kapitalizma (The Role of Oligarchs in Russian Capitalism) povzel naslednjo opredelitev:

Gre za posameznike, ki so po zlomu komunizma močno obogateli s privatizacijo državnega premoženja in imajo v Rusiji velik vpliv na delovanje medijev, političnih strank, zakonodajno, sodno in izvršilno vejo oblasti ter ogrožajo temeljne institucije parlamentarne demokracije.

Poenostavljeno rečeno, oligarh je tajkun, ki ga na eni strani brez političnih povezav sploh ne bi bilo, na drugi strani pa brez teh povezav ne more obstajati. S političnimi povezavami neposredno izloča in onemogoča konkurenco tako pri privatizaciji kot na trgu, si prilagaja/deformira trg, prihaja do (praviloma preplačanih) javnih naročil, se izmika regulatorjem trga … ves čas ‘izvotljuje’ demokratične institucije in si jih navsezadnje začne ‘po delih’ podrejati (recimo stranke).

Zdi se, da je nekaj podobnega imel v mislih tudi Janez Janša, ko je po izglasovani zaupnici v državnem zboru dejal:

Vlada bo okrepila boj proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo.

Če je Janša s tem bojem mislil resno, mu je mogoče postaviti najmanj dve vprašanji. (1), zakaj se je družbena moč oligarhov tolikanj povečala prav v času te vlade in (2) kakšne vzvode, razen ‘moralno-političnega’ etiketiranja, vlada sploh (še) ima za boj proti njim. Ob upoštevanju politike (tudi) te vlade bo moral analizirati vzroke za nesluteni razcvet oligarhij (od posledic vladnega kadrovskega cunamija v gospodarstvu na osamosvojitev kapitala do tega, da so – kot ugotavlja Boško Šrot v zadnjem pismu Janši – nekateri ‘obrtniki s pravo člansko izkaznico’ prav v času te vlade obogateli zaradi poslov z državo oziroma zaradi političnih povezav z njo) in za problem nedelujočih nadzornih mehanizmov (od urada za varstvo konkurence in agencije za trg vrednostnih papirjev do tožilstev in sodišč), ki vlade cela tri leta ni motil oziroma ji je ustrezal. Sedanja visoka inflacija in nemoč vlade pri njenem zaustavljanju bi znala biti odraz težav, ki jih ima Janša z odgovori na omenjeni vprašanji.