Če bi se sindikati in delodajalci v Sloveniji zgledovali po Avstrijcih, jutri ne bi bilo demonstracij. Dogovorili bi se za pogajalsko mizo. Alois Guger, izvedenec Avstrijskega inštituta za gospodarske raziskave (WIFO), je za razgledi.net pojasnil, da avstrijski sindikati ne organizirajo protestov, ker so prepričani, da za pogajalsko mizo lahko dosežejo več kot na cesti. Predsednik gospodarske zbornice Christoph Leitl, ki predstavlja delodajalce, pa odnosov z njimi ne zaostruje, ker razmišlja dolgoročno. Ve, da bodo podjetja v prihodnje zaradi staranja prebivalstva imela na trgu dela na voljo manj ljudi, kot jih bodo potrebovala. Če bodo v dobrih odnosih s sindikati, ne bo prišlo do spiralne rasti plač, ker si delodajalci z dvigovanjem plač med seboj ne bodo kradli zaposlenih. Ko na trgu dela primanjkuje ljudi, sindikati postanejo močnejši, zato je za delodajalce pomembno, da z njimi dobro sodelujejo.
Alois Guger se strinja s predsednikom evroskupine Jeanom-Claudom Junckerjem, da je Avstrija na področju socialnega dialoga lahko zgled. To velja zlasti za nove članice EU. Za ta dialog je pomembno, da imajo podjetja delavski svet, prek katerega socialno partnerstvo prihaja v podjetja. “Problem je, ker se hočejo nekatere nove članice obrniti v neoliberalizem, sindikatom dati malo pristojnosti, čim bolj zmanjšati vpliv države, ker imajo iz preteklosti slabe izkušnje. Tega pri nas v Avstriji ne moremo potrditi, menimo, da se je treba dogovarjati in je delavski svet v podjetjih potreben, ker ni zastopnik sindikata, ampak deluje v interesu podjetja, čeprav so njegovi člani, ki jih izvolijo zaposleni, pogosto tudi člani sindikata, vendar so bolj solidarni s podjetjem kot s sindikatom. To bi bil ustrezen model za nove članice EU zato, ker v prihodnosti zaposlenih ne bo mogoče tako enostavno kontrolirati kot do zdaj. Prej je bilo mogoče ljudi natančno nadzorovati, koliko so naredili, kakšna je kakovost izdelkov, danes je to težje, ni več tako jasno, kaj posameznik doda k izdelku, zato je solidarnost oziroma pripadnost podjetju zelo pomembna. Če se zaposleni identificirajo s podjetjem, potem se bodo potrudili in delali v korist podjetju,” razlaga izvedenec WIFO.
Socialni dialog je seveda mogoč, če se delodajalci in delojemalci ne obnašajo kot razredni sovreažniki, ampak se zavedajo, da delajo za skupno stvar.
“V Avstriji imamo s tem zelo dobre izkušnje in menim, da je naš model za nove članice ustrezen tudi zaradi tega, ker so večinoma majhne države. V majhnih državah se predstavniki delodajalcev in delojemlacev dobro poznajo, vsak ve, kaj od koga lahko pričakuje. Tudi v Avstriji so bili včasih predstavniki sindikatov in delodajalcev sovražniki. Potem pa so jih nacisti v 30. letih strpali v iste zapore, ko so prišli ven, so najprej rekli, da se nikoli ne bodo več obnašali tako kot prej, ampak se morajo pogovarjati.”
V novih članicah EU gospodarstvo raste, naglo pa se povečujejo tudi socialne razlike. V tem pogledu so protesti sindikatov po sogovornikovih besedah razumljivi, saj je najprej treba gospodarstvo postaviti na noge, zagotoviti ustrezno infrastrutkturo in kapital, za to pa so potrebne velike investicije. Ko podjetje investira, je pomembno, da sindikati ne zahtevajo povečanja plač, ampak se delno odpovedo povečanju plač. Če podjetje sredstva namesto za plače porabi za investicije, to dolgoročno koristi tudi zaposlenim, ker se poveča produktivnost in je kasneje na ta račun mogoče bolj povečati plače.
Ko govorimo o socialnem partnerstvu in protestih, kje je vloga vlade?
“V Avstriji je vlada imela v socialnem dialogu pomembno vlogo le na začetku, v 50. letih prejšnjega stoletja. Ko smo imeli zelo visoko inflacijo, smo ustanovili socialno partnerstvo, in vsak mesec smo imeli pogovore med socialnimi partnerji in vlado v okviru paritetne komisije, ki jo je vodil zvezni kancler. Ti pogovori so postali odveč, ko so socialni partnerji popolnoma prevzeli svoj del odgovornosti. Ko sta v 70. letih zvezna vlada in centralna banka tečaj šilinga vezala na nemško marko, je sindikat to podprl in osnova za pogajanja o plačah med delodajalci in sindikatom je postala konkurenčnost gospodarstva na tujih trgih.”
Z brezposelnostjo, ki se je od 80. let prejšnjega stoletja precej povečala, se je tudi v Avstriji moč sindikatov pri pogajanjih precej poslabšala, saj se z dvigom stopnje brezposelnosti za 1 odstotno točko kvota za plače zmanjša prav tako za 1 odstotno točko. Ker imajo delodajalci na voljo dovolj delavcev, osnova za oblikovanje plačne politike ni več produktivnost, plače rastejo bistveno počasneje kot produktivnost, delež plač v bruto domačem proizvodu zato enako kot drugod v Evropi pada. To je posledica odprtja meja. Kar dve tretjini prebivalcev sta po sogovornikovih besedah izpostavljeni konkurenci cenejših delavcev iz novih članic, ki lahko od doma pridejo v službo v poldrugi uri.
V nekaterih novih članicah imajo po odprtju trgov že težave, ker delodajalcem primanjkuje izobraženih ljudi. “Vedno sem bil nekoliko skeptičen, ker so si nove članice prizadevale za čim hitrejše odprtje trgov za svoje zaposlene. Države, ki kapitalizem še gradijo, potebujejo veliko inovacij in razvoja, da na zunanjih trgih lahko konkurirajo. Za to potrebujejo kvalificirano delovno silo,” pravi Guger. V zadnjem času so tudi v Avstriji podjetja zelo velikodušna do menedžerjev, a v veliko manjši meri kot drugod. Menedžerske plače so se zelo povečale le na področju financ, zlasti v podjetjih, ki delajo velike posle na Vzhodu.
Alois Guger ima tudi predlog, kako bi lahko zmanjšali obremenitev plač s socilanimi prispevki, pa ne bi bilo treba zmanjšati ravni socialne varnosti. Za financiranje socialne države bi po njegovem bilo treba določiti drugačno osnovo, razširiti bi jo bilo treba tako, da prispevkov ne bi obračunavali samo od plač, ampak od celotnih prihodkov, tudi od prihodkov od premoženja, ki zelo naglo naraščajo, to so zlasti zaslužki na borzi, najemnine, obresti. “Ljudje, ki s premoženjem zelo veliko zaslužijo, glede na svoje prihodke zelo malo prispevajo za financiranje socialne države, imajo pa enake pravice,” pravi Guger, ki je o tem naredil študijo. Na tak način bi lahko prispevne stopnje znižali in razbremenili predvsem nižje plače. Socialno državo bi lahko delno financirali tudi z davki na premoženje. V Avstriji ta predlog ne dobi podpore, ker premožni s svojim vplivom to uspešno preprečujejo.
Ne glede na to pa drži, da je dolgoročno konkurenčnost gospodarstva odvisna od izobraženosti in usposobljenosti delovne sile in od inovacijske sposobnosti podjetij.
Najprej bi morali sindikalisti vzpostaviti vsaj neko osnovno organiziranost, doseči da bi lahko imeli v tovarnah svoje ljudi in tudi da bi se ti ljudje začeli ukvarjati z dejavnostmi, ki pritičejo sindikatom. Tako kot je sedaj, večina delavcev niti ne ve kaj je sindikat in da naj to ne bi bilo društvo za omogočanje cenejšega nakupa krompirja in organizacijo izletov.
Najbolj žalostno je pa seveda, da glavnim sindikalistom takšno stanje čisto paše. Brez kakšnega posebnega truda peljejo naprej svoje lepe kariere, delavcem pa vržejo malo zobanja z družabnim srečanjem, kjer tekmujejo kdo bo lepše demonstriral brezplodno trkanje na vest delodajalcev in oblastnikov.