Povsem se strinjam s kolegom Stanislavom Kovačem, ki ocenjuje, da so sindikati verjetno najbolj vplivna institucija v Sloveniji. Čeprav ne gre za demokratično izvoljene predstavnike prebivalcev, lahko vplivajo ne samo na delovne pogoje, ampak na velik del zakonodaje, ki ureja gospodarstvo, davčni sistem, delovno zakonodajo, zdravstveni sistem, stanovanjsko politiko in marsikaj drugega. Kako uporabljajo lastno moč, tudi vemo. V svojih stališčih so nazadnjaški, podpirajo ustaljene vzorce in zavirajo gospodarski razvoj.
Tudi ta vikend organizirajo shod, ki ga ne moremo razumeti drugače kot zapravljanje denarja. Kot da se bodo delodajalci zaradi tega shoda premislili in povečali plače?! Seveda ne – in sindikalni voditelji to tudi dobro vedo. Tudi iz slovenskih izkušenj. Ste vedeli, da se izhodiščne plače v obdobju 1996-2006 letih realno skorajda niso povečale? Jaz tudi ne, dokler nisem videl podatkov, ki jih je objavil Umar. Dejanske realne plače pa so rasle po več odstotkov vsako leto, kar kaže, da je za slovenske delavke in delavce poskrbel kar trg dela, medtem ko so si sindikati le jemali zasluge.
Ironično pa je, da Dušanu Semoliču in drugim sindikalnim voditeljem za njihovo delovanje celo plačujemo. In to ne malo. Rekel bi, da kar veliko. Podatki iz letnih poročil, ki so podani v spodnji tabeli, kažejo, da so vsi slovenski sindikati (dejavnost sindikatov) v letu 2004 ustvarili kar 12,3 milijarde tolarjev prihodkov ali 51,3 milijona evrov, kar je približno 7-krat več, kot jih dobiva od države Ekonomska fakulteta za izobraževanje več tisoč rednih študentov. Najpomembnejši vir financiranja so seveda članarine oziroma prihodki iz rednega poslovanja, ki so v istem letu znašali 10,9 milijard tolarjev ali 45,4 milijona evrov). Najbolj šokantno dejstvo pa je, da sindikati, ki bentijo proti kapitalistom, sami ustvarjajo večje prihodke od izdatkov. V letu 2004 so imeli sindikati več prihodkov (tudi rednih) od stroškov, in to za 1,78 milijard tolarjev ali 7,4 milijone evrov. Zaradi ustvarjenih presežkov je iz bilanc videti tudi to, da so plačali 149 milijonov tolarjev davka od dobička (0,62 milijona evrov).
Že samo enoletni dobiček bi zadoščal za najboljše ekonomske svetovalce, in to ne lokalne, ampak globalne, ki bi jim lahko pomagali pri oblikovanju naprednih pogledov glede razvoja Slovenije. Dokler pa tega sindikati ne storijo, drage delavke in delavci Slovenije, pa vam svetujem, da se namesto sindikalnih članarin odločite za donacije podhranjenemu visokemu šolstvu. Na ta način boste pomagali k dvigu kvalitete študija in s tem posredno k hitrejšemu razvoju gospodarstva.
Polanec, sindikati pač poslujejo bolje od tvojega faksa. Če meniš, da docentki premalo dobite iz državnega proračuna, pojdi v kakšno dobro firmo, pa služi. Vsaj nenavadno je, da tak neoliberalni zagretež javno joka, kako sindikati predobro poslujejo, medtem ko ubogi docentki ne dobijo dovolj davkoplačevalskega denarja za svoje bluzenje. Mogoče se lahko celo ponudiš sindikatom kot analitik – če te niso že davno nabrcali.
Kolin,
meni ne rabijo povečat plače.. lahko pa naredijo primerljivo kvaliteto študija na masovnih fakultetah
kot na drugih in to tako, da plačajo še za enega docentka, ki bo vzporedno predaval masovne predmete.
Pa omogočijo lahko, da ne bodo izredni študenti sofinancirali študija rednim študentom.
Če si slučajno zgrešil point, v kar pa dvomim: družba namenja sindikatom 0.167 odstotka BDP. Glede na to, da so z razvojnega vidika škodljivi, mar ne bi bilo bolj smiselno porebiti tega denarja za kaj drugega.
Z veseljem bi pomagal sindikatom, da bi imeli malo bolj
sodobna stališča. Nekateri so že klicali za nasvet.
Glede na to, da so delodajalci in sindikati uspeli z dogovorom o zaostajanju rasti plač za rastjo produktivnosti Slovenijo prepeljati čez tranzicijo, ohraniti socialni mir in zagotoviti normalizacijo makroekonomskih kazalcev, je tvoja izjava o škodljivosti sindikatov kozlarija.
Seveda, lažje je docentku brat Friedmana in docirati s katedra kot pa reševati polit-ekonomske izzive.
Sicer pa kaj si svetoval sindikatom, ki so te klicali? Da se samoukinejo?
O višini plače Semočiča se sicer lahko razpravlja, o potrebnosti sindikata pač ne.
Ljudi z najnižjimi prejemki so vse stranke zapustile, /razen floskul, ki jih občasno mečejo po državnem zboru/.
Pisci kolumen seveda zaslužite dosti več od delavcev s 500 evri (s čimer lahko plačajo položnice in nekaj malega hrane).
P.S.
To o ekonomskih svetovalcih je pa bosa, da že dolgo ne!
Poleg vlade naj še sindikat najema ekonomske svetovalce??? In se gre vlado v senci?
Dolžnost vlade je, da ustvari pogoje za podjetja, ki bodo lahko dala večje plače. Evropske plače.
@Kolin
Prav zabavajo me tvoje provokacije.. ker sem patološki ljubitelj nazivov me tista z docentkom res boli
Zaostajanje plač za produktivnostjo je bilo skozi celotno tranzicijsko obdobje res nujno. Pozitivno
je, da so sindikati takšno politiko podpirali. Vendar
pa je bilo to nujno, saj je imelo leta 1995 celotno gospodarstvo še izgubo in bi se ohranjanje takšnega stanja sprevrglo v nadaljnje propadanje velikih podjetij. Skratka, v tem primeru so sindikati le pristali na nekaj kar je bilo nujno in jim zato ne bi
pripenjal medalje. Zanimivo pa je dejstvo, da so plače rasle po višjih stopnjah kot so rasle izhodiščne plače – to pomeni, da je trg poskrbel za hitrejšo rast plač. Tako bo trg poskrbel za rast plač sedaj, ko je stopnja brezposelnosti pod 5 odstotki in ko je gospodarska rast 6 odstotna. Sindikati so šli v Sizifov boj za višje plače, ki ne bo rodil nikakršnih povišanj. Tako kot je bilo doslej, bodo podjetja ponujala višje plače zaradi pomanjkanja delavcev..
Ključni problem sindikatov pri pogajanjih o plačah je, da še vedno želijo usmerjati plače iz centra. Seveda povsem razumem sindikalne voditelje, da želijo ohraniti svoj vpliv. Brez hierarhije tudi ne bi obstajala delovna mesta v sindikalni centrali, ki bi omogočala neto plače preko 2-3 tisoč evrov mesečno. Če pa pustimo ob strani pozicijo sindikalnih voditeljev in se osredotočimo na vrste pogajanj v plačah, pa je ključni problem povezave plač s produktivnostjo v tem, da so razlike v produktivnosti med podjetji zelo velike. Zato tudi ne more biti univerzalne plačne politike, ampak je lahko le decentralizirana. Če bi koga slučajno zanimalo, lahko prikažem tudi graf, ki kaže te razlike na ravni podjetij. No, in danski sindikati so to že pred več kot 10 leti dojeli in sistem spremenili. Niso se izbrisali iz površja zemlje, ampak so spremenili vrednostni sistem. Zato sem tudi dal iztočnico na spremembo vrednot. Verjetno pa je to v Sloveniji tudi tebi tuje, saj ti je edina stvar, ki ti je prišla v zvezi z vlogo sindikatov na misel to, da bi bilo usklajevanje plač.
Pa še nekaj o drugih vplivnih področjih sindikatov. Ti vplivajo na zakon o delovnih razmerjih. V zakon je Dimovski zapisal najbolj rigiden sistem odpuščanja, kar v splošnem dviguje stopnjo brezposelnosti. Potem sindikalne pogodbe ne omogočajo fleksibilnosti glede delovnega časa: 48 ur na teden. Kdo od visoko izobraženih pa se še drži te omejitve.
Sindikati so vplivali tudi na zdravstveni sistem: proti so bili čakalnim dnevom, ki so jih vse skandinavske države uvedle..
Skratka, sindikati niso škodljivi sami po sebi. Škodljivi so zaradi lastnih prepričanj, zaradi nepopolnega nerazumevanja posledic lastnih dejanj. In danski sindikati so to že zdavnaj dojeli.
P.S. Sindikatom pa sem svetoval, da naj ne zahtevajo univerzalnega usklajevanja plač z agregatno produktivnostjo.
@Rado
Iz zgoraj zapisanega sledi, da je možna rešitev tudi v tem, da se spremenijo sindikalni voditelji. Škoda je, da Semolič nima proti kandidata, ki bi imel bolj “skandinavska” stališča. Danski sindikati so naredili prav to in ohranili svojo relativno veliko družbeno vlogo. Vendar pa se ne vtikajo v vsak segment življenja. Sploh pa ne razumem, zakaj benevolentni sindikalni voditelji ne bi bili zainteresirani za razumevanje posledic lastnih prepričanj. Problem je seveda najti benevolentne voditelje..
[...] delodajalci je takšna manifestacija moči seveda priročna in več kot smiselna. Kar je sicer ekonomistom nerazumljivo, ker gre za pojav, ki ni iz njihovega sveta. Za neoliberalce je sindikat pojav, ki ni [...]