GOST RAZGLEDOV
Jure Mesarič
urednik spletne strani drugidom.net
drugidom@gmail.com
S FDV, nekdanjo FSPN, je ponovno križ, pravi politika. Ni prvič. Čeprav je v prejšnjem sistemu fakulteta veljala za režimsko, je politika vedno vedela, da družboslovcev ne gre pustiti brez nadzora. FSPN je lahko postala strašno neprijetna; recimo, ko je leta 1969 Niko Toš objavil rezultate raziskave Slovensko javno mnenje, ki je na vrh priljubljenosti postavila Staneta Kavčiča. Edvard Kardelj je bil šele četrti. Politiki ogledalo ni bilo všeč, Toš pa je (ne zadnjič) poslušal očitke o ponarejanju podatkov. V primerjavi s Tinetom Hribarjem, z Janezom Jerovškom, Veljkom Rusom in Vladom Arzenškom, ki jim je politika zaradi liberalnih nazorov onemogočila pedagoško delo, jo je Toš vseeno še dobro odnesel.
Pridejo demokracija, kapitalizem in avtonomija univerze, FDV pa še vedno ostane dete brez ljubezni, ki mu je namenjeno, da nas leta 2007 opomni, da nekatere pomembne bitke niso nikoli prav zares izbojevane. FDV je tudi v demokraciji sumljiva, rdeča trdnjava sil kontinuitete, vsaj za del politike in javnosti. Gostilniške debate, ki nemalokrat zaidejo v množične medije, znajo na njen račun razdreti marsikatero sočno. V kolikor poskuša levica preveč neprijetne ali politično neuporabne ugotovitve raziskovalcev FDV ignorirati (recimo raziskave o problematičnem stanju pri lastništvu medijev), desnica običajno reagira na nož. Dobimo t.i. strokovnjake in Toševo javnomnenjsko “kuhinjo”. Diskvalifikacij niso deležni samo raziskave in napotki (tem se posveča še najmanj pozornosti), problematični so njihovi avtorji in njihova strokovnost. T.i. strokovnost, se razume.
Leta 2007, ko je predsednik vlade diplomant te problematične fakultete, se oglasi podmladek vladajoče SDS in sproži frontalni napad na enega izmed profesorjev fakultete, ki je hkrati še podpredsednik tiste opozicijske stranke, ki ji javnomnenjske ankete – te je na Slovensko itak zanesel vedno sumljivi Toš – kažejo predobro. Sledijo vodja poslanske skupine SDS, tiskovni predstavnik RKC in Komisija za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, organizira se peticija. Zahtevajo odstopi dr. Lukšiča: enkrat z mesta podpredsednika stranke, drugič z mesta predavatelja na fakulteti, tretjič kar z obeh položajev, včasih pa si še sami niso najbolj na jasnem, od kod naj se grešnik poslovi. In kaj naj bi dr. Lukšič zakrivil?
Priča smo novi aferi, v katero so vpleteni vrhovi Pahorjeve SD. Po nezakonitem prisluškovanju Janezu Janši in Ivu Sanaderju, je podpredsednik SD dr. Igor Lukšič, svojim študentom kot študijsko obvezo predpisal predvolilno politično spremljanje predstavnikov cerkva na Slovenskem. Še posebej pa izstopa spremljanje obnašanja državljanov po opravljenih verskih obredih.
Pahorjeva SD je s tem ponovno zadala hud udarec ustavnim pravicam, saj je dr. Lukšič brez ustrezne pravne podlage odredil hud poseg v svobodo posameznikov.
Potrebno je poudariti, da gre v tem primeru tudi za zlorabo visokošolskega prostora v politične namene, za prisilo študentov, da s prikritimi metodami opravljajo prisluhe osebam in pišejo poročila. Gre za politično motivirano nadzorovanje civilne družbe, skratka gre za metode, ki so značilne za totalitarne sisteme. Jože Tanko, SDS
Očitki so hudi. V kolikor bi bili resnični, ne bi zahtevali samo odstopa dr. Lukšiča in konca njegove akademske kariere, ampak tudi kazenske sankcije. Dovolj resni, da si zaslužijo resno obravnavo? Nedvomno. A kaj, ko je že ob pogledu na navodila, ki so jih prejeli študentje, in intervjuje, ki jih je za Vest.si in Dnevnik dal dr. Lukšič, hitro jasno, da nekdo strelja kozle.
Ugotovitve:
• “Politično motivirano nadzorovanje civilne družbe” je le učni pripomoček, ki ne daje nobenih rezultatov, ki bi jih bilo mogoče uporabiti izven predavalnice. Njegova uporabna vrednost takoj po zaključku predavanja je nična (ali zelo blizu), je pa mogoče kakšnemu študentu bolj jasno, kako v prostoru, ki je v osnovi nepolitičen, prepoznati elemente političnega. Čista senzibilizacija bodočih politologov.
• Vpleteni so bruci po enem mesecu predavanj. Ne gre za izoblikovane raziskovalce, ki bi bili sposobni kakovostno izvajati tako relativno zahtevno metodo, kot je raziskovanje z udeležbo. Ta zahteva strokovnjake z izkušnjami, ne pa ljudi, ki se šele sprašujejo, kaj je politika in kaj je politično.
• Ni kontrole nad dejanskim početjem nadebudnih “raziskovalcev”. Ker poznam kulturo fakultete, ki sistemsko gradi na zrelosti študentov, si upam trditi, da si del sodelujočih – manj zrelih ali bolj iznajdljivih, kakor vam drago – odgovore preprosto izmisli, nedeljsko dopoldne prespi, Lukšič pa nima nobenega mehanizma (verjetno niti želje), da bi to odkrival.
• Dr. Lukšič trdi, da oddanih nalog sploh ne bere, niti ga ne zanimajo. Naloge poberejo demonstratorji, ki jih zanima predvsem, če je študent nalogo oddal. Da/ne. Dokler nekdo ne pokaže, da to ne drži, gre verjeti profesorju.
• Študentje opazujejo dogajanje na javnem prostoru. V dogajanje ne posegajo in, v kolikor spoštujejo navodila, ne motijo verskega obreda.
• Študentje ne beležijo imen prisotnih in kraja dogajanja.
• Ni resne obdelave in analize zbranih podatkov; za kaj takega so zaradi načrtnih pomanjkljivosti pri zbiranju povsem neprimerni. V kolikor bi dr. Lukšič želel “politično nadzorovati civilno družbo”, bi informacije enake ali boljše kakovosti lahko hitreje dobil pri branjevkah.
Ko v premislek vračunamo ravnokar opisane točke, je jasno, da so očitki, ki letijo proti Lukšiču, smešni, še več – bizarni. V kolikor na sicer resno stvar pogledamo bolj šaljivo, se nam lahko zastavi vprašanje: če so to udbovske metode nadzora civilne družbe, kako za vraga prejšnjega režima ni pobralo že desetletja prej?
Toda tudi z zavrnitvijo očitkov še ne izčrpamo spornosti početja, ki se ga gre del politike in, žal, tudi RKC. Pogled na tiste, ki jih izrekajo, osuplja: diplomirani lesar, diplomant Fakultete za računalništvo in informatiko, študent teologije… Vsi poklicani, da se izrekajo o poučevanju politologije na Slovenskem. Nič slabega o omenjenih poklicih, toda a so dandanes res že vsi poklicani, da se izrekajo o tako strokovnih vprašanjih, kot sta kdo in kako naj uči politologe? Pa to je dandanes, ko so očitno padli vsi standardi, vsak pa goreče brani pravico, da lepo demokratično klobasa neumnosti o čemerkoli, še manjši greh (ki vendarle postane večji, če tovrstnemu amaterizmu namenimo več kot obligatornih pet minut za zabavo). Že ob uveljavitvi resnično minimalnega standarda za sodelovanje v debati – recimo, da bi zahtevali, da je oseba vsaj prestopila prag fakultete o kateri se je namenila spregovoriti – bi po vsej verjetnosti morali izključiti večino teh, ki so v “aferi” Lukšič tako glasni.
K večjemu grehu: kdo bi si še do pred kratkim mislil, da si bodo politiki leta 2007 vzeli pravico, da brez sramu in zgodovinskega spomina urejajo poučevanje na fakultetah in presojajo, kdo je primeren za to delo, kakšne metode sme ali ne sme uporabljati in kaj je legitimen objekt preučevanja? Po vseh teh letih? Po vsem zaklinjanju na avtonomijo univerze? Če kaj sodi pod izključno pristojnost univerze in posameznih fakultet, so to vprašanja kdo, kaj in kako naj poučuje. V kolikor politika lahko določa neko splošno politiko, smer razvoja visokega šolstva, je urejanje zadev na tako osnovni ravni povsem izven njenega legitimnega dosega. Kaj bo naslednje? Bo Tanko izbiral primerno in manj primerno študijsko literaturo? Bo Grims pisal študijski program komunikologije?
No, Grimsovega komunikološkega učbenika najbrž ne gre pričakovati; motiv vpletenih je vendarle preveč prozoren in kratkoročen. Dokler bodo verjeli, da s tovrstnim delovanjem dosegajo zaželene učinke na volilnem telesu, ni pričakovati, da bi cirkus zapustil mesto. Ko se bo ta potencial končno le izčrpal, bodo zagotovo hitro prešli na druge teme, FDV in slovensko politologijo pa pustili pri miru. A krhko črto, ki je doslej ločila politikante in univerzo, so nedvomno prestopili in s tem položili temelje za poseganje v prihodnosti – ko bodo dnevnopolitične potrebe pač to ponovno zahtevale.
Igorm, ne vem, o katerem zapisu napletaš. Na tvoj komentar sem odgovoril tri ure po tvojem komentarju. Odgovoril sem s svojimi argumenti, ki niso povezani in jih prosim ne vpletaj v druge zgodbe. Komentiral pa sem ti samo zaradi tega, ker sem vedel, da tvoj argument o “brezpomenskosti” ni iskren in da si boš spet nekaj novega izmislil. Tipično. Seveda od takšnih ne pričakujem, da bodo pozorno brali, kaj šele, da bi svoja “globoka prepričanja” korektno utemeljili.
Ervinator, opravičujem se za napako. Res je bilo tri ure in 10 min. Vseeno pa tezo, ki sem jo postavil še vedno ocenjujem za pravilno. Naj jo še enkrat povzamem: “domnevam, da si moj zapis prebral tik preden si zapisal svoj komentar”. Dobre tri ure je vendarle še znotraj sposobnosti okvirnega pomnenja prebranega za povprečnega bralca. Pri tem je verjetnost, da nisi začel brati takoj, ko sem zapis oddal, precejšnja. Nekaj trenutkov si verjetno porabil tudi za pisanje. Čas, ko si torej moral držati v svojem spominu moj zapis, je po vsej verjetnosti celo krajši od treh ur. In to je vse, na kar sem hotel opozoriti preden sem zapisal nadaljevanje: da si moj zapis zelo verjetno prebral in da je bil čas v katerem si se lotil pisanje komentarja dovolj kratek, da prebranega nisi v celoti pozabil. Nadaljevanje v prejšnjem komentarju zapisanega zato še vedno drži in stojim za tem.
Igorm, potrjujem, da sem tvoj komentar prebral, preden sem napisal svoj odgovor. Moj odgovor je bil namreč namenjen tebi. Zato sem te na začetku odgovora tudi izrecno naslovil. Tvoja izjava, da stojiš za svojimi globokimi prepričanji, ni nova. Prav tako ni novo to, da jih ne znaš smiselno argumentirati.
Podplat, nimam težav s FDV, le z delom FDV (ne)popularno imenovanim rdeči lamenat.
Če misliš, da je to slabo v opravičilo lahko povem le, da bi bilo lahko še bistveno slabše. Lahko bi npr. posameznikom po internetu delil diagnoze o njihovih domnevnih skritih željah postati študentje FDV.
Ali pa bil celo social-demokrat.
“Informacijska pooblaščenka je danes izdala sklep, s katerim ustavlja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb zakona o varstvu osebnih podatkov v zvezi s protokolom študentov na fakulteti za družbene vede pri predmetu Temelji politologije predavatelja Igorja Lukšiča. Pooblaščenka namreč v postopku inšpekcijskega nadzora ni ugotovila nobenih kršitev veljavne zakonodaje s področja varstva osebnih podatkov, so sporočili z Univerze v Ljubljani (UL). Kot je znano, je Lukšič študentom dal nalogo, naj v času volitev spremljajo maše in pripravijo poročilo o morebitni politični dejavnosti duhovnikov med obredi.
Kršitve človekovih pravic ni bilo
Informacijska pooblaščenka je z omenjenim sklepom pritrdila stališču UL in Lukšiča, da je šlo za običajno študijsko prakso, ki v ničemer ni odstopala od visokih profesionalnih in znanstvenih standardov UL, in da ni šlo za kršitev človekovih pravic, kot je bilo večkrat očitano.”
http://www.finance.si/196076
Tomaž, fakultete ala FDV (nekdanji FSNP)so bile od nekdaj na levi strani politične opcije. Ne samo pri nas, tudi drugje.
Naj te spomnim, da je partija v letih 70 do 80 kaznovala 6 profesorjev FSNPja, navdušenih na Korčulansko šolo, ker so pripadali bolj levi opciji jim vzela možnost poučevanja, ni jim pa vzela dela. Lahko so znanstveno delovali naprej.
Tudi sam se spominjam teh časov, kako s(m)o študenti nenehno vznemirjali Staneta Dolanca, ki je živel kakih 100m od našega doma. Z njegovim varnostnikom pa smo bili prijatelji. Seveda to, v po tvoje, težkih, sivih, komunajzarskih časih.
Želim ti, da zdaj v svobodi, v demokraciji in v kaj vem še (kar si že želel) tvoj ortodoksni libertarni klub pardon stranka zaživi in da ne crkava kot je do sedaj, ti pa poskušaj malce bolj strpno gledati okoli sebe.
Ali pa se vpiši na ta FDV, da hudiča, ki te tako zelo moti, spoznaš od znotraj, kar sem ti že predlagal.
Vsekakor od tvojih prizadevanj na političnem prostoru nismo slišali še nič, FDVjevci pa so naredili že marsikaj. Med drugim je z njimi rasel tudi general JJ.
Res je mogoče v civilni družbi, kakršno predstavlja rimskokatoliška cerkev, najti (prikrite ali očitne) elemente političnosti(in seveda bi jih bilo mogoče ozaznati tudi v drugih verskih skupnostih, npr. v islamski, ki se je dobesedno – s priklonom zmagovitemu Popoviču na koprskem – videno na lastne oči!). Bi jih pa bilo seveda enako mogoče najti v predavanjih in profesorskem delovanje gospoda Lukšiča! Kar za znanost oz. njeno eventuelno objektivnost ni dobro.
Lukšičeva “znanost” je pač pristranska, izhaja iz točno določenega gledišča (levega, če se že tako opredeljuje, čeprav bi sama o njegovemu levičarstvu hudo podvomila, vsaj glede na poteze njegovega partijskega šefe, g. Pahorja, ki je bliže povzetniškim tajkunom kot delavskemu razredu!). In takšna so njegova predavanja, njegovi pogledi in članki (spomnimo se samo na njegovega gledanje na Tigrovce, ki je bilo tako rekoč enako kot staropartijsko in zaradi katerega ga je Hribarjeva lepo razgalila in raztrgala, da se je za nekaj časa potuhnil, da se je zadeva malo pozabila…). Samo naivni lahko verjamejo, da je bilo njegovo pošiljanje brucev k nedeljskim cerkevnim pridigam čisto nevtralna, “znanstvena” zadeva! Enako kot so “znanstvena” njegova predavanja.
Lukšičeve “znanost” je pač zgolj ideologija z drugačnim predznakom od cerkvene. Nič več in nič manj. Pravzaprav si je postavil ogledalo. Le dobro naj se pogleda ali pa naj raje začne zahajati k nedeljskim mašam. Marsičesa bi se lehko naučil o sebi – in o FDV-ju tudi, žal!
Jezus kristus, Nadja!
))
Po tvojem se torej RKC lahko peča s politiko?
In grdi, grdi Lukšič, ki bi to želel preveriti?
…sledijo obtožbe njegove ‘znanosti’, objektivnosti, strokovnosti in česa še?
Nadja, Nadja… pa je šla tvoja objektivnost.
Pomiri se. Preverjanje tega, da se RKC ne peča s politiko ni nikakršna ideologija.
Aja, ti misliš, da je udejstvovanje RKC v politiki pravilno. Pardon. Grdi, grdi Lukšič!
Bravo nadja. Pravzaprav ni kaj dodati. Če lukšiča “nasadi” hribarjeva pa je pravzaprav tragikomično. Lahko morda kaj več o tem ?
Pravzaprav ima Nadja prav vtoliko, da je pravilno ugotovila, da brez politično angažirane cerkve ne bi bilo topogledno politično angažiranega Lukšiča. Ali pa obratno, kura in jajce pač.
V razpravi o problematičnosti ravnanj ene ali druge strani se mešata dve nepovezani vprašanji. Prvo je, kako obravnavati (odobravati) javno politično angažiranost državno-financiranih institucij. Sama po sebi verjetno ni sporna, če obstaja konsenz o osnovnih pravilih igre. Pri nas te šole še ni bilo in je v tem smislu prav, da se razprava o tem nadaljuje.
Drugo vprašanje, ki pa pri večini beži v polje iracionalnega, pa je obseg in vsebina avtonomije obeh institucij. Ponovno se moram strinjati z Nadjo, da če kot država sprejmemo stoprocentno financiranje zasebnega šolstva, potem ima lahko tudi cerkev (ustavni ločnici navkljub) pravico do državnega financiranja.
Če pa gledamo na vlogo države iz bolj liberalnega pogleda, potem financiranje javnega šolstva verjetno še sodi v državno-proračunsko domeno, medtem ko naj država v polje zasebne iniciative (verske ali poslovne) nima vstopa niti z denarjem niti z drugimi prijemi.
“Pravzaprav ima Nadja prav vtoliko, da je pravilno ugotovila, da brez politično angažirane cerkve ne bi bilo topogledno politično angažiranega Lukšiča”
Tole ne drži. Ali morda lahko nekako dokažeš to vpletenost cerkve ?
Kot npr. na hrvaškem ? Kar je bilo videti, je bil odprt poziv na udeležbo in hkrati naštete vrline in poštenost, ki naj bi jih kandidat imel. Tako sem zastopil. Če zaradi tega , nekateri vidijo samo enega kandidata to še ni “agitiranje”.
Vloga nesojenega “wanna be” predsednika Sd-a kot predavatelja in “vzgojitelja” tako pomenbnega kadra kot so novinarji , se mi zdi sporna predvsem zaradi njegovega popolnoma enosmernega in z strankarskimi plašnicami podprtega pogleda na svet (moj problem) njegovo delovanje pri spremljanju obnašanja ljudi v in izven cerkve pa seveda nadvse moralno in etično sporno.
Žal se le-tega ne da podpreti z primerom nekje v tujini predvsem iz enostavnega razloga, ker takega primera (povezava stranka profesor) enostavno ni.
“Ali morda lahko nekako dokažeš to vpletenost cerkve ?”
kako lahko nekaj dokažeš/zavržeš, če ne smeš opazovati?
“ker takega primera (povezava stranka profesor) enostavno ni”
LOL seveda, v tujini politiki zrastejo v rastlinjakih, bog ne daj na fakultetah. ali pa je drugače: da je politična aktivnost profesorjev (zlasti politologov) nekaj povsem običajnega?
@ Tomaž Štih:
“Če je Lukšičevo agitiranje za levičarske ideje na univerzi pozitivno, kaj je potem po tvoje narobe in nelegitimno z agitiranjem za druge ideje na način, da se kritizira Lukšiča in SD? Zakaj uporabljaš različne vatle za iste stvari?”
V enem stavku: ker to niso iste stvari.
Lukšič oz. njegovi študentje raziskujejo neko dogajanje pri verskih obredih. Ti so javni, o osebnih podatkih ni govora, pravno gledano ni problemov. Ostalo ni bistveno.
Pa recimo, da ne podležemo “naivizmu” (ta izraz, mimogrede, ne obstaja) in da gre res za agitiranje za levičarske ideje. To, kar pa se grejo njegovi trenutni nasprotniki, pa ni nikakršno agitiranje za druge ideje s pomočjo kritike. Gre za peticijo za odstop Lukšiča kot učitelja in kot podpredsednika stranke.
Lukšič nikogar ni obtožil ničesar, celo potrdil je negativne rezultate preverjanja političnih aktivnosti pri verskih obredih. Oni pa zahtevajo njegov odstop?
Torej: naj gre podmladek SDS poslušat Lukšičeva predavanja in si beležit izrabljanje instituta fakultete v namene politične propagande. To pa je legitimna reakcija. Pa še tu je razlika, da je cerkev (naj bi bila) izrazito apolitičen prostor, univerza pa ne.
Spoštovani,
vprašanje, ki se mi ob pojavu/fenomenu tega predavatelja na FDV-ju zastavlja, je, kaj se je zgodilo oziroma kaj se dogaja z avtonomnostjo univerze. Ali ne gre ugotoviti, da ta ne obstaja. Pa ne zaradi “vmešavanja od zunaj”, ampak zaradi erozije, razlitja, razvodenelosti avtonomnosti znotraj univerze. Učiteljski kader se je razlil po politiki in v politiki – predavatelji so ministri, visoki funkcionarji strank, udinjajo se strankam pri pisanju njihovih programov – ki so ideološko obarvani; mentaliteta “univerzitetnikov” postaja mentaliteta politkomisarjev in obrtnikov in s tem so oni sami “izdali” “univerziteten diskurz”. Če bi se povsem predali sprotnemu spremljanju razvoja svojega področja in kakovostnemu poučevanju slušateljev, bi imeli čez glavo dovolj dela. Če pa so politični agitatorji,politični manekeni in medijske zvezde – v kar jih sili “prodajanje znanja na tržišču” – nastopi erozija avtonomnosti tudi njih samih kot avtonomnih oseb. S svojimi strokovnimi in tudi polemičnimi objavami naj in lahko proizvajajo potreben “teoretska izhodišča” za politični akterje pri njihovih odločitvah; nikar pa tega naj ne bi počeli po naročilu in za naročilo. Ko postajajo institucije, ki naj bi uživale veliko mero zaupanja, amoralne, postajajo amoralni tudi politični akterji in družba nasploh. Univerzitetniki bi se morali neprestano spraševati, ali sem v svojih izjavah in strokovni usmerjenosti indoktriniran, ali pa sem povsem neopredeljen in se sproti preverjam, da ne bi agitiral za eno opcijo; dejstvo je, da je biti neindoktriniran kot posameznik, tudi akademik, skoraj nemogoče, ker je že samo današnje znanje, ki temelji na znanju zadnjih 2000 let “indoktrinirano”, pa naj se posameznik opredeljuje za ali proti, še vedno je znotraj tega diskurza. Kako se izviti iz tega, je vprašanje. “Spoznaj samega sebe” je pisalo že na egipčanskih svetiščih. Ni enostavno, vem. Zavedati se je treba, da je velike zvezde, največje, v vseh obdobjih človekovega prizadevanja v iskanju “znanstvene resnice” ali ta sploh obstaja – Einstein je dejal, da ne – a prav za Einsteina velja, da ga je “povzdignila” na vrh propaganda. Na 1000 straneh ugotavlja avtor knjige “Saint Einstein” kdo je “skoval” Einstena, kako in zakaj. Sicer je pa kar nekaj mož in žena, ki so v preteklosti plačali z življenjem iskanje in razkritje jasnosti in pravšnjosti: Sokrat, Seneka, Giordano Bruno in seveda Erazem Roterdamski, ki so ga tudi zaradi njegovega dela Sancta simplicita preprosto zastrupili. Znanje, pa četudi je portjeno s “plemiškimi listinami” – diploma, doktorat itd. človeku še ne zagotavlja inteligence in modrosti, morda le obrtno spretnost pri prikrivanju nespametnosti. Anika
Anika, avtonomija univerze je odlično izhodišče, brez potrebe pa njen razpon ustavite le pri “zunanjem neprijatelju”. Če avtonomnost jemljemo v njenem absolutu, potem je univerza avtonomna tudi v svoji “eroziji, razlitju, razvodenelosti…”.
Enako velja tudi za njen profesorski kader. Ne razumem zakaj bi se profesorji morali odpovedovati svoji političnosti (ali politični angažiranosti). Naj torej iz njih naredimo državljane z manj pravicami, kot so nam zagotovoljene z ustavo? Ali gre vaš govor v smer, da naj univerzitetni profesorji postanejo politični dohovniki in se torej zavežejo k političnem celibatu?
Če vzamem v vpoštev nenavadno dejstvo, da političnega agitiranja nihče ni očital denimo Mrkaiču ali pa razgledovcu Damijanu (ali morda menite, da gre pri njih le za strokovna vprašanja?), pa morda pri tej razpravi ne gre za strah pred politizacijo univerze (ali pa cerkve), temveč prej za strah priznanja, da je politika inherenten del (celotnega) našega so-bivanja in da kot taka ne more biti le kurba.
Priznanje slednjega nam odreka pozicijo moralne superiornosti. In v tem kontekstu Anika vidim tudi tvoj strah.
Cerkev – katerakoli in seveda ne zgolj rimskokatoliška, ki je v naših krajih, odkar so Staroslovence ali Karantance v 11. stol. pokristjanjevali, najbolj razširjena – ima kot del civilne družbe oz. kot civilna družba pravico(kakor katerikoli del civilne družbe, npr. ribiško društvo, društvo prijateljev pingvinov ali delfinov oz. česarkoli že) pravico razpravljati tudi o političnih zadevah, saj smo menda svobodna, demokratična dežela, mar ne?! Ne bi se pa smela nikakor vtikati v državne zadeve, ne bi smela o njih nikakor (ne posredno in še manj neposredno)odločati oz. vplivati, ne bi se smela opredeliti za nobeno politično opcijo. Njen svetovni nazor oz nauk naj bo pač ena od opcij, za katero se lahko državljani svobodno odločajo ali jo zavnejo.
Lukšič pa kratko malo nima verodostojnosti, da bi lahko izvedel znansveno analizo, ki bi dokazala ali ovrgla politično angažiranje RKC oz. njeno agitiranje ali opredelitev za eno od pol. sil. Lukšič je s svojo jasno pol. opredeljenostjo in aktivizmom tako rekoč samo druga stran RKC opredeljenosti (za katero vsi vemo – ali vsaj slutimo, če jo njeni veljaki javno zanikajo – kakšna je).
Če velja, da bi morala biti cerkev politično neopredeljena (lahko pa zavzame javno stališče do posameznih političnih ali etičnih vprašanj), potem bi moralo enako veljati za Univerzo (nstrinjam se z Matejo, vendar bi rajši kot “apolitična” uporabila izraz “nevtralna” ali “neoredeljena” univerza!). Zato bi za Lukšiča, če bi hotel imeti znanstveno kredibilnost, moralo veljati enako načelo! Če bi hotel ohraniti znanstvei nivo svojega dela, če bi se želel približati resnici, objektivnosti, se pač ne bi smel nedvoumno postaviti na točno določeno pol. opcijo. tako se že apriori poslavja od ideje objektivnosti oz. resnici. S postavitvijo na neko gledišče, s katerega opazuje, se hočeš-nočeš oddaljuje od znanstvene objektivnosti, ki je seveda v družboslovju drugačna kot pri naravoslovju, kjer se da vse izmeriti, stehtati, poskus v (skoraj) enakih okoliščinah ponoviti. Torej si Lukšič, če da kaj na znanost, ne bi smel privoščiti takšnih apriorističnih opredelitev, ki vsako njegovo raziskavo postavijo pod vprašaj.
In s tovrstnimi političnimi “znanstveniki” se pač zares postavi vprašanje avtonomnosti Univerze. In še posebej FDV-ja, ki vzgaja svoje gojence podobno, kot je nekoč (in še) RKC svoje! Lukšič bi pač moral izbrati: ali znanost ali politika. Sedenje na dveh stolih, se ve, je še zmeraj bilo negotovo…
” Lukšič bi pač moral izbrati: ali znanost ali politika. Sedenje na dveh stolih, se ve, je še zmeraj bilo negotovo…”
če bi bilo strokovnost družboslovcev mogoče degradirati na tak nizkoten način (opa, gre se politiko, adijo strokovnost), se bojim, da bi tako v Sloveniji kot po svetu hitro ostali brez njih.
bom kar po domače: ne ga srat! politična angažiranost družboslovcev, zlasti politologov, je NAJBOLJ NORMALNA stvar na svetu, prehajanje med univerzo – političnimi funkcijami pa konstantno.
stvar lahko še obrnemo: če se strokovnjakom ne spodobi, da se ukvarjajo s politiko, ker se očitno pri tem… umažejo? al kaj … pol lahko v politiki delujejo samo ne-strokovnjaki. super, ampak, ne hvala…
mimogrede še:
“. S postavitvijo na neko gledišče, s katerega opazuje, se hočeš-nočeš oddaljuje od znanstvene objektivnosti,”
ne. postavitev na “gledišče” je lastna vsakemu družboslovnemu opazovanju. opazuješ družbo, kar pomeni, da si tako subjekt kot objekt opazovanja… iz tega ne more nihče skočit. ne lukšič ne “politični menih”, če lahko uporabim termin komentatorke zgoraj.
@Nadja
Ali je social-demokratski fizik slabši od liberalnega ali konzervativnega?
Antigona, mislim, da sem poskušala pojasniti razliko med družboslovnim in naravoslovnim raziskovanjem: Zato bi se družboslovec moral pri nastavitvi svojih razskav morda še bolj oz. drugače zaščititi oz. bolje zelo dobro utemeljiti svoje konkretno delo (z argumenti, s čim več objektivnimi pojasnili, podatki itd.), da bi takolahko preprečil katerekoli kasnejše sence dvoma v znanstveno nepristranost raziskave. če tega ne naredi, se pač lahko izcimi Lukšičeva raziskava, uporabna lahko ali predvsem za politično strategijo matične Lukšičeve stranke. Ne vem, kdo drug bi ji lahko še verjel ali za koga bi bila lahko še pratično uporabna, vsaj glede na reakcije ki jih je povzročila v javnosti. Očitno je ni bil sposoben dovolj znanstveno utemeljiti, da bi razpršil kakršnekoli dvome v njeno verodostojnost!
Drgi dom – ne mreš biti – če hočeš ohraniti univerzalno znanstveno držo (se pravi za vse, ne glede na njihov pol. kredo, svetovni nazor itd.), hkrati, ponavljam, hkrati, v dveh vlogah, v dveh funkcijah, sedeti na dveh stolih! Bodi eno ali drugo, znanstvenik ali politik, lahko tudi izmenoma, a ne hkrati!
Ko želiš biti oboje, nisi nobeno oz. si slab v enem in drugem. kar se Lukšiču zmeraj znova dogaja… Naj seveda – kot znanstvei družboslovec – kritizira vlado (to in naslednje, če ga bodo lomile), ampak če hoče to delati hkrati s funkcije znanstvenika in politika, pač tvega neverodostojnost, ker je kot politik konkretno opredeljen. In to je to On pa bi rad bil aktiven, militanten politik z visoko strankarsko funkcijo in hkrati univerzalen znanstvenik, čigar teorije bi vsi (ali vsaj večina) spremljala z respektom kot poskuse približevanja objektivni resnici. Žal je nemogoče, kot je nemogoče verjeti v npr. Štuhecevo ali Stresovo objektivnost…
Sicer pa, upam, da so minili Kardeljevi časi, ko je bilo treba njegovo družbeno teorijo in utopizem aplicirati v prakso.
Zahvaljujem se za vse izražene/napisane pomisleke ob mojem razmišljanju o avtonomnosti univerze – ti pomisleki so tudi moji. Naj pojasnim, da sem postavila v premislek avtonomnost univerze prav ob primeru, ki ga pač obravnavamo in se je dogodil v naši sredini. Kajti, ko je politika in tudi javnost postavila pod vprašaj obnašanje in delovanje predavatelja dotične fakultete, se je univerza sklicevala na avtonomnost/avtonomijo univerze. Menim in ponavljam, da je avtonomnost univerze dvosmerna: tako od zunaj navznoter kakor od znotraj navzven. Ne moremo/jo se neprestano sklicevati na “quod licet jovi, non licet bovi”, ali pač? S strani univerze je pač prišlo do sprenevedanja, in to me je zmotilo in me moti, zato to razmišljanje. Če je univerza/vseučilišče hram učenosti, potem bi pač naj imela hramska ali če hočete, ker na to napeljujete v smislu “celibatnosti” – - pravila svetišča, sicer nastane iz hrama “štala”. Nikjer ne trdim, da se predavatelji ne bi smeli politično opredeljevati ali delovati politično. Politično deluje vsak državljan že kot “zoon politikon” – družbena žival – že s svojo vsakodnevno izbiro bodisi artikla v trgovini bodisi medija, ki ga bere ali posluša, gleda, bodisi ko izraža svoja stališča privatno ali javno, pri izbiri članstva v civilnih društvih itd., in ne nazadnje na volišču – dejansko je državljan vsak hip v referendumu. Drugo vprašanje pa je, ali se “univerzitetnik” more politično udejstvovati do te mere, da deluje v vodstvu politične stranke … in more kot tak še imeti “univerzitetno imuniteto” – nedotakljivost?!
A ta zadeva je stara in sega zelo daleč nazaj … Vprašati se moramo, kdo je ustanavljal prve univerze v Evropi in po svetu, kdo in kdaj si je “izmislil” ločenost države in cerkve ali bolje ločenost cerkve od države, in zakaj, in ali je to dejansko uresničljivo in uresničeno? Ko si bomo odgovorili na ta vprašanja, bomo ugotovili, da je to že v osnovi in v izhodišču potegavščina. Sprejeti moramo dejstvo in ga javno povedati, da cerkev in cerkve in univerze so ideološke in politične entitete, kako pa to udejanjajo pa je stvar dogovora in njihove “spretnosti”?! Ne misliti, da je to v Evropi ali v ZDA dokončno rešeno. Ni in ne bo nikoli, dokler smo in bomo “ujetniki” religij in ideologij. Sicer pa je meni osebno vseeno in mi je zadeva povsem jasna; motita me sprenevedanje in LAŽ. Anika
“Bodi eno ali drugo, znanstvenik ali politik, lahko tudi izmenoma, a ne hkrati!”
zakaj že? recimo, če bi pa lukšič pred mesecem rekel adijo, stranka…potem bi bil zate pa že bolj verodostojen? izmenično pač… eno leto tam, drugo leto tam..
to je neumost. v stranki ali ne v stranki, vsak raziskovalec ima svoj sklop prepričanj, mnenj etc, pa če te kaže javno ali ne, njegovo strokovno delo pa se ne presoja s tem, na kakšen stolčku sedi, ampak koliko zapisano (povedano) drži.
lahko je nek raziskovalec kilometre daleč od strankarskih funkcij, pa je največji ideološki blebetač, in seveda obratno v vse možne kombinacije.
glej argumente, ne titule in položaje, za božjo voljo!
ali smo že tako daleč, da se nam s strokovnim delom nekoga sploh ni potrebno ukvarjati, dovolj je že, da pogledamo, če sedi v kakšni stranki, in če reveža tam najdemo, ga lahko mirne duše črtamo po defaultu?
P.S. Strašno zanimivo je tudi, da se ta vprašanja o primernosti političnega udejstvovanja profesorjev odpirajo ravno pri Lukšiču in FDV-ja, noben pa ni nikoli pisnil pri profesorjih s pravne, ekonomske, upravne in še kake fakultete…
Če se pri Lukšičevih “raziskavah”, Lukšiču samem in FDV-ju poraja toliko dvomov, se ti – Drugi dom – ne pričenja dozdevati, da je bodisi z Lukšičevo bodisi s FDV-jevsko kredibilnosti nekaj narobe. Če bi znali ohraniti znanstveno držo, potem bi ne bilo toliko dilem, ki so – roko na srce – prepogosto upravičene. Lukšičeva “znanost” je očitno za preveč ljudi neprepričljiva…
“Če se pri Lukšičevih “raziskavah”, Lukšiču samem in FDV-ju poraja toliko dvomov”
dvomi, ki jih razširjajo Lukšičevi neposredni politični konkurenti in s povsem jasno politično računico? hvala za take “dvome”.
potem lahko začnemo tudi čarovnice sežigat – te so nekoč tudi sprožale “dvome”.
kaj pa si mislijo ljudje, ki prepogosto FDV-ja niti od zunaj niso videli, kaj šele, da bi se ukvarjali z Lukšičevim delom (torej – brali), pa je povsem irelevantno.
K zadnjemu pripomnim samo to, da očitki ne prihajajo samo od tistih, ki FDV-ja niti od zunaj niso videli, kaj šele, da bi se ukvarjali z Lukšičevim delom (torej – brali). Moji očitki so utemeljeni.
seveda
le kako sem lahko pozabil nate.
Najbrž se nick name Drugi dom nanaša na to, da mu je drugi dom – FDV…
No, moram pritegniti ervinatorju, da se ne porajajo pomisleki samo tistim, ki so ta ugleden znanstveni hram videli kvečjemu od zunaj… Pa saj je vseeno. Kdor je slep in noče videti, temu še Mali princ ne more pomagati. Nikoli ne bo pogledal vase, se zamislil, izprašal svojo vest, zmeraj bo iskal zunanje razloge – in jih seveda našel,magari v sovražnikih, ti so zmeraj pripraven izgovor. Če pa jih ni, si jih bo izmislil.
V izjavi je Lukšič napisal, da mu je poslanska skupina SDS 21. novembra pisala pismo z naslednjo vsebino: “V poslansko skupino SDS smo dobili več vprašanj na temo rezultatov vaše raziskave, oziroma raziskave, ki ste jo določili vašim študentom. Glede na to, da novinarji želijo naše mnenje o rezultatih analize, katero naj bi vaši študentje opravljali na dan volitev, vas vljudno prosimo, da nam te rezultate posredujete.”
Podpredsednik SD naj bi poslanski skupini SDS odgovoril: “Spoštovani, to ni bila raziskava. Podatki, ki so jih študentje zbrali, nimajo nobene raziskovalne vrednosti, niso reprezentativni in so lahko samo novinarsko zanimivi kot iztočnica za kak komentar ali razmislek. Iz njih se ne da sklepati na nič, ker so študentje lahko šli v katerokoli versko skupnost, kar pomeni, da so hipotetično lahko šli vsi ob isti uri v isto zgradbo na isti obred. Ker to ni bila raziskava, tudi ni notranje ocene veljavnosti rezultatov itd. Če koga od novinarjev zanima, ga prosim napotite name, da mu razložim ves kontekst.”
Lukšič je še pojasnil, da je bil kot podpredsednik SD izvoljen leta 2005, takšne šolske naloge pa je pri študentih naročil že leta 1998. “Če bi poslanska skupina za sebe želela kaka pojasnila, se z veseljem zglasim pri njih in jim vse razložim,” je še dodal Lukšič.
Delo.si
Lukšič se spreneveda. Ni res, da se iz teh podatkov na nič ne da sklepati. To, da niso reprezentativni, je pri tem še najmanjša ovira. Pomeni samo to, da sklepov o predmetu raziskave ne projiciramo na celotno Slovenijo. Lukšičeva naloga morda ni bila zamišljena kot raziskava, vendar je zbrane podatke mogoče kdaj kasneje uporabiti, in takrat to postane raziskava. Metodologija je šibka, a spretnemu raziskovalcu manipulatorju (kakršnih FDV premore kar nekaj) ne bo težko preseči pomanjkljivosti. Naloga je lahko imela, poleg pedagoškega in raziskovalnega, tudi nek tretji namen. Glede na do sedaj videno v Lukšičeve dobre namene ne verjamem.
@ervinator
‘Pa saj je vseeno. Kdor je slep in noče videti, temu še Mali princ ne more pomagati.’ (by nadja)
Koliko besed smo pripravljeni uporabit, da bi izpovedali svoje lastno prepričanje. Žalostno pa je, kadar se v ta namen preoblikuje stvarnost na način, da se neresnica ponavlja tako dolgo, dokler ne postane samoumevna in se lahko uporabi za osnovni podstat lastne zgodbe. Tisti, ki vztrajno želijo pokazati, da je šlo pri učnih metodah prof. Lukšiča za napad na cerkev in za najbolj zavržno dejanje, ki si ga lahko omislimo, znova in znova uporabljajo večkrat demantirane izjave.
Prav je, da pogledamo nekaj osnovnih zablod ali bolje rečeno namerno privzetih napačnih predpostavk.
1. Raziskava vs. naloga. Kritiki vztrajno govorijo o raziskavi. Tudi naključnemu bralcu, ki ne bi imel nikakršnega predznanja o tem, kaj pojem raziskava pomeni, bi bilo doslej že jasno, da se v konkretnem primeru ne da govoriti o raziskavi. V zapisih se ta beseda uporablja in zlorablja z namenom gradnje zgodbe. Večina zapisanega bi v celoti izgubila svojo ost, če bi avtorji govorili o nalogi namesto o raziskavi.
2. Poseg v zasebnost. Iz dokumentov, ki so del naloge oziroma pedagoškega procesa, iz izjav pripravljalcev in izvajalcev naloge in ne nazadnje tudi na osnovi sklepa informacijske pooblaščenke ni možno sklepati, da je bila kakorkoli kršena pravica do zasebnosti ali da bi se dalo na osnovi zbranih podatkov razbrati kdo kot oseba z imenom in priimkom ali celo skupnost s svojim nazivom je bil predmet opazovanja. Najbolj očitno je bilo na soočenju med prof. Štuhecem in prof. Lukšičem, kjer si prof. Štuhec, ki je vehamentno govoril o raziskavi in posegu v zasebnost, ni premogel toliko poguma, da bi pogledal list, ki so ga izpolnjevali študentje in mu ga je, tako kot kamere nam gledalcem, prof. Lukšič pomolil pod nos. Pogled prof. Štuheca se je umikal, glas se je tresel, ni pa priznal, da je v svojih ocenah zagrešil napako (če bi si obrazec pogledal, mu drugega ne bi preostalo). Naj si ob njegovem obnašanju vsakdo misli kar si hoče. Mene je reakcija spominjala na odziv lažnivca in hinavca, ki ga zalotiš in vpričo njega razkriješ njegovo dejanje.
3. Napad na RKC. Gre za popoln konstrukt. Med podatki, ki so jih zbirali študentje ni podatka kje, kdaj in kateri obred je bil opazovan. Še več, ni bilo niti namena niti dejanja, ki bi se ga dalo razložiti kot napad.
4. Namen. Izkušnje enakovrstne naloge so za analitično razmišljajočega človeka zadostno jamstvo, da je bil namen dovolj dober približek tistega, kar opisuje prof. Lukšič, oziroma, da je dvom v izpričan namen glede na izkazan namen že v osnovi neproduktiven. Če bi uspel kdorkoli od kritikov najti katerokoli navedbo ali sklep, ki bi temeljil na izvedenih nalogah v preteklih letih in bi na ta način zgolj približno lahko pokazal drugačen namen, bi ta argument zagotovo uporabil. Sklepam na osnovi zelo obsežnega navajanja izpeljav, ki ne temeljijo na stvarnih argumentih, pač pa zgolj na napačnih in (namerno ali nenamerno) popačenih predpostavkah.
Našlo bi se še kaj, a je po mojem mnenju bolj pomembno osvetliti ozadje in orodja kritike.
1. Čas, kraj in način uporabe. Očitno je šlo za poizkus preusmeritve ali preobrnitve javnega mnenja pred volitvami in referendumom. Poizkus je žalostno propadel, zato je bilo potrebno poseči po še močnejših orožjih; t.j. kriza v državi, napad na medije, interpelacija z vnaprej znanim izidom, zasuk za 180 stopinj od centrov gospodarske moči, ki so bili še do pred nekaj meseci orodje in zavezniki v političnem in kulturnem boju sedanje oblasti.
2. Apolitičnost (družboslovnih) univerz, (družboslovnih) profesorjev, (družboslovne) znanosti v primerjavi z ločitvijo cerkve od države.
Nihče ne more upravičeno zahtevati apolitičnost ne od duhovnikov in ne od pedagoških delavcev ali znanstvenikov. Kot lepo pove Drugi Dom: njih delo naj se ocenjuje glede na dosežene rezultate, ne glede na njihovo politično usmeritev.
Ločenost cerkve od države v osnovi ne pomeni apolitičnost cerkve (katerekoli ne le RKC, da ne bo nesporazuma), pač pa, da cerkev kot ustanova ne posega v pristojnosti države in seveda obratno, seveda ob upoštevanju, da so si pristojnosti v osnovi različne.
Da pa cerkev ima pravico povedati svoje mnenje in da se lahko z zakonitimi sredstvi postavi v bran neki ideji, te pravice ji nihče ne oporeka. Seveda pa prav tako nihče nima pravice oporekati, da je cerkev (katerakoli), lahko predmet opazovanja, učnega procesa bodočih politologov, sociologov in ostalih *logov ter celo (bog ne daj heretične misli) predmet družboslovnega raziskovanja.
Največ se vidi iz nekonsistentnosti izjav in početja.
@Igorm
Nekoga so pač dobili s “spuščenimi hlačami” ali pa z “roko v tujem žepu” … No, pa obrnimo zadevo: “Quod licet bovi non licet jovi.” A sve skupaj je že zelo zelo smešno. Morda bi bilo najbolje, da začnejo duhovniki (z ovratniki) obiskovati predavanja na FDV, ki so, predvidevam, odprta za javnost … Pa bo morda mir v hiši, ali pa ne … Anika – Ana M.Mayerhold
Pojasnilo glede 1. in 4. točke Igorjeve slike zablod.
Ad 1. Naključni bralec bo z lahkoto verjel Lukšičevim pojasnilom in sledečemu ponavljanju v medijih, na spletu tudi na Drugem domu. Kdor pa ima ustrezno vedenje, in ne samo predznanje, lahko v nalogi prepozna osnovo za raziskavo. Raziskava lahko sledi tudi kdaj kasneje.
Ad 4. O uporabi podatkov iz preteklih nalog pravzaprav ne vemo drugega kot to, da niso bili javno prdstavljeni, in to, kar je v zagovor povedal Lukšič. Glede na način, kako ta profesor študentom podaja snov (in kaj še poleg snovi), in glede na strukturo navodil v nalogi, pa lahko sumimo tudi o drugih, neetičnih namenih.
@Ervinator:
Človek, pojdi h kakšnemu psihiatru, sem zelo v skrbeh za tvoje mentalno zdravje.
@Anika
Ni mi povsem jasno na koga misliš. Če si se sklicevala na moj zapis, potem lahko sklepam le, da si mislila na dr. Ivana Štuheca, katerega reakcijo v zapisu omenjam. Tu se v celoti strinjam s teboj. Strinjam se tudi, da lahko duhovniki pridejo na predavanja in to verjetno ne velja le za FDV. Nikjer nisem opazil, da bi viseli napisi, da je vstop za kogarkoli prepovedan. Verjetno kateri tudi pride. Morda celo kateri izmed njih kdaj predava. V tem ne vidim nič spornega. Se zdi morda tebi to sporno?
Dani, tovrstnih nasvetov sem že navajen od zaresovcev. Ko ugotovijo šibkost svojih argumentov ad rem ali ko dobijo okrepitev znotraj horde za čredni ad hominem …
@Ervinator
Ervinator, morda pa imaš prav. Lukšič je deloval po nareku izvenzemeljskih bitij, ki poskušajo postopno prevzeti naša vrla slovenska telesa. Ravno danes zjutraj je prišlo do nenadne ohladitve. Dobro poučenim, med katerimi si zagotovo tudi ti, ni ostalo skrito, da gre za zaroto, ki preizkuša do kje seže trdnost slovenskega delavca, ki mora zjutraj spraskati led z avta. In tudi nepričakovane vremenske razmere niso kar tako. Dobro organizirana tajna združba na ta način spodkopava državne ustanove. Ko bo dokončno spodkopan ugled ARSO in njegovih meteorologov, ki se zaradi aktivnosti sovražnih organizacij, neprestano motijo pri napovedovanju vremena, bo volja ljudi šibkejša in pot do prevzema naših teles lažja.
Res je. Ne gre le za FDV. Celo Razgledi so del te obsežne zarote. Predlagam, da si narediš bunker in se skriješ za naslednjih 36 let. Ko bo nevarnost mimo, pa le pridi naokrog, da malo pokramljamo.
Igorm, zabava me, kakšno strašilo si moraš zgraditi v svoji ubogi betici, da se lahko spopadeš z nasprotujočim mnenjem (ki ga itak ne razumeš). Seveda se mi zaradi tega smiliš, ampak zabaven si pa vseeno.
@igorm
Moje razmišljanje se je nanašalo na vaše “argumnetiranje”. Menim, da tukaj vsi vemo, koga so zalotili … in tisti latinski rek, ki sem ga navedla v svojem predzadnjem komentarju pomeni: “Kar pritiče govedu, ne pritiče Jupitru”, pri čemer je tu Jupiter tisti, ki so ga zalotili, a Jupiter se pač naj ne bi obnašal kakor govedo. Veseli me, da so predavanja na fakultetah univerz v Sloveniji odprta za javnost. Starši so mi pripovedovali, kako so pred 2. svetovno vojno hodili tudi študentje tehničnih in naravoslovnih ved poslušat predavanja prof.dr. Rajka Nahtigala, filologa in slavista na filozofsko fakulteto ali prof.dr. Antona Ocvirka o primerjalni književnosti ali predavanja prof.dr. Milana Vidmarja na elektrotehnični fakulteti študentje humanistike. Ta praksa je trajala še nekaj časa tudi po vojni v FRLJ in SFRJ, ko s(m)o študentje različnih smeri obiskovali na primer predavanja Dušana Pirjevca itd. itd. Za danes pa ne vem … morda lahko vi navedete kak tak primer. Ti veliki profesorji so “predavali” anekdotično in se “sprehajali” po vseh področjih človekovega znanja z jasno določenim ciljem pripeljati svoje predavanje sledeč svoji stroki do klimaksa. In nato je sledil aplavz študentov, potem pa smo se po skupinicah razšli in še dolgo ob kozarčku, kavi in cigareti razpravljali o predavanju in iztočnicah, ki jih je navrgel predavatelj. Vse dobro, Anika – Ana M. Mayerhold
@Anika
Moj namen ni bil sarkastičen, čeprav je bilo na to temo že toliko povedanega, da pravzaprav ni kaj dosti dodati in se zato sarazem prikrade kar sam od sebe. Vse kar ste napisali v omenjenem zapisu bolj ali manj drži (vaš četrti zapis števši od zadnjega). Seveda pa kljub temu ne morem, da se ne bi ponovno obregnil ob dejstvo, da je bil dogodek politično zlorabljen za potrebe konkretne volilne oziroma referendumske kampanje. Pri tem ne mislim na FDV pač pa na tiste, ki so dogodek pograbili, ga izmaličili, napihnili ter kot takega lansirali v javnost. Najhuje pri tem je, da je bilo nazadnje zelo dobro utemeljeno za kaj je v resnici šlo in da so bili podani jasni odgovori in dokazila o tem da je bila zadeva zlorabljena in prikazana z lažnimi argumenti, pa vendarle je nekaterim misel, da je bila FDV in prof. Lukšič vpleten v neko, najprej se je govorilo o nezakoniti nato o nemoralni, na koncu je ostalo bolj ali manj zgolj pri neprimerni raboti, tako všeč, da še vedno ponavljajo prežvečene zgodbe in se ne želijo soočiti z dejstvi. Lahko se pogovarjamo o temah, ki jih je razprava odprla in prav bi bilo tako. Narobe pa se mi zdi, da se teme utemeljuje na lažnih predpostavkah. Vsaka nadaljnja debata je v tem kontekstu nesmiselna. Sam sem na osnovi dejstev, ki so bila javno predstavljena, prepričan da v zadevi ni šlo niti za neprimeren namen niti za kaj hujšega. Še posebej, ker sem imel priliko osebno iskusiti pedagoški proces pri prof. Lukšiču in moram reči, da nad njim nisem bil posebej navdušen. Še več, moj vtis je bil, da je pedagoško delo s prvimi letniki zanj bolj ali manj breme s katerim se želi čim manj ukvarjati. V višjih letnikih, ko gre za bolj specifične predmete in ožje skupine, se morda ta odnos spremeni, vendar sem se mu v moji smeri žal ali na srečo izognil. Prepričan sem, da če bi se sami udeležili katerega od njegovih predavanj in izpitov, bi to izkušnjo delili z menoj (kot jo delijo mnogi študentje na forumih). Ravno zato si upam trditi, da ne v namenu naloge in še posebej ne v zbrani vsebini, ni nikakršne zarote. Bolj kot sama naloga pa žalosti reakcija RKC in omenjenega dr. Štuheca. Če lahko od nekaterih politikov takšno reakcijo pričakujemo in nas ne bi smela presenetiti, je rakcije institucije kot je RKC in pa človeka, ki predstavlaj njeno intelektualno ost, vsekakor pod etičnimi in moralnim nivojem.
Sicer pa so bile univerze vedno politično angažirane in bodo take po svoji naravi tudi ostale. In prav je tako. Tudi univerzitetni profesorji so in bodo vedno posegali na področje političnega. Kot doslej bodo tudi v prihodnje nosilci idejnih gibanj, tako naprednih kot reakcionarnih, ne tako redko celo nosilci revolucionarnih dogajanj. Kot pravite, so bili nekateri profesorji v vaših časih ikone. Tudi danes temu ni dosti drugače. Kadar gostuje dr. Slavoj Žižek, so predavalnice vedno premajhne, publika pa se zbere tako s fakultet kot izven njih. Je pa res, da današnji medij ni zgolj govorjena in tiskana beseda, ni potrebe, da se zbere skupina, da bi se ideje oblikovale in prenašale. Elektronski mediji omogočajo, da se izmenjava izvaja mimo neposrednega stika. To je morda prednost, morda slabost. Vendar je to že druga zgodba.
Tudi vam želim vse dobro.
@igorm
Spoštovani,
zahvaljujem se Vam za Vaš komentar. Na žalost ne moremo spregledati dejstva, da se je predavatelju Igorju Lukšiču dogodil “faux pas” – spodrsljaj, ne glede na njegovo morebiti nedolžno namero, a že samo dvom v njegovo “znanstveno raziskovalno pedagoško metodo” v tem konkretnem primeru in iz tega izhajajočo nalogo, ki jo je dal študentom, je za “nasprotnike” dovolj, da upravičeno podvomijo v njegovo nevtralnost, še zlasti glede na to, da je podpredsednik stranke, ki se goreče zavzema za strogo ločenost cerkve od države in budno pazi, da cerkev ne bi posegala v zanjo “prepovedano cono”. Na žalost, tako je. Na njegovem mestu bi se jaz opravičila za nerodnost, ki se mi je dogodila, ne glede na to, ali je bila “nerodnost” načrtovana ali ne. To bi bilo veliko olajšanje tudi za univerzo samo. Vem, kaj se je dogajalo in se dogaja na fakultetah, kakor v vseh “zaprtih” sistemih: bolnišnicah, vojašnicah, samostanih, zaporih itd., itd. A recimo, da so “nepravilnosti” občasne in da se dogajajo v manjši meri … Kar pa zadeva predavanja dr. Slavoja Žižka, nisem poslušala nobeno od njegovih rednih predavanj študentom, njegovi javni nastopi pa so bolj “spektakli”, trenutne domislice, ki pa nato hitro izpuhtijo in se o njih ne da mnogo razmišljati – so bolj prebliski njegovega iskrivega navdiha. Je pa pred leti izrekel zelo pomebno misel oziroma napotek: “Preidimo od besed k besedam!” Pri tem sem se spomnila znanega Konfucijevega stavka, ki ga je izrekel, ko so ga vprašali, kaj bi naredil najprej, če bi sprejel vladarsko žezlo. Ogovoril je: “Najprej bi očistil jezik/govor/govorico!” (besedam vrnil prvotem pomen). Edino živa beseda, ko imamo sogovornike pred seboj, ko vidimo njihovo mimiko, govorico telesa, ko slišimo spreminjanje barve ali jakosti glasu, ko vonjamo isti vonj – le tedaj je pogovor lahko ustvarjalen, in kadar ne gre za prestiž, ampak je dvogovor, kakor igra namiznega tenisa, ko vsak poskuša kar najbolje odbiti servirano žogico, zato da igra ne zastane … Vse dobro, Anika