Odločitev Slovenske odškodninske družbe (Sod) in Kapitalske družbe (Kad), da sprejmeta povišano ponudbo Petrola za odkup njunih deležev v Istrabenzu kaže, da se bo zgodil nov primer Mercator. Vse kaže na to, da Sod in Kad spet slepo, nestrokovno in na škodo davkoplačevalcev prodajata svoja deleža z namenom izpolnitve navodila, ki sta ga dobila od aktualnih oblastnikov. Sicer si je težko predstavljati, zakaj sta tako na hitro sprejela Petrolovo ponudbo v višini 110 evrov za delnico Istrabenza, čeprav je ta Petrolova ponudba nižja od aktualne borzne cene Istrabenza.
Že če bi prodala oba deleža na borzi, bi iztržila več, kjer je današnja delnica Istrabenza končala trgovanje pri ceni blizu 114 evrov. Vendar pa bi morala oba državna sklada za prodajo njunih deležev v Istrabenzu opraviti javni razpis ter poskušati iztržiti ustrezno premijo nad aktualno borzno ceno delnic Istrabenza. Delnice Istrabenza so namreč nedavno že kotirale pri ceni 140 evrov, torej bi oba državna sklada brez velikih težav iztržila podobno ceno, s čimer bi dobila vsaj 25-30% premijo glede na sedanjo ceno.
Toda vse kaže, da aktualne vlade lekcija iz primera Mercator ni ničesar naučila in da je pripravljena za dosego političnih poteptati vsa pravila transparentnega in strokovno korektnega načina prodaje državnih lastniških deležev, ki bi se tudi izrazil v najvišji možni doseženi prodajni ceni. Gre za ponovno diletantsko izpeljano prodajo državnih deležev na račun oškodovanja davkoplačevalcev.
Hkrati pa je treba vedeti, da s prodajo lastniških deležev Istrabenza Petrolu država ustvarja še močnejši dominantni položaj državnih podjetij na področju energetike. Združeno podjetje bo namreč imelo ne samo monopol pri prodaji tekočih goriv, pač pa tudi pri veleprodaji zemeljskega plina ter njegovi distribuciji in maloprodaji gospodinjstvom.
Če nas je primer Mercator naučil, da zaradi incestne povezave med trgovci in dobavitelji na koncu višjo ceno – hrane – plačamo potrošniki, si lahko od povezave med Petrolom in Istrabenzom torej obetamo še višje maloprodajne cene energentov v prihodnje, saj učinkovite konkurence na trgu sploh ni. Pri naslednjem valu podražitev pa se bomo spet vsi – od predsednika vlade do potrošnika – spraševali, zakaj se v Sloveniji rast svetovnih cen surovin prenese v končne cene potrošnih dobrin in energentov za 2- do 4-krat močneje kot v sosednjih državah z bolj normalno tržno strukturo! Ampak te sosednje razvite države imajo očitno tudi bolj normalne vlade, ki ne spodbujajo tovrstnih incestnih povezav med podjetji.
...
Naglica s katero sta SOD in KAD sprejela povišano ponudbo Petrola in sama sebi prodala Istrabenz je res rekordna. Med povišano ponudbo in sprejemom ni na seonetu minilo niti tri četrt ure.
Minister Vizjak ni veliko zaostajal, 110 evrov je nemudoma proglasil za razumno ceno. Kar je s stališča da sta SOD in KAD prodajala sama sebi razumljivo, sicer pa ne. Kaj pa bo minister rekel če se v naslednjih 30 dneh pojavi konkurenčna ponudba? Da naj ne prodata ker ta višja cena ni razumna ali kaj?
Za koliko bi tolikšen delež podjetja iztržili na borzi, ne moreš sklepati preprosto po trenutni tržni ceni. Trenutna cena zanesljivo velja za globino ponudbe, ki pa gotovo ne presega le kakega odstotka podjetja. Zato se tako visoke deleže prodaja v paketih in s pogajanji.
Seveda se strinjamo, da bi bilo bolj pregledno objaviti mednarodni razpis in se pogajati z več ponudniki. Zatrjevati, da bi lahko prodajalec iztržil več, ob nezadostni globini ponudbe ni relevantna kritika.
Žal pa hkrati vemo, kaj bi se zgodilo, če bi vlada odprla vrata tudi tujemu kapitalu. V zrak bi skočili tako znotraj koalicije (najvišje SLS) kot v celotni parlamentarni opoziciji (razvrstitev po višini skokov: LDS, Zares, SNS, SD). Infarkt bi dobil tudi marsikateri “levičarski” novinar (Mija Repovž pa bi prejela nagrado Republike Slovenije za največje novinarske dosežke), slovenski spletni dnevniki bi popokali od besed o nacionalnem izdajstvu, združeni sindikati delojemalcev in predstavniki študentske pa bi neprekinjeno za dvakrat po 45 minut prenehali uporabljati naftne derivate.
Iz družbe Poteza Naložbe so sporočili, da so prodali 100-odstotni lastniški delež v družbi FB Investicije. Kdo je kupec, zaenkrat ni znano. V Potezi namreč komentarjev o prodaji ne dajejo, so nam povedali. FB Investicije so največji, 76-odstotni lastnik Maksime Holdinga. maksima Holding pa je največji posamični, 24,9-odstotni lastnik Istrabenza.
… http://www.finance.si/195178 …
Četudi zanemarim ervinatorjev instant-ekonomski spin in dejstvo, da v treh odstavkih razen cinične opazke o tem, da pač v Sloveniji (očitno žal) obstaja opozicija, ni povedal nič – se vseeno ne morem sprijazniti z resignacijo ob, tokrat že ponovljeni, vladni napaki. Prvo napako oprostiš, drugo nikoli. Mar v tem primeru res ni možna interpelacija… so tovrstna ravnanja sploh zakonita – v luči tega, da se direktorji KADa in SODa pač ne vedejo kot dobri gospodarji?
p.s. ervinator… je res potrebno brisati komentarje na tvojem blogu? Niso bili niti žaljivi, niti sovražni. Očitno odprta demokracija v tvojem primeru velja le za nekatere.
Antigona, zavzemam se za prodajo podjetij z mednarodnimi razpisi najboljšemu ponudniku (to sicer ne pomeni, da je edini kriterij cena delnice). Moje zgražanje je namenjeno tako opoziciji kot vladni koaliciji: na eni strani zahtevajo umik države iz gospodarstva in maksimiziranje prodajne cene, na drugi strani vpijejo, da morajo “paradni konji” ostati slovenski in monopolistični.
Podjetja v državni lasti bodo postala privatna takoj, ko bo dobil kapital podjetja država lastnika z imenom in priimkom.
Nič strašnega torej ni, kajti če bodo cene višje, bo tudi dobiček države višji in s tem bo višja tudi dividenda na neprenosljive delnice države.
Čudno, da Jože ne razume preprostotsti te makroekonomske delniške zanke.
Tako, kot je nemogoče reči, da ni namenov (intence) za točno tako prodajo Istrabenza, kot se je zgodila, je mogoče reči, da si ni mogoče zamisliti prodaje brez namenov. V javnosti se ustvarja občutek (in v ustvarjanju tega občutka ni razlik med levimi in desnimi, med našimi in vašimi), da je teoretično možen in dosegljiv brezinteresno transparentna prodaja česarkoli. V ozadju tega občutka je želja po lagodnosti, ki bi jo omogočala brezinteresna odločitev na podlagi računalniškega algoritma. Tisti, ki verjamemo, da je taka lagodnost utopija, moramo sprejeti muke javnega diskurza in trga kot edinega korektiva. Tisti, ki misli, da se konkretna prodaja Istrabenza ni odvila na podlagi tržnih zakonitosti misli, da so tržne zakonitosti enkrat za vselej in od boga dane. Tudi ta prodaja je evolucijsko dopolnila kompleksnost tržnih zakonistosti in jih hkrati predala v polje memskega javnega diskurza.