Jože Dežman: Pankrti so bili pred Novo revijo

V ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine bodo drevi odprli fotografsko retrospektivo ob 30. obletnici prvega koncerta Pankrtov v telovadnici moščanske gimnazije. Koncerta, po katerem se ni nič premaknilo, a je bilo vse drugače. Dandanašnji, jah …, je vsak dan vse drugače, a se nič ne premakne.

Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine, o tem, kako so Pankrti prišli v muzej, v kakšen zgodovinski mozaik spadajo, kako se jim je splačalo razbitje totalitarizma, kakšno mesto bo dobilo razstavljeno fotografsko gradivo v okviru muzejskih zbirk, o lepoti ropota, o dilemi, kdo je bil prej in o tem, ali osebno (kot letnik 1955) ima ‘živo izkušnjo’ s punkom.

Jedro razstave, ki bo odprta do 30. novembra in jo je pripravila galerija Photon, je izbor iz fotografskega gradiva Vojka Flegarja*, Janeza Bogataja in Toneta Stojka ter Siniše Lopojde, Tomaža Skaleta, Božidarja Dolenca, Dragana Arriglerja, Slobodana Milojkovića in Željka Jelenskega.

razstava.jpg

* Nekaj tega in še kaj, česar ne razstavi ni, kmalu na razgledi.net, neprizanesljivo in ‘neslavnostno’ umeščeno v čas in prostor.

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
vojko, sreda, 10. junij 2009 

To ne more biti recenzija. Ne moreš pisati recenzije o knjigi nekoga, ki te je spoznal z Residents. Pri katerem, no, pri njegovi mami, si bil na kosilu, ko nisi imel za burek (kakor se takrat temu ni reklo). Ki si mu izrekel kup neumnosti (in on tebi) in se z njim med pretakanjem iz rezervoarja v rezervoar napil bencina, po katerem se ti je kozlalo ves dan. In da ne bi nadaljeval s tovrstnimi razlogi, je treba omeniti še [...]

vojko, ponedeljek, 31. avgust 2009 

Duleta sem bil najbolj vesel. Potem Acota. In Boruta. Neugotovljivo neznanska količina let je minila, kar jih nisem videl. Kar pomeni nemara predvsem to, da je veliko več za kot pred mano. Česar – kot sploh najbrž ničesar – ni treba jemati preveč resno. Kar mi je rekel tudi Leon, ki je njega dni stanoval pet nadstropij višje, tja čez pa ni mogel videti. Tam čez, no, tukaj, smo bili v petek zvečer. Igor, ki raziskuje, kdo je odgovoren, da [...]

vojko, nedelja, 20. december 2009 

Večino sredstev za program bomo spet dobili z evropskih natečajev, kjer je Mini teater postal vešč v črpanju sredstev, ampak sem od tega že kronično utrujen. Bolan sem od pisanja prošenj in razpisov. Včasih pomislim, zakaj tudi sam nisem raje zaposlen kje v javni instituciji, zakaj ne živim od državnega denarja in služim s projekti po strani kot toliko drugih. Imel bi dostojno plačo, honorarje. Ne bi imel skrbi, živel bi mirneje, brez strahu pred izterjevalci.
Sam moram zagotoviti mesečne [...]

vojko, četrtek, 7. maj 2009 

Zame je bil to velikanski korak, za Radio Študent neznaten. Še bolj za zgodovino. Več sem imel jaz od RŠ kot RŠ od mene. Nekako zato je bil, med drugim, takrat tam, osmo ali deveto leto. Da tisti, ki smo ‘hoteli nekaj početi’, to počnemo in sproti ugotavljamo, ali to zanima še koga razen nas. To je bil še čas srednjega vala, nečesa, kar bi bilo generaciji optičnih kablov in HSDPA verjetno treba šele razložiti. Amplitude modulation. UKV (frequency modulation) [...]

manca g. renko, ponedeljek, 2. november 2009 

Redko se zgodi, da so v istem času v različnih kinematografih na ogled štirje slovenski filmi. To je velika sreča za vse podpornike slovenske kinematografije: v enem tednu je namreč mogoče narediti prerez tipičnega slovenskega filma, ne da bi pri tem imeli občutek, da moramo videno na vsak način pohvaliti, ker gre pač za edini slovenski celovečerec v letu. Če bi bili predahi med Kozoletovo Slovenko, Lapajnejevo Osebno prtljago, Kutinovim Nikoli nisva šla v Benetke in Šterkovim 9:06 večji, bi [...]