GOST RAZGLEDOV
dr. Aleš Ahčan
Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani
ales.ahcan@ef.uni-lj.si
V zadnjem času smo priča povečanemu zanimanju za zavarovalništvo predvsem na račun dveh izstopajočih tem: menjave uprave na čelu Vzajemne in predlaganega referenduma o noveli zakona o lastniškem preoblikovanju zavarovalnice Triglav. Za zavarovalništvo, znano po dokajšnji konservativnosti, verjetno ne najbolj dobrodošla pozornost, kakšen bo razplet obeh zgodb, pa bo pokazal čas.
Po Jakliču Aver?
Kot kaže, je nedolgo nazaj epilog doživela ena bolj medijsko izpostavljenih zgodb, kjer sta bivšo upravo Vzajemne z mag. Markom Jakličem na čelu nadomestila dr. Boštjan Aver in mag. Peter Pustatičnik. Komentatorji so bili enoglasni glede nujnosti same menjave na račun odločbe AZN, pri čemer so nekateri izražali pomisleke glede spremembe načina vodenja Vzajemne. Kot se je slikovito izrazil eden od komentatorjev, smo po Titu dobila novega Tita. Pa je res tako?
Moram priznati, da sam težko sodim o verodostojnosti same izjave, preprosto zato, ker nova uprava še ni imela možnosti pokazati pravega obraza. Lahko sodim le o strokovnosti in kvalifikacijah uprave, ki so, vsaj kakor kažejo javno dostopni podatki, dobre. Na drugi strani pa je oceno uspešnosti vodenja smiselno preložiti na prihodnost, ko bodo vidni rezultati, danes pa se je smiselno predvsem pogovarjati o ciljih, ki naj bi jih uprava izpolnila, če želi biti uspešna. In kakšni so ti cilji?
Prvič, Vzajemna mora v prihodnje ostati primerljiva oziroma najcenejša ponudnica na trgu dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj. Na račun svoje velikosti ima pred tekmecema prednost, ki bi se morala glede na vzajemnost lastniške strukture odražati v nižjih premijah.
Drugič, Vzajemna mora izkoristiti svoje potenciale na trgu ostalih zavarovanj, ki so največji prav v segmentu naložbenih življenjskih in pokojninskih zavarovanj. Največja baza zavarovancev in pa potreba po diverzifikaciji produktov oziroma odvisnosti le od ene vrste zavarovanj Vzajemno prav ‘’silijo” v dano smer. Moje mnenje je, da bi s tako potezo v 5 letih Vzajemna nedvomno postala drugi igralec na slovenskem zavarovalniškem trgu. Če bo izkoristila konkurenčne prednosti, ki jih ponuja razvoj nove evropske regulative za zavarovalništvu Solventnost 2, vpeljava dodatnih produktov in storitev na področju zdravstva in premoženjskih zavarovanj, pa lahko dane cilje preseže ali jih doseže predčasno.
Tretjič, nova uprava mora tako v odnosu z mediji kot preteklo upravo imeti popolnoma jasen in transparenten način sodelovanja in komunikacije. Zelo slabo bi namreč bilo, da se strokovnost nove uprave ali pa dobro ime Vzajemne postavlja pod vprašaj zaradi neizpolnjevanja prej omenjenih ciljev.
Omenjeni cilji so nedvomno ambiciozni in bodo kmalu pokazali, ali smo po Jakliču res dobili novega Jakliča ali pa mu bo sledil drugačni Aver.
Referendum posredno tudi o privatizacijskih načrtih vlade
O tej temi je bilo v zadnjih dneh veliko napisanega, zato se bom pri komentarju osredotočil predvsem na vidike, ki niso bili izpostavljeni ali pa so bili izpostavljeni v manjši meri. Če je v zadnjem času postalo dokaj očitno, da referendum ne bo neposredno odločal o izplačilu okoli 1200 evrov na upravičence iz leta 1990, pa je manj znano, da glasovanje o noveli zakonu posredno odloča tudi o prihodnji usodi Triglava in s tem povezanimi načrti vlade. Namreč, če se bo ljudstvo večinsko strinjalo z namerami vlade o prenosu na Kad, lahko pričakujemo tudi verjetno privatizacijo oziroma odprodajo tujemu partnerju, med katerimi se največkrat v zadnjem času omenja Allianz, medtem ko sama zavrnitev novele ne bo pomenila drugega kot iskanje nove rešitve, kako denar razdeliti 750.000 z zakonom predvidenim upravičencem. Torej – če bo referendum potrdil novelo, bo obveljal predlog vlade in bo dosedanji skrbnik deleža 750.000 upravičencev tudi dejansko postal lastnik deleža, v nasprotnem primeru pa bo obveljalo stanje pred predlogom same novele.
Če je povsem jasen scenarij v primeru, da referendum potrdi novelo, pa so manj jasni koraki v primeru (ki je bolj verjeten), da referendum zavrne novelo zakona. V tem primeru bo namreč treba najti rešitev za doslej nerešljiv problem poplačila 750.000 upravičencev, ki so bili leta 1990 tudi zavarovanci Triglava. Problem, ki je v veliki meri zapleten na račun nepopolnih evidenc in visokih stroškov delitve, je objektivno težko rešljiv, zaradi česar bo treba poiskati alternativne rešitve problema oziroma najti drugačne načine poplačila upravičencev. In kakšen je najbolj verjeten razplet dogodkov?
Čeprav je možnih scenarijev več, sam verjamem, da bo na koncu obveljala namera vlade, prav tako pa bodo svoje dosegli tudi predlagatelji zakona, ki želijo upravičencem omogočiti vsaj posredne koristi z naslova prenosa deleža fizičnih oseb na Kad. Rešitev, ki združuje oba cilja (prenos na Kad in izplačilo upravičenih) je vsaj posredno izvedljiva prek obvezujoče zaveze, da se denar od prodaje deleža, s katerim razpolaga Kad ali dividend iz istega naslova nakazuje Zpizu. Če se tako pridobljena kupnina ali dividende nakazujejo za polnjenje pokojninske blagajne, imajo koristi od tega tako delovno aktivni (manjša obremenitev proračuna) kot upokojeni (potencialno višje pokojnine na račun dodatnih prilivov). Bolj podrobno je moč koristi posameznih segmentov prebivalstva opredeliti tudi s pomočjo vnaprej predvidenega ključa delitve, po katerem se del nakazila porabil za financiranje pokojnin (nižja obremenitev proračuna oziroma delovno aktivnih), del pa za izplačilo pokojninskega dodatka (višji letni dohodek upokojencev).
Pri tem je seveda treba opozoriti, da s to rešitvijo ne bo neposredno poplačanih le 750.000 upravičencev, temveč posredno vsi državljani Slovenije, zaradi česar pa verjetno ne bo preveč negodovanja. Tej rešitvi v prid gre namreč dejstvo, da so k rasti Triglava in njegovi vrednosti prispevali ne le zavarovanci v letu 1990, temveč vsi zavarovanci pred in po letu 1990, kar razširi bazo upravičencev na praktično vse državljane Slovenije.
