Sedem mesecev in pol je minilo, kar je vlada na 107. redni seji 1. februarja 2007 sprejela sklep o imenovanju delovne skupine za oceno dela Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. Ta delovna skupina, uradno ustanovljena za preverjanje ravnanja Sove z arhivskim gradivom, smotrnosti porabe sredstev, zakonitosti delovanja agencije in ustreznosti zakonskih temeljev za njeno delovanje, je do 19. julija proizvedla šest vmesnih poročil in nekaj ovadb. Končnega poročila še ni, res pa je, da uradno nikoli ni bilo opredeljeno, kaj pomeni ‘nekaj mesecev’, v katerih naj bi skupina delo končala.
Arhivsko gradivo. Če tega ni preselil prejšnji direktor Sove, bi ga od te vlade nastavljeni lahko z enim samim podpisom. Preden se je s tem začela ukvarjati vladna skupina, je imel namreč Matjaž Šinkovec dobra dva meseca časa, da za gradivo poskrbi; ni veliko in morda še ni utegnil, a to še ni bil razlog, da se tega namesto njega loti vladna skupina.
Smotrnost porabe sredstev. Skupino ministrov ter visokih uradnikov in profesorjev se zdi precej nesmotrno uporabljati za odkrivanje računov za letalske vozovnice in ročne ure ter ‘kapitalskih naložb’ agencije; če je vlada imela indice o nenamenski porabi, bi njihovo preverjanje lahko najprej zaupala direktorju Sove.
Zakonitost delovanja agencije. Zloglasno prisluškovalno napravo na Starem trgu, ‘osumljeno’ zlorabljanja za ‘notranje prisluškovanje’, so ‘pooblaščenci’ vlade odkrili približno poldrugi mesec po Šinkovčem prihodu v Sovo in poltretji mesec pred ustanovitvijo delovne skupine. Kaj o kakršnih koli nedovoljenih prisluhih in dokumentih v zvezi z njimi vlada ve, bodisi od direktorja Sove bodisi od svoje skupine, za zdaj ni znano. Predsednik vlade je na politično zlorabo prisluškovalne naprave večkrat namignil in obljubil dokaze (tudi poslanci njegove stranke), da obstajajo tonski zapisi prisluhov pa je na podlagi navedb bivšega predsednika vlade Antona Ropa ugotovila parlamentarna komisija za nadzor obveščevalnih služb.
Ustreznost zakonskih temeljev. Ali oziroma kako sme Sova prisluškovati, je očitno sporno. Morda za to še ne bi vedeli, če ne bi bilo vladne skupine, predvsem pa vsesplošnega brskanja po drobovju Sove, nismo pa tega izvedeli od ‘njenih’ za to pristojnih pravnikov (Lovro Šturm, Tone Jerovšek), ampak vrhovnega sodišča in profesorja Rajka Pirnata.
Nič od tega, kar je o dosežkih vladne skupine za Sovo doslej znanega, ni nekaj, česar ne bi mogel v skladu s pristojnostmi diskretno ugotoviti in ’sanirati’ medtem v kabinetu predsednika vlade nujno potrebni direktor agencije Matjaž Šinkovec. Kar o dosežkih vladne skupine ni znano, pa prav tako potrjuje dvom o njeni smiselnosti; o tem, da je Sova res prisluškovala slovenskim (opozicijskim) politikom (’hote ali nehote’, zakonito ali ne?) in za to, da določeni člen zakona o Sovi morda ni skladen z ustavo, nismo izvedeli od vladne skupine.
Zgleda nenavadno, da so poslanci vodilne vladne stranke v nezakonitost prisluškovanja Sove (recimo pogovoru med hrvaškim premierom Ivom Sanaderjem in vodjem slovenske opozicije Janezom Janšo jeseni 2004) tako trdno prepričani, vladna skupina pa v sedmih mesecih in pol (s poprejšnjimi ‘poizvedovalnimi dejanji’ vred v desetih mesecih) še ni sestavila poročila, s katerim bi potrdila (ali ovrgla) sum nezakonitega delovanja agencije (in s katerim bi vladi predlagala morebiti potrebne spremembe zakonodaje). Če pri svojem delu ni naletela na ‘nepričakovane ovire’, zaradi katerih bi se njeno delo ‘utemeljeno zavleklo’, je sedem mesecev in pol lepa količina časa za sestavo končnega poročila o ugotovljenih dejstvih, ki jih je predsednik vlade Janez Janša medtem nekajkrat označil za 100% dokazljiva.
