Slovenska ljudska stranka je notranje enotna, pravi njen predsednik Janez Podobnik, eden njenih najpomembnejših ljudi Josip Bajc pa, da tri petine članov podpirajo Podobnika, dve petini pa morebitnega kandidata za predsednika Bojana Šrota. Je lahko stranka notranje enotna, če je članstvo glede predsednika res tako razdeljeno? Ker gre za ljudsko stranko, je odgovor lahko le - ja in ne.
Kaj je, za začetek, SLS? Predvsem stranka, ki (v duhu izročila, na katerega se sklicuje) odlično obvlada povštertanc in je bila tako večino časa po letu 1990 vladna stranka. Še več, stranka, brez katere vsakokratne vlade ne bi bilo, pa če je na volitvah dobila skoraj 20 ali komaj 7 odstotkov glasov. Njen program, kakor se je v podrobnostih že spreminjal, je v tem dobrem poldrugem desetletju v bistvu ostal enak (in spet v duhu izročila) – mali človek (kmet, rokodelec, podjetnik, uradnik …), podeželje, nacionalni interes, katoliška etika – nanj pa je stranka ob ustreznih povolilnih političnih razmerjih stranki vselej uspela nalepiti kričeče poljudna gesla o mostogradnji, poštenosti, udbomafiji in podobno.
Med Podobnikom in Šrotom glede tega ni pomembnih razlik, čeprav je njuna provenienca videti različna. Oba sta ‘podeželana’, čeprav Podobnik prihaja iz ‘trga’, Šrot pa iz mesta; oba imata ‘na zastavi’ malega človeka, Podobnik kot zdravnik in župan, Šrot kot odvetnik in župan; obema je nacionalni interes svetinja, le da se ta za Podobnika razprostira od pivovarn in bank do levega brega Dragonje in čez ves Piranski zaliv, medtem ko se za Šrota neha kakšen meter ali dva prej. Še najbolj opazna je razlika med njima morda glede katoliške etike: Podobnik jo neutrudno pridiga, Šrot pa niti ne.
SLS je torej lahko notranje enotna, kakor pravi Podobnik, čeprav bi dve petini članstva podprli novega predsednika, kakor pravi Bajc. A bolj kot ta prostodušna Bajčeva izjava razkol v SLS ponazarja naslednja Podobnikova izjava.
Mislim, da smo kot stranka dozoreli in lahko gremo na kongres demokratično.
Iz nje je mogoče na prvo žogo ugotoviti, da SLS doslej očitno ni bila zrela za demokratični kongres, a ‘nerodna formulacija’ pove nič manj in nič več kot to, da kongres SLS mora biti demokratičen ali pa stranke ne bo več. Precej razširjeno prepričanje, da stranke, v katerih se za vodilni položaj ne poteguje več kandidatov, niso demokratične, je namreč zmotno. Več kandidatov je – če odštejemo piarovske trike – praviloma simptom ‘iskanja stranke’, nezadovoljstva članstva z delom vodstva, podobo stranke v javnosti, položajem v koaliciji … Stranka je notranje enotna – in nezrela za demokratični kongres – le dokler se sonči na vrhu javnomnenjskih raziskav oziroma ji ne grozi polom na volitvah. Ko tega ni več, postane zrela za demokratično zamenjavo vodstva – ali razkol.
Podobnik pravi, da je SLS zrela za demokratični kongres, Šrot pa glede tega izraža zgolj upanje, ko pravi, ‘da bi bilo nenavadno, da bi šla na kongres samo z enim kandidatom’. To nemara še ni grožnja, je pa vsekakor najmanj opozorilo, ki sporoča natanko isto kot Podobnikova izjava – da mora biti bližnji kongres SLS demokratično enoten.
