Kosovo je preizkušnja za skupno zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, sta po razpravi na neformalnem zasedanju zunanjih ministrov povedala portugalski zunanji minister Luis Amado in evropski komisar za širitev Olli Rehn. EU v okviru mednarodne skupnosti doslej ni bila v ospredju in ni imela pomembnejše vloge pri političnem reševanju kosovskega vprašanja. Kljub temu je glavna donatorka pomoči Kosovu, od leta 1999 do 2006 mu je nakazala 1,1 milijarde evrov, v študiji o vlogi EU na Balkanu ugotavlja izvedenka Centra za evropske študije (CEPS) Gergana Noutcheva.
Junija 2005 so voditelji držav članic EU v deklaraciji o Kosovu opredelili pogoje za rešitev statusa Kosova, v kateri niso izključili neodvisnosti.
Remaining ambiguous about the final settlement, the EU heads of state and government have outlined the parameters of what would constitute an acceptable solution in a special Declaration on Kosovo adopted by the Brussels European Council in June 2005. Listing the objectionable solutions from an EU point of view such as “partition of Kosovo, [or]…union of Kosovo with another country or with part of another country”,24 the Declaration does not exclude independence from the menu of acceptable outcomes.
Eden temeljnih argumentov za rešitev statusa Kosova je njegova nerazvitost. EU se boji, da bo Kosovo ostalo črna luknja ter gnezdo kriminala in revščine na Balkanu, kar bo ogrožalo mir na tem območju, če ne bo jasne rešive za njegov status. Po mnenju Noutcheve zaradi tega iz povsem pragmatičnih razlogov meni, da je prišel čas, ko je treba priznati “razmere na terenu” in sprejeti edino možno rešitev, to je legalna ločitev Kosova od Srbije in morebitno priznanje nove države v Evropi. Ne glede na to, ali je neodivsnost v tem primeru pravica ali samo rešitev, je dodatna “spodbuda” za EU grožnja prebivalcev Kosova, da se bodo uprli, če bo sprejeta kakšna drugačna rešitev.
Irrespective of whether independence is a right or just solution, the threat of revolt by the local population against a different final result, possibly targeting the international presence in the province, has enhanced the growing international consent to Kosovo’s eventual independence.
EU se že pripravlja na čas po odločitvi o prihodnjem statusu. Ustanovila je skupino za izvajanje evropske varnostne in obrambne politike na Kosovu, zlasti na področju pravosodja in policije. Podobno kot v Bosni in Hercegovini namerava tam imeti tudi svojega visokega predstavnika. Vendar pa je načrt o tako imenovani nadzorovani neodvisnosti težko uskladiti s splošnimi načeli. Pomembno odprto vprašanje je, ali Kosovu priznati pravico do samoodločbe ali pravico do teritorialne integritete. Medtem ko je pravica do samoodločbe in nedotakljivosti meja temeljna pravica v ustanovni listini OZN in osnova delovanja mednaodne skupnosti, lahko priznanje pravice do samoodločbe odpre Pandorino skrinjico za odcepitvene zahteve narodov znotraj in zunaj EU.
The latter, also known as respect for state sovereignty or the inviolability of state borders, is a fundamental principle enshrined in the UN Charter and as such forms the basis of the international system of governance. From an international legal viewpoint, therefore, supporters of Kosovo’s independence are potential violators of an important norm of the international system. In the same vein of argumentation, the acknowledgment of Kosovo’s right to self-determination may open a ‘Pandora’s box’ of secessionist claims within or outside the EU.
Ruski predsednik Vladimir Putin vidi nevarnost precedensa za odcepitev Pridnjestra, Abhazije, Južne Osetije in Gorskega Karabaha. V EU se zahtev za spreminjanje državnih meja, če bi Kosovu priznali pravico do samoodločbe, bojijo zlasti v Španiji, na Slovaškem in v Romuniji. V primerjavi z republikami, ki so že postale samostojne države, je Kosovo imelo v nekdanji Jugoslaviji status avtonomne pokrajine znotraj republike Srbije in zaradi tega ni imelo pravice do odcepitve, čeprav je imelo zagotovljeno visoko stopnjo avtonomije. Ob striktnem upoštevanju mednarodnega prava so državne meje Srbije zaščitene z mednarodnimi načeli za zagotovitev teritorilane integritete, ugotavlja Gergana Noutcheva.
Unlike the republics of the former Yugoslav Federation, which were deemed eligible for independent statehood by the Badinter Commission in 1992, Kosovo only had the status of an autonomous province within the Republic of Serbia and as such was not granted the right of secession, despite enjoying large autonomy on domestic governance issues comparable to that of the republics within the Federation (Woodward, 1995). Yet, from a strictly international legal view, it is the Republic of Serbia’s borders that are protected by the international principle of territorial integrity.
Podpora mednarodne skupnosti za neodvisnost Kosova temelji na genocidu, ki ga je nad albanskim prebivalstvom leta 1999 zagrešil režim Slobodana Miloševića. To dejstvo ni dovolj, da bi lahko opravičili odcepitev od mednarodno priznane države, piše izvedenka CEPS, je pa ključni razlog za podporo zahtevam Kosova za neodvisnost. S tem je povezano tudi ravnanje prebivalcev Kosova in skoraj enoglasno zavračanje kakršne koli institucionalne ali druge povezave z oblastmi v Beogradu. To je gotovo odločilen dejavnik v glavah ljudi, ki oblikujejo politiko EU glede Kosova. Mogoče je, da nekateri dajejo prednost moralnim argumentom, drugi pa iščejo predvsem pragmatične in izvedljive rešitve, ki bi zagotovile mir na tem območju. Nikakor pa pri določanju končnega statusa Kosova ne bi smeli uporabiti argumentov, ki so najbolj priročni ali moralno opravičljivi, opozarja Gergana Noutcheva.
Nevertheless, where EU member states converge on the Kosovo question is on securing stability on the Continent, through embedding a final settlement of the conflict into the broader EU framework – a utility rationale that cannot be seriously challenged by the arguments of appropriateness or moral justification.
Enostavna rešitev – takojšnja samostojnost Kosova – je iz vidika Realpolitik zelo slaba rešitev, ker vodi v kaos na mikro ravni (Kosovo), mezo ravni (Zahodni Balkan), ter tudi globalno (odnosi z Rusijo. Kakorkoli je to lahko sporno z moralnega vidika, vendar bi to kazalo reševati v širšem kontekstu nacionalnih vprašanj na Balkanu ter evropske perspektive regije. Ponovno je potrebno predlagati Mednarodno konferenco o Balkanu. Zakaj slovenska vlada tako sledi ameriškemu kursu mi ni jasno.
“Zakaj slovenska vlada tako sledi ameriškemu kursu mi ni jasno”
Tudi mene to zanima, še posebej, ker ves čas poslušamo, da so poznavalci razmer, “saj smo živeli v skupni državi”.
Zelo dober prispevek. Seveda pa čimbolje problem razumeš, tem težje najdeš enostavno in hitro rešitev. Ljudje, ki tam v slabih pogojih živijo, pa prav to (od mednarodne skupnosti) zahtevajo zase.
Kaj pa naj Slovenija naredi? Le kako lahko Slovenija, ki je sama postala samostojna iz iste države, zanika pravico do samostojnosti prebivalcem Kosova?
“Concerning the status of Kosovo, it is a profoundly European matter. The stakes are high to achieve a sustainable settlement that ensures the long-term stability of the region. Both Serbia and Kosovo are due to become part of the EU, since the future of the Western Balkans lies in the EU. In the current stage of the process it is essential to work seriously and hard for a negotiated settlement. This is the EU’s first and foremost priority. The Commission fully supports Ambassador Wolfgang Ischinger as the EU representative in the Troika. The report of the troika to the UN Secretary General, Ban Ki Moon, on 10 December should be the final report. No one will benefit if the status quo is prolonged it will only prolong the agony,” na opozorila Gergane Noutcheve odgovarja Krisztina Nagy, tiskovna predstavnica komisarja za širitev Ollija Rehna.