Slovenija gre naprej. Naši košarkarji so se z navidez neverjetno lahkoto, pospremljeno s povsem flegmatičnim dojemanjem zmage na koncu tekme, uvrstili med osem najboljših moštev na stari celini.
Najprej nekaj o včerajšnji tekmi, ki jo je na našo stran prevesila neverjetna obrambna predstava našega moštva, predvsem spodnje (centerske) linije. Turki so nam “nasuli” le “sagadinovskih” 51 točk. Statistika pove vse; poglejmo, kako so metali turški “big guns”: Turkoglu in Okur, ki igrata na položaju “trojke” oziroma “petke” sta skupaj dala 31 točk, a ob katastrofalnem metu (za igralca, ki sta bližje košu) 12/33.
Največja zvezdnika ekipe Boše Tanjevića, ki še vedno forsira preživeto in negledljivo obrambno košarko (Arslan pač ni Limogesov Zdovc), sta torej za pol od 31 točk porabila kar 33 žog. Ob tem, kako dobri smo bili v obrambi, veliko pove tudi dejstvo, da smo imeli kar 5 napadalnih skokov manj, a kljub temu so naši dobro ustavljali tudi ponovne poizkuse metov. Fenomenalno!
Pravzaprav vse o naši včerajšnji predstavi povedo naslednji podatki. Drugi najboljši skakalec našega moštva je bil – Lakovič, ki ga vsi kljub “buzzer-beaterju” proti Italiji radi kritiziramo (in pri tem spregledamo, da kot žrtev presinga nasprotnika odpira prostor Dragiču in D. Lorbku). Najboljši skakalec je bil Jagodnik, Smodiš in Rašo sta skupaj ujela le žogo več kot starejši Goran. To dokazuje, da so se za vsako žogo po metu Turkov zapodili vsi naši igralci. Na drugi strani so naši “gurači” dosegli kar štiri od petih slovenskih trojk (tudi Rašo iz dveh poizkusov ni bil daleč); branilci (Lakovič) le eno. Smo torej zelo raznovrstna ekipa, ki gara v obrambi, v napadu pa je stvari velikokrat sposobna rešiti tudi z improvizacijo.
Kako naprej? Če Litva premaga Francijo, Italija pa Nemčijo, smo v vsakem primeru drugi (četudi izgubimo z Nemčijo). Če premagamo Nemce, smo najmanj drugi, če dobimo še Litvance, pa bomo celo na čelu skupine. Zakaj je pomembno, da osvojimo najmanj drugo mesto v skupini? Ker se v četrtfinalu v tem primeru najverjetneje izognemo Rusom, ki iz tekme v tekmo rastejo. V tem primeru se srečamo z Grčijo, Hrvaško ali Izraelom. Vsi – z izjemo Grkov, če bodo imeli zelo dober dan – so še kako premagljivi. Škoda je le, da so Grki turnirska ekipa, ki bo verjetno na vrhuncu forme res v izločilnih bojih (če bodo danes seveda premagali Hrvate).
Sanjski scenarij je zato naslednji: premagamo Nemčijo in v sredo proti Litvi damo več priložnosti klopi z Vidmarjem, Klobučarjem in Čebularjem. Od petka dalje namreč sledi peklenski razpored s tremi tekmami v treh dneh (četrfinale, polfinale, finale, boji od 5. do 8. mesta). Ne gre pozabiti, da celotno prvenstvo po poškodbi Čapina igramo z le osmimi igralci in da bo tudi tekma proti Nemčiji rovovska neestetska bitka.
Kje je torej – ob do maksimuma odigrani obrambi, popolni skakalni mobilizaciji moštva in prebliskih nepričakovanih junakov v napadu – še najti rezerve v naši vrsti? Sam sem jih našel pet:
1. MET ZUNANJIH IGRALCEV; še vedno čakam na šutersko eksplozijo Jake Lakoviča, “turški” prosti meti pa bodo po moje povečali tudi šutersko samozavest pri Dragiču, ki ima veliko neoviranih možnosti na met. Nekoč (vsaj na Polzeli) je znal za tri zadeti tudi Jagodnik, da o D. Lorbku ne govorimo.
Pravzaprav še čakamo, da se kateremo od naših res strga v napadu in da doseže več kot 20 pik. Nobenega našega igralca ni med prvimi 26 strelci prvenstva, kar sicer zelo otežuje delo nasprotnim trenerjem.
2. ODSTOTEK META ZA TRI. Zadevamo skoraj le vsak četrti met. Z 29,7 odstotki zadetih trojk smo šele na 12. mestu med vsemi reprezentancami. Nemčija in Litva sta obe nad 35 odstotki. Olajševalna okoliščina je, da na tekmo v povprečju vržemo le 18,5 trojk (manj le Izrael). Ste vedeli, da naši fantje v povprečju najmanjkrat vržejo na koš na tekmo med vsemi reprezentancami. Čas za aktiviranje naših šuterskih arzenalov bo že jutri, ko nam bodo Nemci postavili cono 1-2-2.
3. IZGUBLJENE ŽOGE. V povprečju jih izgubimo več kot 14 na tekmo (največ po “zaslugi” presingiranega Lakoviča). Preveč, še posebej, ker bo v “play-offu” odločilna vsaka žoga.
4. PROTINAPADI. Premalo točk dosegamo iz protinapadov in situacij 2 na 1. Zdi se, da je tranzicija v kontro še najslabši del moštva. Škoda, ker se nam bo prej ali slej poznalo na utrujenosti, da “garamo” na postavljeno obrambo za prevelik odstotek pik. Tu manjka gibljivejša “trojka” a la Milič.
5. GAŠPER VIDMAR; “mali” je že dokazal, da je predrzen, največja odlika 208 centimetrov visokega gibljivega centra pa je po mojem mnenju ta, da gre vedno neposredno “na koš”. Za svoja leta je presenetljivo odločen. Je Pipanov skriti “joker”.
Vsi torej pred TV ekrane v ponedeljek ob 21h30, ko bo na TVS2 film z naslovom Brave heart: revenge for Belgrade. (Gibsona bo igral Smodiš.)
Se strinjam, Vidmar zna zelo presenetit (nasprotnike), če bo le priložnost oziroma potreba. Kar mi je pa še posebej všeč pri naši repki pa je to, da odlično mečemo proste mete. Naš “Gibson” zna odlično izsilit favle in jih nato na črti tudi izkoristi
“Gibsona bo igral Smodiš.”
Hehe, zakon izjava. Fantje so navdušili celotno Slovenijo in nekako se ne morem znebiti občutka, da včerajšnja zmaga ni mogla biti zadnja na tem prvenstvu.
Bistvo vsega je še vedno igrati košarko s srcem in pogumom. Kaj bo to pomenilo na koncu pa bomo videli. Tudi, če bomo na koncu le 8-mi, to ne bo katastrofa. Košarka je in bo ostala slovenski šport št.1.
Ne, bistvo je, da smo uvrščeni na OI v Peking; vse ostalo bo po sedanjih zmagah, igrah in ugodnemu izhodišču neuspeh. Tako pač je. Šport št. 1 v Sloveniji pa je še vedno nogomet.
Kaj napisati o tekmi (z Nemci), kjer prvo cetrtino dobis 30:9, v kateri zadenes skoraj vsak met iz igre in nasprotniku dovolis, da ti do namerne osebne napake par sekund pred koncem zabije le 42 pik, o tekmi, v kateri eden najboljsih igralcev na svetu dobi dve blokadi od tvojega centra in zabije “le” 16 tock, o tekmi, v kateri lahko 6 minut pred koncem odpocijes celotno prvo peterko itd.???
V glavnem, naj me kdo uscipne, tole traja ze predolgo da bi bilo sploh res
P.S.: evo ti, Pascal Roller!!