Ministrski kandidaturi, ki ju je predsednik vlade Janez Janša včeraj poslal v državni zbor, sta po imenih presenetljivi, v bistvu pa pričakovani. Zofije Mazej Kukovič in Radovana Žerjava namreč ni bilo v nobeni kombinaciji tistih, ki se imajo za dobro obveščene, hkrati pa prav ‘anonimnost’ imen ponazarja pred dnevi zapisano na tej strani: ministrski položaj bodo pripravljeni sprejeti samo nepopravljivi karieristi, poslušni aparatčiki ali neuporabni kadri iz ‘železne rezerve’ (ali pa vsakega po malem).
Uradna obrazložitev omenjenih predlogov poleg tega razkriva, da tokrat ne gre za strokovnost ‘v posebnem’, ampak ’splošnem’ smislu. Predsednik vlade ni našel kandidatov, ki bi imeli reference v zdravstvu oziroma prometu, pač pa kandidata, ki imata organizacijske sposobnosti.
Zofija Mazej Kukovič ima bogate izkušnje na področju managementa in upravljanja s človeškimi viri, kar je dokazala pri svojem dosedanjem delu. Premier ocenjuje, da bo z imenovanjem predlagane kandidatke, zaradi njenih bogatih izkušenj in znanja s področja vodenja in upravljanja, prehodno obdobje ob zamenjavi pri vodenju ministrstva lahko čim krajše. /…/ Mag. Radovan Žerjav ima bogate izkušnje na področju vodenja razvojnih projektov, priprav strategij alternativnih razvojnih programov, predvsem pa potrebne vodstvene in organizacijske sposobnosti.
Da bi moral minister biti strokovnjak na področju, ki ga z resorjem prevzema, je v teh krajih precej razširjena zabloda. Resorjev, kjer so ’specifična znanja’ iz različnih vzrokov prej ovira za dobro delo ministra/ice, je več kot tistih, kjer morebiti koristi prevladajo. Spomnite se samo strokovnjakov na ministrskih položajih v različnih vladah, ki so veličastno pogoreli; ne boste imeli težav narediti dolg seznam. Minister je politična – ne strokovna – funkcija, zanjo so nedvomno potrebne organizacijske sposobnosti (ne samo znanja, ampak tudi ‘empatija’), v najmanj enaki meri pa še komunikacijske spretnosti (zlasti to slednje so dosedanji mandatarji praviloma zanemarjali).
A Janez Janša je tokrat iz stiske naredil krepost. Dejstvo, da je najprej poskušal najti ‘ožje strokovno’ profilirane – in znane – kandidate, je dokumentirano; šele, ko mu je to spodletelo, je nabor razširil.
S tem pa še ni nič rečeno o uspešnosti izbora. Zofija Mazej Kukovič in Radovan Žerjav kljub doslej povedanemu ne bosta nujno ’slaba’ ministra. Da prihajata iz skupine ‘nepopravljivih karieristov’, je razvidno iz njunega dosedanjega dela in hkrati obetavneje, kot če bi bila aparatčika ali večni rezervi. Verjetnosti, da se bosta pripravljena učiti in možnosti, da bosta ‘zrasla ob funkciji’, ni mogoče izključiti; Kukovičeva, denimo, se je poskušala na kitajskem trgu z Esotechom uveljaviti tudi tako, da se je učila kitajščine, Žerjav pa se je v lendavski Nafti proti vrhu (še v začetku avgusta je kandidiral za njenega predsednika uprave) vztrajno prebijal skoraj poldrugo desetletje.
A to je hkrati tudi vse, kar govori v njun prid. Čas ni njun zaveznik, obseg in pestrost nalog pa ne zavidanja vredna: hkrati se bosta morala pripravljati na predsedovanje EU, identificirati in krotiti interesne oziroma klientelistične skupine, ki ‘vladajo’ enemu ali drugemu ministrstvu, se ukvarjati s sistemom in privatizacijo ter organizirati ‘gasilske akcije’ na operacijskih mizah, medicinskih inštitutih in klinikah, v avtocestnih predorih ali na železniških prehodih … Nedvomno, kdor sprejme ministrsko kandidaturo v takšnih okoliščinah, mora imeti neskončno zaupanje vase.
Za visokošolsko ministrstvo takšnega človeka še ni. Ne kaže pa dvomiti: predsednik vlade ga bo našel v naslednjih urah, ker ga preprosto mora. Ob inflaciji in napovedanem sindikalnem boju, novih partijah monopolija z velikanskimi vložki (Istrabenz-Petrol-Laško-Mercator, logistični holding, Telekom …), pripravah na predsedovanje EU in nedokončani zgodbi s Sovo se s sestavo vlade nima časa ukvarjati več kot nekaj dni. Pa še za image ne bi bilo dobro, če bi se.
...
Če bo Zofija Mazej Kukovič potrjena za novo ministrico za zdravje, ne bo prva ministrica za zdravje, ki ni zdravnica, bo pa prva nezderavnica po 15 letih. V vladi oziroma izvršnem svetu, ki ga je vodil Lojze Peterle, je funkcijo ministrice za zdravje po podatkih s spletne strani vlade od 16. maja 1990 do 15. januarja 1992 vodila sociologinja Katja Boh. Nasledil jo je zdravnik Božidar Voljč, ki je bil minister za zdravje od januarja do maja 1992 v Peterletovi vladi, pa še v prvih dveh Drnovškovih vladah, do konca februarja 1997. V tretji Drnovškovi vladi je zdravstveni resor vodil zdravnik Marjan Jereb, v Bajukovi vladi leta 2000 je to funkcijo prvič opravljal Andrej Bručan, v četrti Drnovškovi vladi ga je zamenjal prav tako zdravnik Dušan Keber, ki je ostal minister za zdravje tudi v vladi, ki jo je vodil Anton Rop. V vladi Janeza Janše se je v pisarno ministra za zdravje vrnil Andrej Bručan.
V ministrskih foteljih je sedelo tudi že kar nekaj menedžerjev. V Drnovškovi vladi je leta 1996 funkcijo ministra za gospodarstvo prevzel predsednik uprave Leka Metod Dragonja, ki je leta 1999 ministrski položaj predčasno zapustil. V Bajukovi vladi leta 2000 je finančni minister postal prvi mož zavarovalnice Slovenica Zvonko Ivanušič, z mesta direktorja Vinaga je kmetijski resor v prvi Drnovškovi vladi prevzel Jože Protner. Herman Rigelnik je bil do leta 1991 generalni direktor Gorenja, leta 1992 pa je postal podpredsednik vlade. Dušan Šešok je prišel v vlado Lojzeta Peterleta za republiškega dsekretarja za finance z mesta direktorja Julona. Janko Razgoršek je bil direktor družinskega podjetja, preden je v Drnovškovi vladi postal minister za malo gospodarstvo in turizem.
Pri Zofiji gre – tako kot pri izbiri odvetnici Nine Zidar Klemencic – za dobro poznanstvo z Ursko Bacovnik. Kukoviceva ima v Belih vodah vikend, za sosede pa kmetijo Bacovnikov.