Podopustniški comeback Dušana Semoliča, predsednika največje slovenske sindikalne centrale, je bil predvidljiv. Pred nadaljevanjem, najbrž kar ključnim delom pogajanj o ‘podrobnostih’ nove kolektivne pogodbe, je za predpripravo terena spustil besedni rafal v smeri trgovcev in poklical na pomoč urad za varstvo konkurence, vladi priporočil odkrivanje vzrokov inflacije in napovedal zahteve po zvišanju plač.
Kot sindikalni funkcionar s stažem, kakršen tudi v državah z bistveno daljšo tradicijo socialnega partnerstva ni prav pogost, je 60-letni Dušan Semolič pravzaprav proizvod iste tranzicije kot nekdanji privatizacijski dobičkarji, kasnejši tajkuni in danes nastajajoči družbeni oligarhi. Razlika med njim – in večino drugih sindikalnih funkcionarjev – na eni strani in oligarhi na drugi strani je zgolj v tem, da so prvi stavili na certifikate in delnice, Semolič pa na tiste, ki bodo prvim mogli in smeli ponujati delovno silo. In kolikor manj je bila v državo organizirana družba sposobna zagotoviti preglednost, korektnost in enakopravnost v privatizaciji in kasneje kapitalski koncentraciji, toliko manj se je bilo poklicnim sindikalistom treba truditi z argumenti.
Zadostovala je demagogija, velikokrat osupljivo prozorna, a vendar učinkovita. Tam kapitalisti z dobički, tukaj izkoriščani delavci. Semolič, je mojster črno-bele tehnike in čeprav se je nenehno zapletal v protislovja, ta njegove ‘verodostojnosti’ nikoli niso resno ogrozila. Se spomnite, denimo, razprave pred odpravo prostocarinskih prodajaln (v okviru prevzemanja evropske zakonodaje)? Zaradi nekaj sto domnevno ogroženih delovnih mest je Semoličeva sindikalna centrala takrat napovedovala celo referendum, s katerim bi blokirala zakonske spremembe in posledično tudi vstop v EU. Ali pa nekajletnega cirkusa okrog nedeljskega odpiralnega časa trgovin? V skrbi za dobrobit prodajalk in prodajalcev so šli sindikalni funkcionarji s Semoličem na čelu tako daleč, da so v imenu svojih članov svojim članom z referendumom prepovedali delo za povišano nedeljsko plačilo. In kajpak enotna davčna stopnja, ki ji je Semolič nasprotoval, čeprav se neto plače zaradi nje ne bi spremenile; kasneje je ploskal vladni ‘reformi’, ki je znižala zgornje mejne davčne stopnje in povečala plače tistim z najvišjimi dohodki in zdaj spet to kritizira oziroma uporablja kot ‘argument’ za zahtevo po rasti (delavskih) plač.
Z umirjenim nastopom, dobro tempiranimi grožnjami in močnim političnim zaledjem (v /ZL/SD) je Semolič večino svojih ciljev dosegel za mizo ali celo ‘na daljavo’. Izjava ali dve, pa so ministri umikali predloge zakonov ali uredb, ta vlada oziroma njen predsednik – sprva vzvišeno ciničen do sindikatov – pa celo ves reformni sveženj in ministra povrh.
Semoličeve družbene moči zato ne gre precenjevati. Je, kot rečeno, natanko tolikšna, kolikršno lahko ima voditelj največje sindikalne centrale v državi, v kateri se kapital – ob odsotnosti ali pomanjkljivostih zakonodaje, predvsem pa ob popolnoma neučinkovitih regulatorjih trga in prevladi političnega klientelizma – šele oblikuje, prevladujoča etika – nekakšna nedoločljiva zmes katolicizma in socializma – pa izjemno slabo prenaša sleherne gmotne razlike. Verjetno je bil natanko takšen sindikalist, kakršen je Dušan Semolič, kot korektiv in ’slaba vest’ celo nujen in koristen – za sindikalno centralo samo in družbo v celoti.
Pričakovati od Semoliča, da bo razumel, denimo, smiselnost fleksibilizacije trga delovne sile je približno tako realistično, kot od novokomponiranih kapitalistov pričakovati, da bodo doumeli potrebo po preglednem kapitalskem trgu. Oboje bi spodmaknilo tla demagogiji o ‘nacionalnem interesu’, ki je tista ‘meta točka’, v kateri se interesi sindikalistov in kapitalskih oligarhov ujamejo in križajo z voljo – te ali one – politične elite na oblasti do obvladovanja vseh vzvodov družbene moči. Ko Semolič hkrati napoveduje boj proti domnevno previsokim trgovskim maržam in zahteve po višjih plačah, ne dela nič drugega kot oligarhi, ki se – velikokrat v vladnih pisarnah in čedalje manj diskretno – dogovarjajo o razdelitvi kapitalskih lovišč.
To je bistvo sprevrženega socialnega partnerstva, kakršnega je Semolič sooblikoval.
Profil je dobrodošla novost Razgledov.
Pronicljivo chomskijevsko seciranje o tem, kako eni in drugi rabijo drug drugega ter producirajo najboljše rešitve zase, praviloma v dolgoročno škodo interesom, ki jih zastopajo… Tranzicija pa traja, traja in traja…
Česar ni uspelo opozicijskim strankam, je uspelo Dušanu Semoliču. Ustaviti Janšo. Semolič ima namreč precej zaslug, da je Janša ustavil reforme, v katere je precej ljudi polagalo velike upe. In zato bo izgubil naslednje volitve. Naivneži pa smo ostali s problemom na grbi: kdo je tisti, ki se Semoliča in njemu podobnih ne bo bal, da mu oddamo svoj glas…
Slaba tolažba, ker bo za takšno plačo,kot jo ima on, kot branilec slabo plačanih delavcev, takoj nastopilo desetine demagogov. Tovrstne igralske akademije so polne nadebudnih kandidatov, kot smo lahko videli na Komentarju “Andrej”