Moj kolega se jih izogiba v velikem loku, nekaterim so zoprne te puste skale, nekateri samo zdrvijo skozi z gliserjem, drugi si jih radovedno ogledujejo z izletniške barkače, preden jih za kosilo odložijo na pomolčku pred konobo, večina z maestralčkom v hrbet »lagano« odkrižari med kopico pustih skal, ki štrlijo iz vode, tja dol proti jugu. Nekateri jih preklinjajo. Teh 89, 141 ali 151 otočkov in čeri z nekaj ovac in peščico stalnih prebivalcev v Vruljah in nekaj sto oljkami. Vse ostalo je kamen, nekaj grmovja in nekaj zdravilnih zelišč. Divje. Lunatično. Prvinsko.
Nekateri jih obožujejo. Toda jaz sem na Kornatih izgubil dušo. Ali pa jo spet našel. Hm! Ne vem, kam v poglavje osebne rasti bi uvrstil dogajanje v meni vsa ta leta, odkar sem vzljubil jadranje. Jadranje in prav specifično Kornati so spremenili tok mojega življenja …
Kornati se zame tipično začnejo pri Žirju, ko v pozno popoldanskem maestralu naštimam jadra v orco na Kurba Velo, malce desno, in nato pazim na redko posejane otočke in čeri, nato obrat desno na Samograd, še prej pa na levi tista čer, za katero vem, kje je, pa mi je vseeno vedno malce neugodno. Nato še bolj gor na Mrtovnjak, po njem obrat dol proti kanalu med Kurba Velo in Smokvico, in če imam srečo zvozim po desni za las mimo tistega stebra, kjer je plitvina. Obrat desno in pred nami je Kornat, Veliki Kornat. Tukaj štimunga na barki nenadoma oživi – iz lenobne poznopoldanske v pričakujočo živahnost. Nekdo prižge radio, drugi prinese čips, tretji podaja flašo viskija (in pelinkovca zame). Začne se pričakovanje.
Morda še najbolj v meni, čeprav sem čisto tiho tam zadaj za krmilom. Toda »…kad me pališ / onda idi / lomi do kraja / …« (To mi radi, Crvena jabuka) v meni odmeva. V pričakovanju. Zaliv Opat na desni, odlično zavetje pred burjo, čudovita konoba, včasih je hrana vrhunska in vino zanič, včasih je pa oboje bolj švoh. Na koncu te dotolčejo s ceno. Obrat v levo, mimo Žakna, pa spet obrat desno, čisto gor do najožjega dela Kornata, nato spet obrat levo do Lavse, odlična za jugo, sploh odkar imajo boje. Nato Ropotnica desno (dobra hrana!), pa veliko orcanja v ozkem kanalu med Kornatom na desni in majhnimi Kornati na levi – Panitula, Piškera (marina, običajno prazna), oba Rašipa, Mana (filmske kulise na vrhu), in na desni čudovite uvale Vrulje (edino stalno naselje), Strižnja in nesrečne Šipnate.
Toda nas nese naprej, bolj ko zmanjkuje viskija bolj glasno hreščijo zvočniki. Pred nami je Levrnaka. Moja, naša ljubezen. Začnem miriti sceno, nato obrat ostro v levo, z vetrom v zaliv. Do predlani smo napenjali oči ali je kakšna boja pred konobo še prosta. Zdaj že na prelivu pred obratom preštejem jambore na pontonskem pomolu pred konobo, manj kot šest, Yes!, in molim, da se kak italijanski gliser ni vštulil kam vmes. Jadra dol, ni mi treba govoriti, vsak ve, kaj mora narediti pred pristankom. Punce tekmujejo, katera bo vrgla krmno vrv postavnemu gazdinemu sinu (čeprav vse trdijo, da jim ne dogaja, jasno). Privežemo se. Še skupinski požirek za uspešen pristanek. Zahvala morju in nebu.
Nato standarden obred. Dol do gazde, na kozarček najboljše travarice na Jadranu in na pogovor glede večerje. Obred. Čeprav gazda že odkar nas je prepoznal zunaj sredi zaliva ve, kaj bomo jedli. Hobotnica v solati, škarpena na žaru in… nato vrhunec, zaradi česar že leta in leta hodimo sem… jastog s špageti. Nikjer na Jadranu ni boljšega. Saj se trudijo tudi drugod, vseh teh 45 konob v Gustozi điti, vodniku po kao najboljših konobah na Jadranu, toda ne gre. (Levrnake ni v Gustozi điti in upam, da je nikoli ne bo. Na srečo so notri Proversa mala, Katina je izpadla, pa Vrulje in Opat. Da odvabijo turiste.) Samo na Levrnaki je omaka na špagetih glih prav sladka, od korenja in pikantna. Samo enkrat v vseh teh letih se je zgodilo, da omaka ni bila glih ta prava, nakar je gazda priznal, da jo je sam pripravil, ker je žena skočila domov na Murter.
Nato je tišina kakšno urco. Umazani do komolcev ližemo vsak centimeter in izsesamo vsako nožico jastoga in vmes pojemo kak špaget. Orgazem. Brez heca.
Sladic ni, le božanska travarica za digestiv. Nato kontempliranje pozno v noč. Želodec je preveč poln. Počutim se kot kača, ki je požrla žogo. Ampak že jutri bom hotel še.
Pa ni samo hrana, ni samo plaža na drugi strani grebena, edina in najlepša na Kornatih. Je prvinskost. Je tista lunatična pokrajina z nekaj oazami v obliki varnih zavetij, nekaj zaplatami oljk in kakšno izvrstno konobo. Je odsotnost množic (če to primerjate z Visom, Korčulo, Paklenimi…, vas postane strah samote). Je skoraj popoln mir, le naša in še kakšna barka. Je spomin na krut začetek nečesa novega. Je strah pred dnevi, ki prihajajo. Je strah pred celino. Je pričakovanje naslednjič.
In ko včeraj slišim na radiju, da je zagorelo na Kornatih me zaboli. Pa ne Kornati! Nato slišim, da je umrlo šest gasilcev. Šest mladeničev, ki niso imeli niti dvajset let. Tam okrog Šipnate. In še bolj zaboli.
Ljubim Kornate. In razumem, zakaj so se mladeniči borili za nekaj tako bizarnega, kot je tistih nekaj grmov in dreves. Čeprav človeška življenja niso bila ogrožena. Borili so se za Kornate. Za tisto, kar Kornati pomenijo v naših srcih. Za lepoto, strah, samoto, pričakovanje … Za dušo.
Jože, kaj naj rečem, to si tako (pri)zadeto bruhnil iz sebe … Za vso klapo.
Moderno jadranje po Kornatih in govorjenje o nekakšne miru je za razvajene pičke.
Probaj kakšno 14-dnevno gorsko turo po severni Kanadi, v času katere ne boš srečal nikogar in na kateri ti v primeru nesreče ne bo mogel pomagati nihče.
Tudi mi smo že več kot deset let te zgodbe. Z druge strani, s Sita. Na Metlino po burji iz Strižnje hodimo kot na obred, ker se vidi do Visa, morda do Ancone. Ko imaš občutek, da stojiš na vrhu vsega, kar je pomembno in lepo. Bele kupole otokov v modrini in mir. Zmes vročine, vetra, soli. Nadzemskost, ki so jih opazili mnogi, ne vidijo pa vsi. Eden najlepših koščkov planeta… Prostor, ki dela legende, kot je ta z ubogimi gasilci, ki niso gasili nič in vse… Bili zapuščeni, ker se jih ni slišalo, ker se sploh ni vedelo kje so in zakaj…
Prav ganljiva zgodba. Res. Kot bi jo napisala Majda Širca. 100% podpišem!
@robert,
res je, tud moja bi bla ganljiva. In sebična zaradi spominov na čas in prostor, kjer odfucano reklo “manj je več” resnično zdrži.