Koristno in osvežilno je kdaj slišati mnenje zunaj trenutnega glavnega toka. ‘V desetih letih bo Google mrtev’, pravi nemški časopisni založnik Christian DuMont Schütte, ki je pred časom kupil grogirani Frankfurter Rundschau in zdaj ne skriva interesa po prevzemu Süddeutsche Zeitung. V časih, ko časopisom padajo naklade, prihodki in dobički, je prepričanje človeka na čelu založniške hiše z večstoletno tradicijo, da se splača vložiti milijardo evrov v časopisni posel, vredno pozornosti in premisleka.
Christian DuMont Schütte je pred nekaj več kot desetimi leti ‘kvalificirano javnost’ v Nemčiji razburil z izjavo, da se mora njegova založba spremeniti v informacijsko trgovsko hišo (Informationshandelshaus); ceh mu je zameril ‘profani’ odnos do novinarstva. Danes, ko je na voljo toliko brezplačnih informacij, kot še nikoli, so njegove besede ne le manj bogokletne, ampak skoraj že zbujajo nostalgijo. Se da informacije, zlasti pa kakovostne, verodostojne analize, komentarje, ozadja dogodkov …, sploh še prodajati (po primerni ceni)? Drugače rečeno, ne bo splet, v katerem si lahko po novem celo (skoraj vso vsebino) Wall Street Journal in New York Times privoščite brezplačno, dokončno spodkopal kakovostnega novinarstva?
Pred dnevi sem se pogovarjal z zelo uspešnim poslovnežem mlajše generacije, ki je neomajno prepričan, da (1) novinarskih vsebin na spletu ni mogoče prodajati, (2), da je za proizvodnjo teh vsebin škoda slehernega centa, in (3), da časopisi ne morejo preživeti. Hm, res je, ta hip na svetu najbrž ni novičarske spletne strani, ki bi se ‘pokrivala’; nič od vsega z bogato in kakovostno ponudbo (od NYT do NZZ in od WSY do BBC) v spletu ne bi bilo niti dobro niti donosno brez vsebin iz tradicionalnega medija (bodisi časopisa bodisi televizije ali radia) in brez ‘prelivanja’ denarja od oglaševalskih prihodkov tradicionalnega medija. Robert Kuttner je pred nekaj meseci zapisal:
The Times Company last year /2006/ earned about $273 million in digital income, out of total revenues of around $3.3 billion. Of that, about two-thirds came from the Times itself. Only about $10 million of that Web revenue is from premium content, the rest is ad income.
Podobno je pri drugih založnikih: spletne izdaje časopisov kljub skokoviti rasti oglasnih prihodkov še niso prišle do dvomestnega deleža v prihodkih založniške hiše. Christianu DuMontu Schütteju se zdi to perverzno; ne more biti vendar tako, pravi, da nemški založniki za produkcijo vsebine porabijo 9 milijard evrov, potem pa to vsebino brezplačno ponudijo v spletu, povrh še plačujejo iskalnikom, da jih uvrstijo na vrh seznama zadetkov in gledajo, kako iskalniki pobirajo oglasne prihodke od njihove vsebine oziroma vsebine, za katero niso plačali niti centa.
Trenutno očitno nihče nima rešitve oziroma poslovnega modela, kljub temu pa vsi, vključno z DuMontom Schüttejem, vlagajo v spletne strani, kupujejo portale in se sprašujejo, ali se bo to kdaj izplačalo. Če se ne bo, če bo časopisom zmanjkalo sape, preden založniki pogruntajo, kako tudi v spletu zaslužiti s/ob produkciji kakovostne informativne vsebine, bo v težavah tudi Google s svojo iskalniško bratovščino, telekomunikacijskimi operaterji in vsemi drugimi ‘novičarskimi agregatorji’ iz brezplačnih virov. Kaj bodo potem ti ponujali na svojih portalih, ko bo še komaj kje kaj ‘pametnega’ za vzeti, bo pa ‘na tone’ novic o slavnih, ki so slavni zato, ker so slavni? (Mimogrede, širše, politično gledano, kakšna bo demokracija z, na eni strani, obiljem brezplačnih političnih, gospodarskih, kulturnih … informacij iz virov vprašljive verodostojnosti in, na drugi strani, obiljem informacij za ‘zatupljivanje mozga’?) Bodo zadovoljni, da je le brezplačno?
Pravzaprav se je treba vprašati, ali lahko splet danes, neodvisno od tradicionalnih medijev, proizvede informacijo, ki bo pripeljala do neizogibnega odstopa (ameriškega) predsednika? Je kje spletni medij, ki si lahko privošči vsaj 20 tujih dopisnikov in vsakega izmed njih pred imenovanjem pošlje na enoletni študij države oziroma regije, v katero se odpravlja, kakor to počne Washington Post? In ima navzlic temu več kot 20-odstotni donos, kakor ga je dolgo imel – ob zavisti farmacevtske industrije – Washington Post (in kakor ga je, navsezadnje, imelo tudi, recimo, Delo)?
Vprašanja so retorična – ni ga, seveda, takšnega spletnega medija in glede na trenutno prevladujoče pojmovanje ga tudi nikoli ne bo, povrh pa bodo izumrli še tradicionalni mediji, ki so to zmogli. Ali bodo časopisi preživeli ali ne in v kakšni obliki (na brez-lesnem ali elektronskem papirju ali takšnem ali drugačnem zaslonu tega ali onega digitalnega ’sprejemnika’) je vprašanje, ki zgolj odvrača pozornost od bistvenega: kdo bo vlagal v produkcijo kakovostnih informacij in vsebin, če toliko ljudi verjame, da je to nepotreben strošek, saj jo je mogoče dobiti brezplačno? Toliko bolj, ker ni videti, da bi tradicionalni časopisni založniki sami verjeli vase (drug za drugim se poslavljajo in prodajajo založbe finančnim skladom in drugim, panogi doslej ‘tujim’ lastnikom) in ’tiskano’ besedo (malodane sleherni časopis vabi na svojo spletno stran s – poročili v slogu televizijskih).
Da bi bil Google v naslednjih desetih letih mrtev, ni posebej verjetno. Veliko bolj verjetna je smrt časopisov. Kljub temu ima Christian DuMont Schütte prav.
Google bo v desetih letih mrtev. Smrti časopisov ne bo preživel.
To kar trenutno doživljamo v svetu posredovanja informacij nas morda res nekoliko bega, časopisne hiše pa najbrž skrbi. Pa nisem prepričan, da prav vse enako. V ne tako oddaljeni prihodnosti si zlahka predstavljam, seveda ob ohranjenih svojih navadah spremljanja aktualnega dogajanja, da bom zjutraj pri zajtrku odvil svoj notesnik z gibkim elektronskim rolo zaslonom in preletel pomembnejše novice, ki mi jih je npr. Google Readerju primerljiv in seveda plačljiv servis v stilu iTunes, nabral v preteklih nočnih in jutranjih urah. Ta servis bodo oskrbovale s kvalitetnimi informacijami naslednice časopisnih hiš, ki bodo v ključnih členih poslovne funkcionalnosti nadaljevanka današnjih, z večinoma nespremenjenimi profesionalnimi standardi in modalitetami novinarskega dela. Razglede prepoznam kot značilen primer take »novičarske« hiše. Kot prepoznam blog Vest kot moje prihodnje srečevanje s sliko, ki mi bo nadomestila npr. sedanje RTV Odmeve. Tu ne vidim posebnih težav tudi za primerljiv finančni hrbet takšnih projektov. Kje so kleči na katerih taki modeli lahko padejo in jih torej v svojem pričakovanju ne vidim?
Groza! Katastrofa! Google bo umrl!
No če ste ob zgornji izjavi pomislili, ta je en navaden cepec. Potem je še upanje za vas. Koga briga, če bo čez deset let še obstajal Google. Sam splet se bo razvijal naprej z ali brez Googla. Koga danes skrbi če IBM propade ali pa če Microsoft propade.
Informatika se ne razvija zaradi podetji, kvečjemu obratno.
P.S. Čez 10 let se bo končla izključna pravica do uporabe iskalnega algoritma, ki je Googlu prinesel slavo. Zakaj je temu tako in zakaj je to precej npomemno za Google je pa druga zgodba…
@ franc: Kje so kleči na katerih taki modeli lahko padejo in jih torej v svojem pričakovanju ne vidim?
Zdaj se prevladuje prepricanje, da je na spletu vse brezplacno in da se tam lahko dobi vse brezplacno. Do kdaj bo prevladovalo to prepricanje? Dokler bodo za oglasevalce se dovolj zanimivi klasicni casopisi in dokler bodo zalozniki s tiskanimi casopisi zasluzili dovolj, da bodo lahko na spletu brezplacno ponujali vsebine, ki jih v tiskanih izdajah prodajajo. Notesnik, ki ga bo mogoce zviti, lahko razmerje med tiskanimi in elektronskimi casopisi zelo hitro postavi na glavo.
Franc, praviš
ki mi jih je npr. Google Readerju primerljiv in seveda plačljiv servis v stilu iTunes
Torej, plačaš servisu, ki ti dobavlja informacije; kdo pa plača proizvajalcu informacij. Google? Za razliko od iTunes za zdaj ne kaže volje, da bi to počel.
@ bumerang & @ rovk-mx:
πάντα ῥεῖ (panta rhei) – vse teče; vse se spreminja. Tudi vzorec pretoka informacij se z razvojem IKT temeljito in dnevno spreminja; tržni principi bodo uveljavili rešitve, ki jih morda danes šele slutimo. Tudi Google ali nekdo drug bo pripravljen ustrezno pripravljeno informacijo plačati, če jo bo nato lahko v nekem novem modelu stika z uporabniki z dobičkom preprodal. Ali pa bo svoj obolos pobral z reklamami in bomo uporabniki na videz zastonj oskrbovani z informacijami. Marsikaj tega že danes srečujemo kot poskuse iskanja modelov, ki bodo sposobni preživetja.
Ni je stvari, ki bi bila zastonj. Tudi to, kar nam ponujajo že danes mediji, še posebej pa bo to res pri spletni ponudbi, bo moral nekdo plačati. Vprašanje je le, koliko bo plačal bralec in koliko tisti, ki bo zainteresiran, da določena informacija pride do bralca. “Brezplačni” viri informacij se financirajo bodisi iz oglasnih sporočil, državnega proračuna ali iz lastniškega kapitala. Kako pa to poteka v naši demokraciji, si je najbolje prebrati na naslovu:
http://www.mladina.si/tednik/2.....a_mrevlje/.
Skrbi me, da je informacijska družba bodočnosti, če bo uspela preživeti pasti globalnega izčrpavanja, obsojena na neobčutljivost, poneumljanje in robotizacijo svojih pripadnikov.
Po moje gre pa enostavno za proces optimizacije medijskega prostora na državnih in globalni ravni. Tehnologija se je tako razvila, da tisočev in tisočev medijskih hiš po svetu sploh več ne potrebujmo. Dejansko bi potrebovali le ene par hiš po svetu, vsaj iz tehnološkega vidika, te bi dale novice na server in vsi bi jih brali.
Ta optimizacija se bo vsekakor zgodila, propadlo bo veliko medijskih hiš ker bodo postale enostavno odveč,..verjetno pa bo nastalo tudi več takih radikalnih hiš, ki bodo z radikalnejšimi ali specializiranimi zgodbami in stališči skušale generirati ’svoje’ bralce in se nekako diferencirati od mainstreama. Svet bo postal verjetno celo bolj nevaren zaradi tega.
Skratka, tako kot danes rabiš en računalnik ali multifunkcijsko napravo za več opravil hkrati, tako bomo rabili ene par dobrih iskalnikov ali portalov na globalni ravni in to bo to. Novice bodo pa verjetno prispevali kar blogerji, naključne priče dogodkov s svojimi digitalci, entuziasti in seveda tudi nekaj profi novinarjev in blogerjev z licenco, ki pa lahko, da se bodo procentualno zmanjšali, kakor tudi njihov renome. Cena na novico bo pa kot je že zelo padla,..saj jih imamo na tone in tone.
Še bolj skratka,…;),.. vsa medijska industrija se bo zreducirala v dve tri internetni multifunkcijski napravi s sliko, videom in tekstom. In to je dejansko vse kar rabimo. Seveda dokler tudi ne ugotoviš, da je tudi to brezveze.
No, kar sem zgoraj napisal bi seveda veljalo ob predpostavki, da bi ostalo samo tisto kar se res dejansko potrebuje.
Kot vemo pe je internet in nasploh mediji 90% nategovanje bralcev, oglaševalcev in konzumentov. 90% je to juha polna enega shita, informacij, propagande in novic brez prave vrednosti.