GOST RAZGLEDOV
Mitja Gaspari
predsedniški kandidat
info@gaspari.si
Prevzem evra v Sloveniji, na način kot je bil izpeljan in brez negativnih ekonomskih stranskih učinkov, je dokazal sposobnost ekonomskih politik in gospodarstva, da lahko uspešno delujejo tudi v zahtevnih pogojih mednarodne konkurence. Stabilna gospodarska rast in nizka vzdržna inflacija torej tudi v prihodnje ne bi smela biti izključujoča si cilja, ker za to ni racionalnih razlogov in opravičil. Res pa je, da nova situacija delovanja v evro območju zahteva od vlade, socialnih partnerjev in lobističnih/interesnih skupin precej spremenjen način razmišljanja. Vladi mora biti pred očmi predvsem skrb za vzdržno gospodarsko rast, ki zahteva rigorozno fiskalno in dohodkovno politiko, torej ne umetnega spodbujanja rasti na račun negotovega stanja javnih financ na srednji rok. Pretiravanje z javnimi investicijami, ki se financirajo pretežno s krediti, zmanjšuje kredibilnost fiskalne vzdržnosti, to pa ob ohladitvi konjukture vodi do fiskalnih pritiskov na inflacijo.
Počasi, a zanesljivo, se temu približujemo, še posebej, ker so blizu naslednje parlamentarne volitve. Napačni signali z vladne strani pa spodbujajo socialne partnerje, da tudi zahtevajo več kot bi, če bi vlada znala pravilno predstaviti realne možnosti, ki jih konkurenčnost našega gospodarstva daje delitveni politki. Preuranjena obljuba o tem, da je normalno povečevati dohodke skladno z rastjo produktivnosti je drugi element, ki bo prispeval k oživitvi ponudbenih pritiskov na inflacijo. Ne gre pa pozabiti, da tudi interesne skupine lahko z napačnim razumevanjem tržne situacije in usmeritvijo na kratkoročne dobičke prispevajo k pritiskom povpraševanja na inflacijo.
Torej, če je evro sistemsko priložnost in okvir za dobro gospodarjenje in nizko inflacijo, pa ni čarobna palica za življenje nad realnimi možnostmi. Skrb za boljši življenski standard bo iskrena takrat, ko se bo to upoštevalo. To pa se ne bo zgodilo, če bo odnos do inflacije takšen, kot je trenutno. Ni problem zgolj »številčna« inflacija, problem je odnos do njenih korenin, ki pa še zdaleč niso v sezonskih podražitvah takšnih ali drugačnih prehrambenih proizvodov. Kruh, stanovanja, šolske potrebščine se ne dražijo zato, ker smo uvedli evro in zato, ker smo vstopili v klub najbolj razvitih, ampak zato, ker omogočamo in dopuščamo oligopolno obnašanje tam, kjer mora delovati konkurenca . A to z uvedbo evra nima nobene neposredne zveze. Je pa močno povezano z načinom privatizacije na tem področju. Zato visoke podražitve niso naključne in tudi ne kratkotrajne.
Ko bodo tekoče napake omajale zavest ljudi, da smo z evrom dobili ne le dober denar, ampak da ta denar pomeni tudi materialno varnost v prihodnosti, bomo izgubili, kar smo pridobili z vztrajnim skupnim delom. Evro je postal simbol vseh teh skupnih uspešnih dejanj. Nihče nima, v imenu parcialnih političnih interesov, pravice te varnosti ljudem ponovno ogroziti.
“Res pa je, da nova situacija delovanja v evro območju zahteva od vlade, socialnih partnerjev in lobističnih/interesnih skupin precej spremenjen način razmišljanja. Vladi mora biti pred očmi predvsem skrb za vzdržno gospodarsko rast, ki zahteva rigorozno fiskalno in dohodkovno politiko, torej ne umetnega spodbujanja rasti na račun negotovega stanja javnih financ na srednji rok.”
Ne, ni res, da to zahteva nova situacija. Te osnovne ekonomske premise veljajo tako v EMU kot izven nje. Za SLovenijo so veljale tako prej kot sedaj. EMU sedaj samo postavlja zrcalo, v katerem se napake hitreje pokažejo, obenem pa se v tako prestižni ekonomski tvorbi ne moremo več skrivati za slovenskimi posebnostmi, ki so se izmišljale v skladu s trenutnimi razmerami. Besede gospoda predsedniškega kandidata bi zato imele več teže, če bi svoja svarila pred negotovim stanjem v javnih financah postavil v luč lastnih inovacij s proračunskim letom med svojim dolgoletnim ministrovanjem.
“Kruh, stanovanja, šolske potrebščine se ne dražijo zato, ker smo uvedli evro in zato, ker smo vstopili v klub najbolj razvitih, ampak zato, ker omogočamo in dopuščamo oligopolno obnašanje tam, kjer mora delovati konkurenca.”
Tržne strukture ekonomija običajno ne meša z makroekonomskimi šoki, saj prvo ne more biti vzrok drugega. Tržna struktura vpliva na transmisijo teh šokov v gospodarstvu. ne more pa biti njen vzrok. Verjamem, da bo povprečni volivec takšne besede dojemal kot všečne in me zato ne presenečajo. Ampak vseeno ni čisto brez zveze opozoriti, da s tehtnimi ekonomskimi argumenti to vseeno nima neke resne zveze.
V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije so opozorili na nižanje delavske ravni zaradi dviga cen hrane, zato vlado pozivajo k ukrepom.
link:
http://www.rtvslo.si/modload.p....._id=150749
Avtor članka še vedno razmišlja v kontekstu vsemogočne države, ki naj bi skrbela za vsa gospodarska ravnotežja. Vlada ne more voditi dohodkovne politike, ker ta ni vzrok ampak posledica produktivnosti in z zadrževanjem plač pod produktivnostjo oziroma pripravljenostjo podjetij za plačilo ni ravnotežno, saj je posledica premajhna zaposlenost zaradi nepripravljenosti zaposlenih. Vlada lahko skrbi za plačno politiko predvsem v javnem sektorju, kjer se s sindikati pogaja o višini izhodiščnih plač in količnikih za posamezna delovna mesta. Ne more pa vlada skrbeti za višino plač v gospodarstvu. Plače naj bodo predvsem rezultat pogajanj na ravni podjetij. Ker vlada nikoli ne more imeti dovolj informacij o višini plač, ki si jo lahko privošči posamezno podjetje, je povsem nesmiselno govoriti o njej. Lahko pa vlada spremeni institucije, s katerimi spremeni način pogajanj. To, da se izhodiščne plače ne zapišejo v kolektivne pogodbe, ampak so predmet pogajanj je prava smer.
Se strinjam z Igorjem, da nekdanji dolgoletni finančni minister in nato guverner BS ni kredibilen glede zahteve do vlade po bolj rigorozni fiskalni politiki. Pač on je osebno odgovoren za dve hudi napaki na področju fiskusa. Prva je uvedba davka na izplačane plače leta 1996 (zaradi finančne nevtralizacije zmanjšanja prispevnih stopenj za delodajalce), ki je tudi do 14.8% povečala ceno dela najbolj izobraženih in s tem dolgoročno zavrla prestrukturiranje slovenskega gospodarstva v smeri bolj tehnološko zahtevnih proizvodov, ki zahtevajo tudi zaposlene z višjo stopnjo izobrazbe. Druga pa inovacija glede podaljšanja proračunskega leta pri prihodkih do konca januarja koledarskega leta. S tem je svojemu nasledniku Tonetu Ropu na mestu finančnega ministra zapustil več kot 3 odstotni proračunski primanjkljaj.
No, je pa res, da je g. Gaspari vseeno postavil na noge ministrstvo za finance, s čimer naša država prej ni imela izkušenj. Res je tudi, da je po pritisku iz EU konec leta 2002 kot guverner spremenil tečajno politiko tako, da je postopno zmanjševal stopnjo depreciacije in s tem inflacijo postopno znižal na zahtevano maastrichtsko raven. V času od odločitve za hitro uvedbo evra do same uvedbe evra letos pa g. Gaspari ni naredil nobene hujše napake. Za to mu je, po mojem mnenju, treba dati vso priznanje.
Na koncu pa seveda še moja osebna zahvala za njegovo podporo pri projektu ekonomskih in socialnih reform.
Upam, da se bo dobro odrezal kot kandidat na predsedniških volitvah.
Uspešni “prevzem evra v Sloveniji, na način kot je bil izpeljan in brez negativnih ekonomskih stranskih učinkov, je dokazal” zgrešenost finančne politike Drnovškovih in Ropovih vlad, s tem pa škodo, ki so jo Sloveniji dolgoročno povzročile.
A jaz tukaj spet haluciniram tri mladinske ekonomiste, ki kot komarji pikajo velikega Gasparija? Gospoda: Socialni mir in tranzicija brez nepotrebnih šok terapij imajo pri odgovornih politikih prednost pred brezsramnim izvajanjem neoliberalne ortodoksije. Dovolj jasno? Čudno, da se Jože tega ni naučil v času svojega ministrovanja. Polanec in Masten pa itak kar skočita v luft, če jima kdo omeni dejstvo, da so slovenski financarji IMFove pametnjakoviče nagnali nazaj v Washington, ko so ti bluzili o fiksiranju tečaja.
Že s tem, da uporabljaš izraz “neoliberalno”, poveš o sebi to, da si en zagrizen socialist.
Izkazalo se je, da so imeli mladi ekonomisti prav, Mencingerjanci so se pa hudo motili.
Tako sem skočil v luft, da še zdaj visim v zraku. Sašo, si ti tudi še “gor”?
Franci, fiksiranje tečaja kot šok terapija za inflacijo je neoliberalna pogruntavščina, katere posledice so izkusile mnoge države v razvoju. Da pa zraven vlečeš nekakšen socializem, pa kaže na to, da svoje razumevanje gospodarske politike in prenapeto retoriko črpaš iz kolumn mladoekonomistov. Zguba časa.
Igor, spet z glavo v oblakih?
Beseda neoliberalno je skovanka, ki so si jo izmislili (neo)socialisti. Namen pa je zgolj diskreditacija liberalnih idej.
Ko se je leta 1995 inflacija ustalila pod 10%, bi brez težav lahko fiskirali tolar na evro oz. nemško marko in bi zato imeli nižjo inflacijo. To še ne pomeni, da, če bi se pokazala potreba, da ne bi mogli devalvirati tolarja, če bi se pokazala potreba.
Drseči tečaj pa je imel samo to posledico, da smo imeli višjo inflacijo, kot bi jo imeli sicer.
Da pa uporabljaš besedo neoliberalizem pa dokazuje, da svoje razumevanje gospodarske politike črpaš od mencingerjancev – to pa je izguba časa.
Tečaj fiksiraš takrat, ko lahko z njim živiš. Devalvacija po potrebi sicer za kratek čas poveča mednarodno konkurenčnost, ima pa tudi neprijetne posledice v obliki izgube kredibilnosti in posledično višjih obrestnih mer, da ne omenjam pretresov zarad nenadne izgube vrednosti denarja. Italijanski primer je tukaj zelo poveden.
Javno objavljena zaveza k drsečemu tečaju in prestrukturiranju gospodarstva ima za kredibilnost denarne in gospodarske politike na splošno veliko bolj ugodne posledice kot dvomljivo fiksiranje tečaja z devalvacijami po potrebi. Slovenija je fiksirala leta 2004, ko si je to lahko z gospodarskega in širšega socialnega vidika to privoščila.
S fiksnim tečajem bi lahko živeli že od leta 1995. To so mladi ekonomisti že dokazali, medtem, ko so mencingerjanci napovedovali katastrofo ob vstopu v evro območje…
Pokazalo se namreč je, da drseči tečaj ni pomagal nobenemu podjetju k večji konkurenčnosti. Zato res ni bilo nobene potrebe po drsečem tečaju.
Potreba po drsečem tečaju je bila predvsem v tem, da se zlagoma prestrukturira slovensko gospodarstvo, brez prevelikih socialnih pretresov. Tečaj ni bil v optiki takratnih odločevalcev nikoli sredstvo za dolgoročno povečevanje konkurenčnosti, ampak mehanizem za blažitev posledic nekonkurenčnosti – v bistvu je šlo za kupovanje časa.
Seveda je za nazaj zlahka dokazovati in biti general z napisom “ekonomist” na čelu, ampak odločitve v realnem času so pa nekaj drugega. Spomnim se tudi, da sta npr. Mrkaić in Damijan marsikaj dokazala na papirju, ko je bilo pa treba stvar politično izvesti, pa sta jo popihala nazaj med svoje papirje, izza katerih sedaj zopet pogumno kritizirata.
Tudi me zanima, kateri ekonomist je ob vstopu v območje evra slovenskemu gospodarstvu napovedoval katastrofo.
Drseči tečaj so uporabljali zato, da bi povečali konkurenčnost slovenskim podjetjem. Izkazalo pa se je, to je tudi Mičo Mrkaič dokazal, da dejansko teh pozitivnih rezultatov ni bilo.
Tudi kupovanje časa ni delovalo.
Če so lahko države kot je Estonija in podobne, uspele brez raznih mencingerjanskih neumnosti, bi lahko tudi Slovenija.
Mrkaič in Damjan je nista nikamor popihala, ampak sta odšla, ko sta videla, da se je vlada odpovedala reformam.
Mencingerjanci so bili tisti, ki so napovedovali veliko brezposelnost in propad veliko podjetij… Sicer pa so oni itak vedno, ko smo se oddaljevali od socializma, napovedovali katastrofo, ki se ni uresničila.
Ja, z Mičem Mrkaičem se marsikateri gospodarstvenik ne bi strinjal, pa tudi med ekonomisti so njegovi “dokazi” naleteli na argumentirane kritike. Stvar ni tako enoznačna, kot jo želijo mladinci v svojem samoljubju pokazati.
Meni se zdi, da gre pri vsem tem manj za pravo ekonomsko debato in bolj za poskus mladincev, da se vzpostavijo kot edini relevantni komentatorji gospodarske politike v Sloveniji. Jahanje na ortodoksiji in pritlehno posmehovanje etabliranim ekonomistom se temu dobro prilegata.
Škoda le, da se to velikokrat izteče v neproduktivno obkladanje drugače mislečih s socialisti in kriptokomunisti.