Če ne bi bilo ministra Janeza Božiča in njegovega izmikanja pred javnostjo po nesreči na nezavarovanem železniškem prehodu v Cirkovcah, mediji najbrž ne bi tako zagrizeno odkrivali podrobnosti o železniških zapornicah, manjkajočih, na pol končanih in tudi delujočih. Ali minister je ali ni objektivno odgovoren za nesrečo samo, je, tragičnosti dogodka navzlic, nemara celo postransko vprašanje. Bistvena je pravzaprav videti zgodba o tem, kako se v trikotniku prometno ministrstvo-agencija za železniški promet-Siemens oddajajo javna naročila.
Kajpak, ne le za mandata te vlade, ampak tudi že prejšnjih. Po poročilih, ki smo jih poslušali minuli teden, je komaj kateri posel na železniški infrastrukturi, ki ga je dobil Siemens – in teh je bilo veliko, končan, kakor bi bilo treba: zapornice brez dovoljenj, nepreizkušena tehnologija, drage rešitve … (Mimogrede, vrednost črnih skladov, ki jih je imel Siemens v zadnjih petnajstih letih za podkupnine širom sveta, preiskovalci medtem ocenjujejo na več kot milijardo evrov.) Zgodba v marsičem spominja na nikoli končano avtocestno gradnjo, izvajalec, ki je v tem primeru največkrat pri (davkoplačevalskem) koritu, čeprav le malokdo še razume, zakaj, pa je drugi – SCT.
In s tem smo (spet) pri ministru Božiču, enem tistih, ki upravlja z največ davkoplačevalskega denarja. Že dolga leta. Po svoje pravzaprav še iz časov, ko je bil v SCT, od koder je prišel na vrh Darsa in potem na čelo prometnega resorja v vladi. Že na prvi pogled zgleda hudo nehigienično in tisto, kar lahko običajen državljan vidi, ga ne more prepričati, da z njegovim denarjem to ministrstvo, povrh dolgoletna domena ljudske stranke, ravna vsaj približno smotrno.
Janez Božič je, vem iz lastne izkušnje, prijeten sogovornik, ki zna imenitno razložiti, da v Sloveniji gradnja avtocest ne traja nič dalj kot drugod, prav tako pa tudi ni nič dražja ali manj kakovostna; tudi kakšno novo avtocestno os obljubi mimogrede, saj med vladnimi obiski po pokrajinah rad tenko prisluhne državljanom s prometnimi težavami. To je počel še kot predsednik uprave Darsa in to dela minula (skoraj že) tri leta kot minister. Navzlic temu po malodane petnajstih letih avtocestni križ, po katerem bi se lahko Božič zapeljal s svojim motorjem, še vedno ni končan, so pa zato na drugi strani državne ceste v vedno slabšem stanju, saj kronično primanjkuje denarja za njihovo obnovo in posodobitev.
Dobro poučeni zatrjujejo, da Božič ni hotel biti minister, da je ponudbo sprejel le zato, ker je vedel, da v nasprotnem primeru niti šef Darsa ne bo več dolgo. Poslanci opozicije so po Božičevem zaslišanju v parlamentu leta 2004 zagotavljali, da v celotnem predlaganem kabinetu tako izvrstno pripravljenega kandidata ni bilo. Nekateri so prepričani, da letošnje rekordno zadolževanje Darsa ni Božičeva ideja, ampak posledica želja vrhov koalicijskih strank, da pred prihodnjimi volitvami odprejo kar največ novih avtocestnih odsekov, ne da bi se to neposredno in takoj poznalo v proračunu. Da sistem javnega naročanja in oddajanja del ni učinkovit in da kljub številnim formalizmom ostaja nepregleden, pravijo številni. In prav tako ne manjka onih, ki bi stavili, da je Božičev manevrski prostor ob ‘železničarskem’ državnem sekretarju Petru Verliču iz premierove stranke močno omejen. (Simptomatično, Verlič v ‘primeru Cirkovce’ sploh ni bil omenjan, prav tako kot so šle daleč mimo njega graje iz Bruslja zaradi različnih zamud.)
Nemara, verjetno. Vsekakor je Božič, če res ni hotel biti minister, imel možnost, da ponudbo odkloni, prav tako, kakor je imel vselej možnost, da odstopi, če za določene stvari ali razmere ni hotel prevzemati odgovornosti. Vse to, kar se morda dogaja proti njegovi volji, ga še ne dela za tragičnega junaka, ampak v najboljšem primeru za oportunista. In prav tako Božič ni minister, ki ne bi mogel po lastnem preudarku na ‘nujno pot’ v Cirkovce, da osebno izrazi sožalje in razumevanje, prevzame odgovornost in zagotovi osebni nadzor nad postopki in deli, potrebnimi za postavitev zavarovanja. Marsikaj bi si s tem prihranil, navzlic očitkom, ki bi jih slišal, a očitno nima sposobnih piarovcev ali pa jih ne posluša. Namesto tega je poskusil najprej odgovornost celo prevaliti na lokalno skupnost, na koncu pa jo je, najbrž spet ne povsem po lastni volji, naprtil direktorju javne agencije za železniški promet. Tako imamo zdaj poleg mrtvih v Cirkovcah še dve ‘žrtvi sistema’: ministra, ki se objektivno ne ‘čuti’ odgovornega, in odstavljenega uradnika, ki ne ve, zakaj je doletelo prav njega.
Ker ne razume, zakaj in za kaj je kot minister objektivno odgovoren, Janez Božič tudi ni minister, ki bi zmogel poskrbeti za red pri oddajanju javnih (avto)cestnih in železniških infrastrukturnih naročil, prav tako pa ne minister, ki bi ga davkoplačevalci mogli imeti za dovolj trd(n)ega v pogajanjih z nemškimi železnicami (DB). Božič bo pač plaval s tokom, dokler bo šlo oziroma, dokler ga ne bo naplavilo, kot je ta teden ‘njegovega’ uradnika.
...
