ŠOLA METAFIZIKE
Krvnik z veseljem pojasni,
kako deluje njegova zapestna ura.
Tako ga imenujem, ker je mračen in vsiljiv
in oblečen v črno.
Ura na zvoniku
se je ustavila pet pred enajsto.
Jutranjiki nimajo datuma.
Sivo poslopje na vogalu
bi lahko bila državna kaznilnica.
In potem se je pojavil s svojo uro,
katere gotske številke
in odsotnost kazalcev
je hotel, da bi razumel.
Avtor zgornje pesmi je ameriški pesnik Charles D. Simic, ki je pred kratkim postal petnajsti pesniški lavreat Kongresne knjižnice, kar praktično pomeni, da mu priznavajo prvenstvo med ameriškimi pesniki. Čeprav v literaturi, kaj šele v poeziji, tekmovanja niso običajna, Simicov ugled in kakovost njegovega dela sploh nista sporna. Mnogi menijo, da je največji ameriški pesnik po Johnu Ashberyju (letnik 1927), kar veliko pove ljubiteljem poezije, bolj malo pa vsem drugim.
Morda bo zgovornejši in zanimivejši podatek, da se je Simic rodil kot Dušan Simić leta 1938 v Beogradu in se pri šestnajstih letih izselil v Ameriko. To torej pomeni, da angleščina pravzaprav ni njegov materin jezik. Samo nekaj let potem, ko se je naučil jezika, je že začel pisati tudi poezijo in doslej objavil več kot dvajset zbirk, pa tudi nekaj knjig esejistike in prevodov. Simic je usodno povezan tudi s slovensko literaturo, saj je pri uveljavljanju v Ameriki precej pomagal Tomažu Šalamunu in Alešu Debeljaku, med drugim napisal pa je tudi spremni esej k angleškemu prevodu pesmi Edvarda Kocbeka. Šalamun se mu je oddolžil leta 2001, ko je pri Beletrini izšla knjiga Razgaljanje tišine (spremna beseda Aleš Debeljak).
Kongresni knjižničar (direktor te ugledne institucije) James H. Billington je Simica izbral s seznama petnajstih izbranih kandidatov: »… zaradi osupljive in izvirne kakovosti njegovih pesmi.« Dodal je: »Zelo težko ga je opisati, kar je njegova velika odlika. Njegove pesmi imajo sekvenco, ki jo poznamo iz sanj in imajo torej resničnost, ki ne sovpada z resničnostjo, kot jo dojemamo s svojimi očmi in ušesi …«
Za Simica so res značilne temne podobe, ki jim nasproti postavlja ironični humor. S takšnim slogom in sporočilom je kmalu pritegnil pozornost in že prejel vrsto najvišjih ameriških priznanj, kot je Pulitzerjeva nagrada za poezijo leta 1990, medtem ko je od leta 1984 do 1989 prejemal (izdatno) štipendijo MacArthurjevega sklada za »genije«. Simic je sicer upokojeni profesor literature in kreativnega pisanja univerze New Hampshire, poezijo pa je začel pisati v chicaški gimnaziji, da bi z njo »naredil vtis na dekleta«. Preden je začel predavati na univerzi, je opravljal celo vrsto del v New Yorku: bil je računovodja, knjigarnar in prodajalec srajc. Hotel je postati slikar, vendar je odnehal, ko je ugotovil, »da nima niti kančka nadarjenosti«.
Simica že vseskozi obseda zgodovina: Znamenit je njegov navedek: »Sem produkt zgodovine. Hitler in Stalin sta bila moja potovalna agenta. Če ju ne bi bilo, bi najbrž še vedno živel v ulici, v kateri sem se rodil. Moja družina je morala kot milijone drugih spakirati in oditi, zato me je vedno neznansko zanimalo naslednje: človeška tragedija, človeška nizkotnost in neumnost.«
Ne mara vprašanj o vlogi poezije v kulturi, zato pa rad navaja izjavo nekega študenta iz El Pasa, ki mu je leta 1992 rekel, da poezija obstaja, »da bi ljudi spomnila na njihovo človeškost.«
Charles Simic je velik pesnik tudi zato, ker ga ni težko razumeti, hkrati pa imajo njegove pesmi globino, ki daje misliti še veliko po tem, ko smo jih prebrali. Poskusite sami.
HOTEL NESPEČNOST
Všeč mi je bila moja mala luknja
z oknom, ki gleda v opečnat zid.
Pri sosedu je bil klavir.
Nekaj večerov na mesec
je prihajal pohabljen starec igrat
»My Blue Heaven«.
Ampak večinoma je bilo tiho.
Vsaka soba s svojim pajkom v težkem površniku,
ki z mrežo lovi muho,
cigaretni dim in sanjarjenje,
tako mračno,
da v ogledalu za britje nisem videl svojega obraza.
Ob petih zjutraj zvok golih nog zgoraj.
»Ciganska« vedeževalka,
katere izložba je na vogalu,
gre lulat po ljubezenski noči.
Enkrat tudi zvok otroškega ihtenja.
Tako blizu je bilo, da sem
za trenutek pomislil, da ihtim sam.
