Skupna naklada petih slovenskih dnevnikov je v drugem letošnjem četrtletju v primerjavi s prvim še za malenkost upadla. Po podatkih oglaševalske zbornice (SOZ) sta komaj opazno napredovala Delo in Finance, medtem ko so drugi trije nazadovali, najbolj občutno Dnevnik.
Na spletni strani medienkonvergenz.com je Andreas Göldi nedavno poskusil oceniti, ali bi se časopisom izplačalo opustiti tisk in vsebino ‘razpečevati’ samo preko spleta. Možnost je na prvi pogled vabljiva, produkcijski stroški bi bili manjši za tisk, distribucijo in lep del amortizacije (ki jo zahtevajo naložbe v tiskarske stroje).
Na primeru Neue Zürcher Zeitung (NZZ) so bila Gödlova izhodišča (po vzoru Henryja Blodgeta) naslednja: pol milijarde evrov letnih prihodkov, dobrih 25 milijonov dobička; od 476 milijonov evrov stroškov jih tiskarna (s pripadajočimi zaposlenimi in amortizacijo) in distribucija na leto naredita 247 milijonov oziroma več kot polovico. Na drugi strani se zmanjšajo tudi prihodki: oglasni prihodki v spletu bi po Gödlovi oceni lahko dosegli največ četrtino oglasnih prihodkov tiskane izdaje, v celoti bi izpadli prihodki od naklade (vsebina v spletu bi bila brezplačna) in tiska drugih publikacij, od drugih prihodkov pa bi ostala še polovica (kajti izpadli bi tudi prihodki od distribucije ‘nehišnih’ publikacij).
Rezultat: 221 milijonov evrov stroškov in 106 milijonov prihodkov.
Sklep: izključno spletna izdaja NZZ bi ’se pokrivala’, če bi odpustili malodane tri četrtine novinarjev (ali če bi, kar ni realno, uspela iz spleta iztisniti 80 odstotkov oglaševalskih prihodkov iz tiska).
Vprašanje: kaj bi potem ostalo od NZZ?
Nauk: v spletu danes ni veliko kakovostnega novinarstva, ker ni rentabilno.
Kajpak, izhodišča so današnja, bralne, oglaševalske in druge navade, ‘potrebne’ za generiranje zadostnih prihodkov, se razvijajo v skladu z menjavo generacij in razvojem tehnologije. Že čez tri leta zna biti ta ’simulacija’ bistveno ugodnejša v prid kakovostnega novinarstva na spletu, čez sedem let bo nemara že napovedovala ‘return’.
Ali pa tudi ne. Kakor pravi Göldi, preprostih odgovorov, kakšen poslovni model bi bil priporočljiv za časopisne hiše, ni.
No zadeva je malo bolj komplicirana, ker NZZ bi moral z istim konceptom in enako politiko izhajati v angleščini in počasi tudi v drugih jezikih, čez čas bi si pridobil po moje še večji krog bralcev, glede oglaševanja pa naj malo da na stran ker reklame v glavnem tako in tako nihče ne bere ali pa zelo malo v tiskanih medijih. Oglaševalci bi imeli v elektronski verziji v bistvu še večjo možnost kot v tiskanih medijih saj lahko z linki in informacijami neposredno dostopajo do res pravih interesentov.
Zagotovo pa so kvalitetni novinarji garancija za njihov uspeh.
To je seveda neumestno za naša družinska trobila kot so Delo, Večer, Novi tednik in Dnevnik ter Družina, ki so prežeti z vsem drugim samo s pravim noviarstvom ne.
Meni osebno se upira naročiti časopis v papirnati izdaji, ker je glede okolja to neverjetno uničevanje lesa in voda.
Res pa je da bo ob uveljavitvi e časopisov veliko sedaj dobro plačanih storitev in tiskarjev ostalo na cesti in po moje ti lobiji preprečujejo finance in ostale, da gredo v tej novi smeri.