GOST RAZGLEDOV
Andrej Drapal
partner Pristopa
andrej.drapal@pristop.si
»Sometimes we don’t need words,« the old man said, as if he hadn’t heard me. »Rather, it’s woords that need us. If we were no longer here, words would lose their whole function. Don’t you think so? They would end up as words thet are never spoken, and words that aren’t spoken are no longer words.«
Haruki Murakami: Blind Willow, Sleeping Woman (285)
Kate Distin (Selfish Meme, 2005) ima prav, ko kritizira Richarda Dawkinsa (Extended Phenotype, 1982) v njegovi izjavi, da je fenotip samo vehicle (nosilec, vozilo) za gene. Če razumemo koncept extended phenotype (razširjeni fenotip) konsekventno, radikalno (kot se to spodobni za enega najbolj revolucionarnih konceptov 20 stoletja), potem nam je jasno, da gre v igri med genotipom in fenotipom za igro simbioze.
Jasno je, kdo je driver, ampaj jasno je tudi, da je driver takorekoč eno s svojim vozilom. Pomembno je slediti Danielu Dennetu (Consciouseness explained, 1991): če gledam skozi mikroskop, bom v celici videl planete. Na kateri razdalji od DNA se v resnici začenja fenotip? Ali je driver gen, alela, kodon, celica … Ali ni to morebiti kar proteinska veriga, ki je, dokazano, sposobna samoreprodukcije?
Tu pride prav Stuart Kaufman (Investigations, 2005), ki »avtonomnemu subjektu« poleg sposobnosti samoreprodukcije pripiše še en nujni pogoj: da je sposoben izpeljati vsaj en termodinamični delovni cikel (stran 53). Kaufman s tem pride v drugo skrajnost. Avtonomnega agenta konsekventno najdeva od proteina navzgor prek celice do organizma … in še dlje špekulira v smer vseh organizacij, ki odgovarjajo kriteriju reprodukcije in delovnega cikla v kozmična razmerja.
Ampak s Kaufmanom poglobimo vprašanje razmerja med memom in kulturnim artefaktom prek enega primera.
Najprej pa seveda: kar tako mimogrede sem vpeljal pojem kulturnega artefakta v paru z memom. Od kod je priletel? Kot ponavadi je priletel z lepim maestralom, medtem, ko sem pisal (pišem) te memske komplekse na Ravni siki sredi Kornatov na Quteka, ker se mi zaradi vročine ne da vklopiti nekoliko večjega Q1. (Očitno sem v neki q fazi, saj se oba prenosnika mojih – memskih – kompleksov začenjata na q. Tretji gadget tega otoka je na srečo ipod. S tem na tem malem otoku ohranjam ravnovesje med monopolistom Microsoftom, kultnežem Applom in dolgočasno utilitarnim vzhodnjakom Samsungom.)
Skratka: memi priletijo po zraku, najbolje z zahodnikom. Mem »kulturni artefakt« je močno razširjen vsaj od druge polovice 20 stoletja naprej. A ima kakšen smisel iskati njegovega avtorja? Ne. Ker je nastal bodisi prek rekombinacije ali mutacije. Ugibal bi, da ta konkretni pretežno z rekombinacijo. Ko sem razmišljal, kaj dati v par z memom v podobnem razmerju, kot je fenotip z genotipom, mi je vzniknil (bolje rečeno: se mi je vpihnil), ker mi gre na jetra skoraj vse, kar je v Selfish Meme napisala Kate Distin.
Ob tej knjigi, ki se zagotovo pojavlja še kje v tem mojem kompleksu, sem res nesrečen zaradi globalne krivičnosti. Kako je možno, da nujno prazno mesto med možnimi naslovi knjig neodarwinizma in memetike ’selfish meme’ zasede knjiga avtorice, ki je očitno zafrustrirana, ker jo je Dawkins mogoče enkrat grdo pogledal, pa se zdaj pretežno površno spopada ne le z njim, ampak tudi z Dennetom? Res škoda. Skratka prvič: ne bom utemeljeval vnosa kulturnega artefakta v pol z memom.
Skratka drugič: kaj je ‘Slovenija’? Mem? Memski kompleks? Kulturni artefakt?
Naj se še tako trudim, ne morem zapisati bolj dolgočasnega odgovora: vse troje. Odvisno od kje jo opazujemo. Slovenija kot brand je seveda mem. Mem, ki se prek svojih artefaktov (fenotipov) odziva na spremembe v okolju z edinim ciljem: preživeti v memskem poolu konkurenčnih memov. Slovenija kot brand seveda ni preprost mem, ampak kompleksen mem – oziroma se bolje: memski kompleks. Slovenija kot mem je rezultanta vseh memov, ki si lastijo pravico piti njeno mleko.
Tu vidimo, da gre za avtoreverzibilno referenco. V njeno nedrje sodi vse, kar si pripisuje lastnost da sodi v njeno nedrje. Koroški Slovenci v Avstriji se lahko pripišejo na eno ali drugo stran. Triglav je bil za nekaj časa pol na eni in pol na drugi strani. Kras je slovenski – je pa tudi kitajski. Sava je nekaj časa slovenska, potem pa… Na teh nekaj primerih vidimo težko borbo vsakega resnega mema, da ohranja svojo identiteto. S temi primeri tudi vidmo, da identiteto ohranjamo samo prek reference na druge meme (memske komplekse), ki so bodisi del njega samega, bodisi »od zunaj« v povezavi z njim.
Slovenija je torej skozi ta drug pogled nevronska mreža med seboj povezanih memov. Slovenija se v celoti izčrpa v tej mreži. Po Dennetu bi lahko rekli, da izven te nevronske mreže ni neke posebne entitete Slovenije, kot v človeskih možganih ni posebnega kotička oziroma prostora za »jaz«. Celoten »jaz« je zaobsžen v vzdrževanju relacij med posameznimi memi. Slovenija je posledica dejstva, da jo mnogi memi (v lastnem boju za preživetje) jemljejo kot koristen kulturni artefakt (fenotip) za svoje preživetje in reprodukcijo. In s tem smo bliskovito povezali Slovenijo kot memski kompleks s Slovenijo kot telesom (kulturnim artefaktom), ki je očitno evolucijsko potenten, saj ohranja zatočišče telesa memu Slovenije dobro tisočletje ne glede na relativno (navidezno?) omejenost moči.
V igri globalnih konkurentov je Slovenija s svojo omejeno močjo neke vrste nišni brand z najverjetneje doživljensko obsojenostjo na nišnost (če upoštevamo, da je teritorialna omejenost eden od nujnih parametrov tega tipa znamke, in če predpostavljamo, da nimamo realnih teritorialnih pretenzij).
Na podlagi ekskurzije v Slovenijo lahko rečemo, da je konceptualno razlikovanje med memom in kulturnim artefaktom ter genotipom in fenotipom sicer metodološko nujno, je pa treba vedeti, da za oba para ne velja le, da drug brez drugega ne moreta, ampak celo, da stalno drsita drug v drugega. Sta kot neke vrste Moebiusov trak, za katerega velja, da sicer vedno obstajata obe strani, ampak, ko potujemo po eni strani ugotovimo, da smo ves čas hkrati že tudi na drugi. In narobe.
In še enkrat razmerje med genom in memom.
