Vlaganja v okoljske tehnologije in povečanje energetske učinkovitosti so bila še pred nekaj meseci zanimiva le za britanske finančne investitorje. V njih so videli priložnost za zaslužek in ne nepotreben strošek, ki zmanjšuje konkurenčnost evropskega gospodarstva na svetovnem trgu. Nemška industrijska podjetja so lani v jeseni in v prvih mesecih letošnjega leta še po tekočem traku prek svojih lobistov v Bruslju blokirala vsako odločitev s področja varovanja okolja, ki bi od njih zahtevala kakršna koli večja vlaganja.
Zdaj je to v veliki meri že preteklost, finančni investitorji in industrijska podjetja so na enaki valovni dolžini. Vlaganja v okoljske tehnologije za oboje pomenijo naložbo za povečanje konkurenčnosti in razvoj. Večjim vlaganjem v okoljske tehnologije in obnovljive vire energije se zdaj dejansko upirajo le še velika energetska podjetja, zlasti naftna. Še zmeraj vlagajo neprimerno več denarja za iskanje novih virov nafte in plina kot v razvoj tehnologij za pridobivanje energije iz sonca, vetra, tehnologije za izkoriščanje geotermalne energije. Toda če se bo sedanji trend nadaljeval, se bodo morali tudi energetski giganti prilagoditi in prvi mož Shella ne bo več mogel reči, da vlagajo v tisto, po čemur je povpraševanje, energija iz obnovljivih virov pa je predraga.
Slediti bodo morali industriji, ki je glavna porabnica njihovih energentov. Ker si vse več velikih in znanih industrijskih podjetij postavlja konkretne cilje, za koliko ton bodo zmanjšala izpuste toplogrednih plinov, bodo vse več kupovala čistejše energente. BASF je po podatkih Spiegla od leta 1990 že zmanjšal izpuste CO2 za 30 odstotkov, zdaj ima že nove cilje. Bosch razvija nove okolju prijazne izdelke, v tehnologije za izkoriščanje geotermalne in sončne energije že zdaj vloži 40 odstotkov denarja za raziskave in razvoj. Podobno stategijo ima po novem tudi Siemens, v bistvu ga je to prisilil ameriški tekmec GE, ki že več let precej vlaga v okoljske tehnologije. Kljub povsem drugačni politiki Busheve vlade je kar nekaj znanih ameriških podjetij, pa tudi mest leta 2004 še pred Evropsko unijo začelo trgovati s kuponi za izpuste CO2.
V Sloveniji sta nekdanja ministra za okolje Janez Kopač in za zdravje Dušan Keber slavnostno podpisala sporazum o zmanjšanju porabe energije za ogrevanje v zdravstvu za 30 odstotkov. Obljubila sta, da se pri tem ne bo končalo, amak bo vlada nadaljevala tudi v šolstvu, javni upravi. Ta sporazum je že zdavnaj pozabljen, poraba energije za ogrevanje v javnem sektorju pa še zmeraj enako potratna.
Agencija za učinkovito rabo energije, o kateri se je pred nekaj leti precej več govorilo kot zdaj, s subvencijami precej pripomore k učinkovitejši rabi energije v gospodinjstvih, vendar brez resnejšega sodelovanja industrije in javnega sektorja večjega zmanjšanja izpustov v Sloveniji ne bo. Potihnile so tudi akcije o izbiri energetsko učinkovitega podjetja in ekološkega izdelka, kar pa ne pomeni, da so se tovrstna vlaganja slovenskih podjetij zmanjšala, le manj možnosti za predstavitev imajo.
Za oceno, ali se bo sedanje navdušenje podjetij za okoljske naložbe ohranilo ali gre zgolj za modno muho, je po besedah izvedencev še prezgodaj. Ob tem pa ne gre pozabiti, da so še pred nekaj leti ekonomisti pri svojih napovedih upoštevali ceno nafte največ 25 dolarjev za sod, pa zdaj pa že tretje leto presega 40 dolarjev za sod in bo po nekaterih ocenah kmalu dosegla mejo 100 dolarjev. Energija postaja predraga, njena cena bo podjetja vse bolj silila k varčevanju in k okolju bolj prijaznemu vedenju. Korist pa bodo od tega imeli tisti, ki bodo prvi, ker bodo svoje tehnologije lahko prodajali drugim.
...
