Ko se človek po mesecu dni vrne v običajni življenjski ritem, potrebuje nekaj časa, da se znova privadi na normalnost. Če je ta beseda sinonim za tisto življenje, v katerem ob delavnikih dovolj zgodaj vstanemo, odhitimo v službo, se dokaj pozno vrnemo in imamo vselej premalo časa, da bi kaj pametnega postorili. Zase in za druge. Preden relativno zgodaj (a vselej prepozno) ležemo v posteljo, imamo še ravno toliko moči, da preženemo nadležno misel, kako nam življenje hitro odteka.
V takšnem razpoloženju je človeku bolj malo mar za zanimivosti iz političnega peskovnika, ki mu jih dnevno servirajo mediji. V najhladnejšem dnevu tega poletja je težko ugotoviti, ali je na primer 14 pokrajin res idealno število za državo in državljane, četudi je koalicijsko usklajeno. Še zavoljo zadnje verzije besedila novele o zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki so jo pripravili v največji parlamentarni stranki, se ljudje (z izjemo stranke bivših komunistov in sedanjih upokojencev) še niso pripravljeni prerekati. To lahko počaka na jesen. Kakor tudi odgovor Hrvaške na prizadevanja slovenske vlade, da bi ‘naredili korak naprej pri reševanju odprtih vprašanj s sosednjo državo’. Kdo bi vedel, koliko vlad in koliko ‘vlaganja naporov’ bo še potrebnih, da bomo izvedeli, kje je tista prava mejna črta med državama …
Le podatek, da je imela država v prvi polovici letošnjega leta ob vseh uspehih in rekordni gospodarski rasti debelih 177 milijonov evrov izgube, se tudi človeku v tem stanju ne zdi niti najmanj spodbuden. Za državo teh sto in nekaj deset milijonov res ni kakšna posebna vsota. Ampak nekdo jo bo kljub temu moral plačati.
