Napačne odločitve varuhov konkurence so iztožljive in oškodovanec je upravičen do odškodnine, je pokazala sodba evropskega sodišča prve stopnje. To je namreč odločilo, da je evropska komisija leta 2001 neupravičeno preprečila združitev dveh francoskih proizvajalcev električne opreme Schneider Electrica in Legranda. Schneider je v tožbi zahteval odškodnino 1,66 milijarde evrov, koliko bo komisija morala plačati, bodo določili neodvisni izvedenci.
Evropski komisiji oziroma njenemu direktoratu za konkurenčnost se je to zgodilo prvič, pojasnjujejo. Ker je sodišče že leta 2002 ugotovilo, da je evropska komisija v postopku presoje predlagane združitve naredila velike napake, je prejšnji komisar za konkurenčnost Mario Monti predlagal spremembe, ki so že uveljavljene in zaradi tega se takšne napake ne morejo več ponoviti, je tiskovni predstavnik sedanje komisarke za konkurenčnost Neelie Kroes odgovoril na vprašanje o odgovornosti za napake, ki jih je sodišče odkrilo v postopku presoje.
Po njegovih besedah je zanje odgovorna institucija, ki je v tem primeru takoj po prvi sodbi sodišča ukrepala, ne posameznik, ki jo predstavlja. Kroesova je v slabih treh letih podpisala le dve odločbi o prepovedi združitve oziroma prevzema, podpisala je veliko več odločb za plačilo glob zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu, vendar te niso predmet sodbe sodišča v primeru Schneider Electric.
Komisiji se menda ni treba bati, da bi jo podjetja, ki jim je preprečila združitev, zasula s tožbami za odškodnino. Poleg Schneider Electrica je po podatkih komisije do zdaj odškodnino zahtevalo le še eno podjetje, ki ni dobilo dovoljenja za združitev, to je britansko turistično podjetje MyTravel. Sodišče je tudi povedalo, da pritožnik ne more zahtevati odškodnine za kar koli. Zavrnilo je na primer Schneiderjevo zahtevo za poplačilo škode, ker je moral Legrand prodati po nižji ceni, kot ga je kupil. Lahko zahteva le odškodnino, ker je zaradi pritožbe na komisijo podjetje prodal kasneje, kot bi ga sicer.
Odločitev evropskega sodišča ni pomembna samo za velike igralce na evropskem trgu, ki morajo svoje združitve in prevzeme prijaviti evropski komisiji, ampak tudi za manjša podjetja, ki morajo za svoje združitve in prevzeme dobiti soglasje domačega varuha konkurence. Evropska komisija odloča le o združitvi oziroma prevzemu podjetij z vsaj tretjinskim deležem na evropskem trgu.
...
No, tole je pa spet eno področje, o katerem nisem imela niti najmanjšega pojma, da obstoja. Hvala za “razsvetljenje”.
Lep dan želim.