Photo London – blow up sodobne kreativne fotografije

Fotografski sejem Photo-London (30. 5. – 3. 6.) je razmeroma sveža prireditev, saj je bil prvič organiziran leta 2004. Njegova ustanovitev je temeljila na ugotovitvi, da se umetnostni trg najbolj širi in da obrne vsako leto več denarja ravno v segmentu fotografije. Zbiralcev fotografij je zmeraj več, dražbene hiše so že v devetdesetih začele organizirati specializirane dražbe fotografij, zaslužki z investicijami v nakupe fotografskih del postajajo vrtoglavo visoki. London ni naključno prizorišče sejma, saj lahko velja poleg Pariza po številu galerij in javnih institucij, namenjenih fotografiji ter splošne prisotnosti fotografije za evropsko prestolnico fotografije.

Zato je Daniel Newburg (galerija Art&Photography, izdajatelj revije Pluk), ustanovitelj Photo-Londona, poskrbel za pravo razburjenje, ko je lani novembra potrdil govorice o poslovnem prevzemu sejma s strani njihovih pariških konkurentov (sejem Paris Photo). Parižani so Angležem, ki veljajo za najboljše art-biznismene, prevzeli prestižni sejem sredi Londona. Tega snobovska londonska art scena kar ne more pogoltniti. Bojkot je bil zato eden od razlogov, da je bilo na sejmu letos manj angleških galerij, v medijih pa se je razbohotila polemika o plusih in minusih tega prevzema. Drugi razlog pa zadeva spremembo programskega profila, saj je sedaj sejem namenjen zgolj sodobni fotografiji oziroma fotografiji po letu 1970.

dscn0017_big.jpg
udeleženci okrogle mize na temo »Evolucija sodobne fotografije od 1970«, na levi znani angleški fotograf Paul Graham

Photo-London tako po novi programski shemi »predstavlja različnost vsebin, konceptov, stilov in tehnik, ki jih obravnavajo umetniki, ki delajo s fotografskim medijem.« Pri tem so vključena dokumentarna dela, konceptualna fotografija, multimedijska dela, video in instalacije. Seveda lahko razumemo slabo voljo ne samo angleških galeristov, ki se ukvarjajo z vintage, starejšo, pa tudi klasično, modernistično fotografijo, zaradi te nenadne izključitve. Osebno pa se pridružujem mnenju tistih, ki mislijo, da sodobna fotografija potrebuje svoj sejem, ne glede na dileme okrog lastništva in upravljanja! Sodobna fotografija se je sicer zadnja leta začela v velikem obsegu pojavljati na sejmih sodobne umetnosti. Vendar so se zaradi tega začele pojavljati težave pri vrednotenju sodobne fotografije, k urejanju trga pa lahko pomembno prispeva prav specializiran sejem!

dscn0019_big.jpg
lično opremljen razstavni prostor galerije Photographer’s Gallery iz Londona, prve specializirane galerije za sodobno fotografijo v Evropi (u. 1972!)

Število galerij, ki so letos sodelovale, je zaradi omenjenih razlogov padlo na 33, zato pa so več prostora dobili založniki revij in publikacij s področja fotografije, ki so svoje programe predstavljali na kar 22 sejemskih enotah. Program so letos obogatili še z izjemno zanimivimi predavanji in okroglimi mizami na temo sodobne fotografije, pripravili so tudi posebno razstavo, posvečeno sodobni britanski fotografiji z naslovom On View. Vse skupaj je potekalo v lepo pripravljenih prostorih klasicistične palače Old Billingsgate ob Temzi blizu Tower Bridga, kjer smo lahko v urejeni kavarnici na nabrežju tudi poklepetali z novimi znanci.

dscn0010_big.jpg
podpisani pred fotografijami razvpitega Joela- Petra Witkina v galeriji Bruce Silverstein iz New Yorka

Svojih treh sejemskim dni nisem izkoristil le za oglede, ampak tudi srečevanje in pogovore. V tem vidim poseben pomen Photo-Londona; verjetno v Evropi ni boljše priložnosti za druženje s različnimi predstavniki sodobne fotografije kot je prav ta sejem. Za galerijo Photon, v kateri zadnja tri leta predstavljamo predvsem sodobne fotografe iz regije Jugovzhodne in Srednje Evrope, je ta sejem nedvomno pomembna destinacija. Za stanje fotografije v Vzhodni in Jugovzhodni Evropi pa je zelo pomenljiva ravno vsakoletna odsotnost galerij iz tega dela Evrope. Zato si v Photonu še toliko bolj prizadevamo, da bi v naslednjem letu-dveh presegli visok prag programske selektivnosti, (ki jo določa tudi atraktivnost predstavljenih del za zbiralce) ter da bi zmogli zlasti visok finančni prispevek, ki je potreben za najem prostora na sejmu …

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
vojko, sobota, 26. september 2009 

Obstaja primitiven tednik, ki je pred časom izšel z naslednjo naslovnico: glavna napoved čez fotografijo zaigranega koitusa in opazovalca, ki po razgaljenih telesih poliva pijačo, se je glasila “Šprical po joških” (naslov članka se sicer glasi “Sudanski šerif zalival pičke”); nad naslovom revije sta fotografiji ženske in moškega z naslovčkoma “Lufta si jo” in “Lufta si ga” (in s puščicama, ki kažeta v mednožji); zraven scene s špricanjem je foto dekleta, ki jo moški nosi na ramenih, z napovednikom “Češplja [...]

jure, četrtek, 3. december 2009 

Letošnja presenetljiva Man Bookerjeva nagrajenka je angleška pisateljica Hilary Mantel, rojena leta 1952 v Derbyshiru. Presenetljiva zato, ker je ženska (bookerjeva nagrada je dolgo velja za moško domeno in je celo spodbudila nastanek nagrade Orange, namenjene pisateljicam), pa tudi zato, ker je napisala zgodovinski roman z znano tematiko in izjemno dolžino (600+ strani).
Mantelova, ki je avtorica vrste romanov in zbirk kratkih zgodb, je zunaj Velike Britanije skoraj neznana, o čemer priča tudi zelo pozen (oktobrski) natis knjige v Ameriki, kar [...]

darja, četrtek, 18. junij 2009 

Politiki in visoki uradniki v EU nas prepričujejo, da je naša prihodnost družba znanja, da je izobraževanje eden od ključev za izhod iz sedanje krize. Ključno vlogo pri tem imajo učitelji. Toda trije od štirih za trud, da bi učence čim več naučili, ne dobijo nikakršne nagrade, je pokazala študija OECD TALIS, v katero je vključena tudi Slovenija. Michael Davidson iz direktorata za izobraževanje na OECD, ki je predstavil rezultate študije, je pojasnil, da nagrada ne pomeni le plače, ampak [...]

manca g. renko, nedelja, 29. november 2009 

Če se nimate navade potikati po knjigarnah, vas pa vendarle zanima stanje slovenskega založništva ali pa duha nasploh, knjižnega sejma nikakor ne smete izpustiti. Človek si lahko na enem mestu ogleda vse, kar ponujajo slovenske založbe. Tik ob vhodu (v ljubljanski Cankarjev dom) so samozaložniki in obskurne založbe, kjer avtorji sami prodajajo svoje knjige in se mi vedno tako močno zasmilijo, da bi najraje kar kupila kako njihovo delo, a me pogled na platnico žal vsakič znova odvrne.
Duhovnih vaj ne [...]

vojko, ponedeljek, 5. oktober 2009 

Slovenija je omenjena v šestnajstih številkah: prvič v 27. marca 1939, nazadnje 7. februarja 1955. V člankih se med drugimi pojavljajo Princ Pavle Karađorđević, Vladimir Maček, Edvard Kardelj, Milovan Đilas, Vladimir Dedijer in kajpak (večkrat) Josip Broz Tito, pa tudi slepi povratnik iz rudnika v Minnesoti Ivan Kotnik (v novici o partizanskem napadu na Lož). Potem Slovenija kot da je izginila, Googlov digitalizirani arhiv pravi, da je Life, “mati vseh revij”, do leta 1972 niti omenila ni več.
Ja, vse številke [...]