Ne spomnim se, koliko časa je država potrebovala, da se je znebila zadnjih nekaj nadstropij ljubljanskega Nebotičnika s teraso vred. Vsekakor smo to obdobje šteli v letih, kar pomeni, da je državnim uslužbencem vseeno, koliko časa kaj prodajajo. Navsezadnje ne gre za neko ‘pravo’ lastnino, temveč za tisto državno. Včeraj pa je kapitalska družba s ponosom sporočila, da je prodajna cena v primeru Nebotičnik presegla izklicno za 32 odstotkov. Kar je nedvomno velik uspeh.
Ob tem sem se vprašal, kdaj mi prijateljem iz tujine ne bo več treba pojasnjevati, zakaj je kavarna v Nebotičniku, ki ga je država pred štirimi leti razglasila za kulturni spomenik državnega pomena, zaprta. In zakaj se ne da več posedeti na terasi, ki je seveda tudi arhitekturni spomenik, pa še obiskovalcu ponuja najlepši razgled na prestolnico. Zdi se mi, da jim bom lahko še nekaj let pripovedoval malce drugačno zgodbo. Da je zgornja nadstropja s teraso vred kupil zdomec iz Avstralije, ki mu država vedno znova razloži, zakaj česa ne sme narediti tako, kot se zdi prav njegovim arhitektom, pač pa tako, kot se zdi prav čuvajem kulturne dediščine. Nisem prepričan, da Anthony Tomažin, ki je za nakup odštel dobra dva milijona evrov, ve, kaj ga čaka. Včeraj je namreč dejal, da naj bi prenovljene prostore odprli v letu dni.
Morda v Avstraliji, ne pa pri nas. Pojdimo po vrsti. Obljubili so mu, da bo kupoprodajna pogodba pripravljena v dveh mesecih. Verjetno tudi res bo, toda zaradi raznih postopkov, ki vselej trajajo veliko dlje, kot bi bilo to razumno, se bo zadeva zavlekla vsaj do jeseni. Potem se bodo težave šele začele. Anthony namerava v Nebotičniku zahtevnejšim gostom ponuditi restavracijo, kavarno in nočni bar. Lepo. Ko mu bodo ’spomeničarji’ razložili, kakšna mora biti prenova, bo ugotovil, da predvidena dva milijona evrov, kolikor jih kani še vložiti, ne bosta dovolj. Ne se hecat, to je vendar arhitektura pod državno zaščito! Za to pa se ve, kakšna je: dokler država ne proda nepremičnine, njene službe skrbijo, da zaščitena lastnina propada pod nadzorom, saj ni ne denarja ne volje za kakršna koli vzdrževalna dela. Pravo veselje pa spomeničarji dobijo, ko imajo v rokah lastnika, ki so mu že pobrali cekine. Stiskajo ga toliko časa, dokler mu ne odpovedo živci.
Anthonyu želim z Nebotičnikom vso srečo. Predvsem pa to, da bi lahko nad tole pisarijo le zamahnil z roko, češ da je bilo tako morda včasih, danes pa nič več …
...
Upam in pričakujem, da bo kavarna Nebotičnik čimprej znova zaživela. Veliko generacij imamo lepe spomine na kavarno – ni bilo lepšega, kot posedati v kavarni in zreti v nebo, iz katerega so se vsuvale snežinke – ali pa vsako leto po zaključku šole s spričevali v roki peljati otroke na sladoled na teraso Nebotičnika. Tudi lep prostor za meditiranje v dvoje … Nasvidenje … Ne vem, kje smo Ljubljančani, da bi se oglasili in pospešili prenovo, ukvarjamo se raje z nebulozami, namesto, da bi nam bilo mar za prijetnejše bivanje v mestu …
Upam, da teraso ne bodo “po ameriško” spremenili v kletko. To je bila ena izjemno redkih razglednih toč (v svetovnem merilu redkih), kjer si lahko sedel na prostem in imel neoviran razgled!