Regije v Evropski uniji se razvijajo, razlika med najbolj bogatimi in najbolj revnimi se zmanjšuje, ugotavlja evropska komisija. S tem utemeljuje 230 milijard evrov, ki jih je državam članicam za regionalni razvoj razdelila za obdobje od leta 2000 do 2006 in 347 milijard evrov, ki jih bo razdelila od leta 2007 do 2013. Slovenija je pri črpanju tega denarja med najboljšimi. Iz evropskega regionalnega razvojnega sklada je do zdaj počrpala 82 odstotkov sredstev, ki jih je imela na voljo v programskem obdobju do konca leta 2006 (članice morajo čas, da denar počrpajo v dveh letih po izteku programskega obdobja). Pred njo sta le Irska in Švedska, ugotavlja evropska komisarka za regionalni razvoj Danuta Hübner.
To so statistični podatki, ki o učinkovitosti porabe evropskega denarja nič ne povedo. Ne povedo, ali država in lokalne oblasti ta denar res porabijo za projekte, ki jih prebivalci zaostalih regij najbolj potrebujejo, ali ga porabijo za projekte, s katerimi služijo prijateljska podjetja politikov in lokalnih veljakov. Ni mogoče za vse napake kriviti domačih politkov in birokratov, precej neumnosti je tudi v evropskih predpisih za dodeljevanje denarja za regionalni razvoj.
V državah članicah je recimo mogoče najti z denarjem iz bruseljske blagajne obnovljene stare mline, v katerih zaradi higienskih predpisov, ki so jih pristojni ministri držav članic potrdili v Bruslju, ni mogoče mleti žita, “turistične točke” v odročnih krajih, ki jih na leto obišče le nekaj turistov ali nobeden. V vaseh imajo kopališča v velikosti za mesta, ker po bruseljskih predpisih denarja za majhen preprost bazen ni mogoče dobiti. Spet drugod niso vedeli, kako bi porabili ves denar, ki so ga dobili, zato so stavbe odeli v marmor, po tleh namesto navadnega asfalta položili najdražje ploščice. Ne glede na to, ali je projekt smiselen in učinkovit ali ne, samo da ustreza enemu od številnih programov, ki jih sprejmejo v Bruslju. Pri obnovi starega mestnega jedra lahko postavljajo korita za rože iz marmorja, nič jih ne zanima, da bi ta denar recimo v sosednjem naselju krvavo potrebovali za obnovo razpadajoče šolske stavbe ali za odprtje novih delovnih mest za delavce tovarne, ki so ravnokar ostali brez služb. Vse to je v skladu z bruseljskimi predpisi.
Zaradi tega nekatere članice lahko že leta prejemajo denar iz evropske blagajne, pa so še zmeraj manj razvite. Posebni mojstri za to so Grki, južni del Italije in Portugalci. Komisarka Hübnerjeva meni, da je Portugalska kljub temu, da evropski denar prejema že 20 let, še zmeraj med nerazvitimi evropskimi regijami, kjer prevladuje tekstilna industrija, saj je gradila predvsem infrastrukturo in ni vlagala v programe za usposabljanje in izobraževanje podjetij, za razvoj podjetništva.
V Sloveniji je takšna regija recimo Pomurje, s tem, da tam država še za hitrejšo dograditev avtoceste, kljub vedno bolj neznosnemu prometu, ne izkoristi evropskega denarja. Podatkov, kakšne so razlike med razvotostjo Ljubljane in preostalih regij v Sloveniji, oblasti še niso poslale v Bruselj. Minister za lokalno samoupravo in regionalno politiko Ivan Žagar pa pravi, da so še zmeraj velike.
Glede na hvalo vlade, da bo od 4,2 milijarde evrov, kolikor regionalnega denarja Sloveniji pripada v programskem obdobju od leta 2007 do 2013, 65 odstotkov namenila za projekte za odpiranje novih delovnih mest, inovacije, spodbude za podjetnike, bi morale biti čez nekaj let razlike manjše. Slovenija bi naj bila bolj podobna, recimo, Španiji kot Portugalski in Grčiji. Namesto marmornatih stavb in z najdražjimi ploščami tlakovanih pločnikov, pa mostov, ki jih uporablja pet ljudi ali avtocestnih viaduktov, pred in za katerimi ni avtoceste (kakršni stojijo na Siciliji), bi zunaj Ljubljane moralo zrasti kar nekaj novih delovnih mest, inovativnih podjetij in gospodarskih središč. Pa še kakšna prometna povezava iz nabora, ki jih prometni minister Janez Božič ob obiskih vlade po regijah na veliko obljublja, bi morala biti dograjena.
