Galerija Photon je v zadnjih treh tednih realizirala širši ‘paket’ sodelovanja z različnimi avstrijskimi partnerji. Enega izmed njih v (prvem) sodelovanju s Pavlovo hišo (www.pavelhaus.at) iz avstrijske Radgone (Bad Radkesburg): razstavo Jožeta Suhadolnika in Petra Koštruna. Gre za soočenje njunih pogledov na fotografijo, obenem pa za soočenje generacijskih razlik, ki jih določajo nekatere skupne značilnosti. Suhadolnika bi lahko označili za »poetičnega dokumentarista«, medtem ko se mlajši Koštrun več ukvarja z nekaterimi konceptualnimi predpostavkami fotografije.

Jože Suhadolnik je v svoji karieri sodeloval z Mladino, časopisnima hišama Dnevnik in Delo, revijo Razgledi, v začetku devetdesetih let pa je začel sodelovati še z agencijama Associated Press in European Photo Agency. Leta 1996 je prejel Zlato ptico za fotografijo, kasneje pa še nagrado Zlato pero New Yorka za fotografije v koledarju Pediatrične klinike. Trenutno dela kot urednik za fotografijo časopisa Delo. Sodeloval je pri naslednjih knjigah: 1996 Portreti, 2005 Občutek za veter v sodelovanju s Ferijem Lainščkom in Dušanom Šarotarjem in 2005 Jutranji sprehajalec v sodelovanju s Kajetanom Kovičem.

Suhadolnika poznamo predvsem kot fotoreporterja, ki pa je ob svojem delu za tiskane medije razvil povsem prepoznaven avtorski slog in estetiko. Gre za zvrst poetične, meditativne dokumentarne fotografije, ki specifični nabor tem spajajo v celovit korpus foto- potopisnih esejev. Lahko bi trdili, da gre za enega najbolj prepoznavnih in kvalitetnih opusov na področju klasične črno-bele fotografije v zadnjih dveh desetletjih. Zavezan je klasični črno-beli fotografiji, predvsem določeni smeri povojne ameriške fotografije. Po njegovem opusu (zlasti zgodnjih serijah) lahko sklepamo, da se je učil in navdihoval pri mojstrih kot so Robert Frank s svojo »ulično fotografijo« ali Robert Adams z »novo krajinsko fotografijo«. Za Suhadolnikov opus je namreč značilno ravno ukvarjanje s podobami obrobij urbanih središč, s podobami malih, provincialnih mest in podeželske pokrajine. Gre za male, fragmentarne zgodbe, ki jih običajno povezujejo anonimni liki in figure, ki pripovedujejo male zgodbe malih ljudi.

Tako tudi v seriji Ostanki dneva. Upodobljeni posamezniki imajo v predstavljeni seriji sicer izrazito ambivalentno pozicijo; opraviti imamo z liki, ki so v odhajanju, s hrbtom obrnjeni proti gledalcu, zabrisani ali nejasni, ali pa je njihova prisotnost zgolj naznačena, npr. s stopinjami ali odloženim klobukom. Glavno vlogo ima zato atmosfera, ki je skupna tako mestnim kot podeželskim motivom. Suhadolnik se vzdržuje komentarja, slike odražajo spontanost, kot da bi nastale same od sebe v nekem naključnem trenutku. Avtor ne idealizira ali dramatizira, kaj šele, da bi moraliziral, kar ga seveda oddaljuje od velike večine današnjih foto-reporterskih pričevanj. Tudi po formalni plati ne išče dramatičnih učinkov; v Suhadolnikovih fotografijah ne bomo našli ekspresivno poudarjenih belin ali črnin; tonska lestvica je umirjena, svetloba je običajno zadržano dozirana, kadriranje posnetkov pa izrazito fragmentarno in spontano.

Jože Suhadolnik nam posreduje podobe iz sveta, ki je sicer brez iluzij, vendar njegov pogled prežema zdrava mera stoičnosti, ki obenem razkriva agnostični življenjski nazor. V seriji Ostanki dneva kot tudi v celotnem Suhadolnikovem opusu lahko slutimo neko življenjsko izkušnjo in sposobnost opazovanja, ki je redka in dragocena. Omenjene značilnosti še posebej potrjujejo vrednost Suhadolnikovega fotografskega ustvarjanja.

Peter Koštrun končuje študij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost – smer oblikovanje in fotografija. Diplomsko nalogo pripravlja pod mentorskim vodstvom prof. Milana Pajka. Kljub relativni mladosti je v zadnjih dveh letih že sodeloval na nekaterih pomembnih fotografskih razstavah: ožji izbor Emzin 2006, Nova f – sodobna fotografija na Slovenskem (Umetnostna galerija Maribor), Intimno (Mestna galerija Piran), Photonic Moments – Salon fotografije Jugovzhodne Evrope (galerija Photon Ljubljana).

Predstavljena serija pa tudi dosedanji opus Petra Koštruna se že na prvi pogled razlikuje od opusa Jožeta Suhadolnika. Gre za razlike v formalnem pristopu, naboru tem in motivov, ki stojijo v ospredju zanimanja obeh avtorjev in idejnem ustroju, ki poganja ustvarjalne procese tako pri enem kot pri drugem. V seriji Present / Sedanjost imamo na splošni ravni opraviti s pejsažno, krajinsko fotografijo, ki ima kot fotografska zvrst dolgo tradicijo. Koštruna v tem primeru ne zanima dokumentarna ali potopisna dimenzija, pač pa izhaja iz bolj racionalnih ali celo konceptualnih predpostavk. Za izhodišče vzame romanticistično podobo pokrajine, kot jo je konstruiral slikarski simbolizem kakšnega Kasparja Davida Friedricha v slikarstvu zgodnjega 19-ega ali piktoralizem v fotografiji zgodnjega 20. stoletja. Romantična podoba krajine, ki lahko ima celo neke sublimne podtone, pa je v tem primeru vzeta zgolj kot model, ki je podvržen racionalni obdelavi.

Če je v ospredju zanimanja Suhadolnika specifična atmosfera, je v ospredju zanimanja Koštruna vprašanje o različnih načinih reprezentacije podob. Praktično vse slike iz serije so kompozicijsko identično postavljene; povsod imamo opravka z izrazito nizkim horizontom in zamegljenim nebom. Formalno vzeto, Koštrun kot sredstvo za doseganje vizualnega učinka uporabi dramatično bledenje in sugestivno zamegljevanje slike, kar dosega z racionalno izbiro časa in okoliščin snemanja, zaradi česar so barve in konture motivov nevtralizirane z difuzno svetlobo. Avtor na nek način indeksira podobe, sestavlja seznam generičnih podob, ki sestavljajo kategorijo ‘podeželje’ oziroma ‘krajina’: pašnik, gozd, njiva, konj, poljska cesta, jezero, hrib, drevo, kmet na polju itd. Konceptualno zastavljena serija dobi s takšnim pristopom neko drugo notranjo časovno – prostorsko dinamiko, ki pa je težje zaznavna, vendar toliko bolj subtilna.

Peter Koštrun je tudi v prejšnjih serijah izkazal zanimanje za drugačen pristop k fotografiji. Poleg spraševanja o funkciji nekaterih fotografskih zvrsteh ga, kot se zdi, zelo zanima tudi spraševanje o naravi in funkciji fotografskega medija. V njegovem delu bi zato zaman iskali nek socialni ali celo angažirani kontekst; večinoma gre za ožja vprašanja reprezentacije ali avto-referencialnosti. Avtor namreč rad uporabi lastne delo kot objekt novega projekta, velikokrat tudi sam nastopa kot objekt lastnih fotografij, pri čemer lastni intimni svet ‘uporabi’ na podoben način kot uporabi v seriji Present / Sedanjost krajino. Vendar pa zato ne pomeni, da poleg intelektualističnega naboja, ki procesira nastajanje podob, pri Koštrunu umanjka osebna zavzetost. Ravno nasprotno; resnost, s katero se Koštrun loteva svojega ustvarjalnega dela, kaže na ustvarjalni idealizem, na verovanje v moč posredovanja podob v fotografskem mediju.