Belgijska kraljeva družina že več kot sto let vsako leto konec aprila in v začetku maja za dobra dva tedna odpre za javnost svoje vrtove. Za dva evra, mladim do 18. leta vstopnine ni treba plačati, so takrat na ogled rože in druge rastline, ki jih sicer vidijo le gostje kraljeve družine. Nekaj rastlin je še iz časov kralja Lepopolda II, za katerega so bili vrtovi dograjeni. Nekaj jih je sam prinesel iz Konga. Ta država je bila namreč belgijska kolonija.
Ogledala sem si jih skupaj s študentko iz Madžarske, ki sem jo naključno srečala na poti. Na začetku nisva bili navdušeni, čeprav sva vedeli, da so nekatere rastline zelo stare in redke. Začelo pa se je v glavnem z zelenjem, ki je zgledalo ovelo. Najbrž zaradi vročine, saj tudi v Belgiji ne pomnijo, da bi imeli tako sončen april kot letos. Rastline so sicer pod steklom, ki je prebarvano tako, da je motno in odbija sončne žarke. Tudi stebri paviljonov že dolgo niso bili prepleskani, v nekaterih reflektorjih, ki jih sicer prižgejo zvečer, so manjkale žarnice. Opazili sva stvari, ki jih med pisanimi cvetovi gotovo ne bi. Obe sva se spraševali, a bova zaradi tega hodili v koloni.
Po prvem paviljonu smo vrtove najprej obkrožili od zunaj, občudovali drevesa v parku, pa samo konstrukcijo paviljonov, ki jih je v 19. stoletju za kralja Leopolda II naredil arhitekt Alphonse Balat, učenec najbolj znanega belgijskega arhitekta Vicotorja Horte.
Ko smo spet vstopili v paviljone, smo približno pol ure hodili med cvetovi različnih barv in oblik. Belgijski kraljevi vrtovi so za laika povsem primerljivi z Volčjim potokom in Mozirskim gajem, a če je priložnost, se jih izplača pogledati.
