Pesnica, ki je pankerje učila spoznavati in ljubiti poezijo, in rokerica, ki je pesnikom kazala pot v rock, z drugimi besedami, velika in danes že skoraj legendarna Patti Smith, je po triletnem premoru izdala novo ploščo. Težko smo jo pričakovali, ker naj bi vsebovala priredbe znanih rokovskih pesmi, ki se ji zdijo v tem trenutku relevantno oziroma vredne priredbe. Naj je namreč Patti z besedami in tudi glasbo še tako spretna, je skozi vso kariero dokazovala, da se dobro zaveda, kakšno moč ima rok, ki je s svojo melodijo, ritmom, stilom ali preprosto s sporočilom sooblikoval zgodovino in cele generacije. »Rokenrol zame te pomembnosti ni nikoli izgubil. Ta glasba je pač več kot dober spot ali marketinški trik,« je pred kratkim povedala v intervjuju za nemški Spiegel.
Prav zato je od samega začetka prirejala ključne skladbe drugih glasbenikov – Hey Joe Jimija Hendrixa (no, avtor je Billy Roberts), Glorio Vana Morrisona, Pale Blue Eyes Velvet Underground in še bi lahko našteval. Patti Smith se torej zaveda, kaj pomeni dobra priredba in vedela je tudi, kaj je treba v takšni pesmi poudariti, da bi potegnila iz nje več, kot je očitno na prvi pogled. Pa je to naredila tudi na novi plošči s prozaičnim naslovom Twelve?
Ne čisto, bi bil najkrajši odgovor. Patti, ki je pred dobrim mesecem doživela to čast, da so jo uvrstili v Dvorano slavnih rokenrola, konec lanskega leta pa je praznovala šestdeseti rojstni dan, bi zaradi svojega potenciala, statusa in inteligence vse skupaj gotovo lahko opravila tudi bolje oziroma bolj prepričljivo, zlasti zato, ker v rok še verjame: »Roknrol je moji generaciji pomenil olajšanje, podaril nam je vznemirjenje in občutek, da smo del gibanja, ki lahko spremeni svet.«
No, te mesijanske vloge rok seveda ni nikoli izpolnil, vendar to še ne pomeni, da ni vredno poskušati dalje. In prav v to smer se novi plošči trudi Patti Smith. Izbor pesmi je večinoma predvidljiv, največ jih je s konca šestdesetih let, ki so za oblikovanje roka seveda ključna in zdi se, da so tudi Smithovi najbližja. Dve priredbi iz tega časa sta veličastni: Hendrixova Are You Experienced?, ki ploščo odpira, in še sijajnejša White Rabbit skupine Jefferson Airplane, ki je z besednimi igrami iz Alice v čudežni deželi na radio prvikrat spravila pesem, ki je govorila o drogah. Če k temu dodam še najboljšo priredbo na plošči, genialno akustično obdelavo ene najbolj prepoznavnih pesmi zadnje velike rok skupine Nirvana Smells Like a Teen Spirit, pa komaj malenkost manj udarno Gimme Shelter Rolling Stonesov, bi lahko bili po svoje že čisto zadovoljni.
twelve-white-rabbit.mp3 twelve-smells-like-a-teen-spirit.mp3
Toda plošča ima še drugo plat. Zakaj je na njej recimo pesem Everybody Wants to Rule the World dueta Tears for Fears? Dobro, besedilo je zanimivo, ampak kaj takega bi lahko rekli za celo vrsto podobnih pesmi, pa tudi priredba ne odstopa prav dosti od sicer omlednega izvirnika. Podobno velja za Wonderjevo Pastime Paradise. Spet je izbor verjetno pogojen z besedilom, vendar ga priredba ne izpostavlja, precej nedorečena je tudi sicer simpatična pesem Midnight Rider Allman Brothers Banda, na anemično Within You, Without You Beatlov pa je bolje pozabiti. Vse drugo, se pravi Doors (Soul Kitchen), Dylan (Changing of the Guards), Paul Simon (Boy in the Bubble) in Neil Young (Helpless), je solidno in nekako sodi na ploščo.
Ampak tisto, zaradi česar je novi izdelek Patti Smith vseeno vredno imeti, sta njen glas in seveda interpretacija. Poje skoraj tako strastno in prepričljivo, kot na začetku kariere, besedila so v večini primerov postavljena v ospredje, navdušujejo drobni verbalni vložki in poudarki,ki dajejo posameznim verzom še posebno težo. Patti Smith torej tudi pri šestdesetih še zna in si upa, pa tudi spremljevalna skupina (Lenny Kaye, Jay Dee Dougherty, Tony Shanahan, ki so se ji pridružili še gostje Tom Verlaine, Flea, Rich Robinson in dramatik Sam Shepard na banju.
Album priredb ne pomeni, da se je Patti Smith upokojila. Pravzaprav je aktivnejša, kot je bila pred časom in nove pesmi nastajajo. Poslušajte tole za Murata Kurnaza, ki je bil brez obtožnice štiri leta zaprt v Guantanamu.
Independent je bil blažji od Guardiana, a pretirano pohvalno se o plošči noben ni izrazil. Coverji so pač tricky, eni ratajo, drugi ne; kritiki pa, velikokrat kot oni, ki v filmu, posnetem po knjigi, iščejo, česa v filmu ni in kaj je preinterpretirano. Ej, bluegrass Nirvana je preprosto super, White Rabbit pa zakon. Da bi Patti le še kdaj prišla v Lj.