Svetovno prvenstvo v nogometu je menda precej pripomoglo, da so nemške železnice (Deutsche Bahn) v letu 2006 v primerjavi z letom 2005 podvojile dobiček na 2,5 milijarde evrov. Krepko so po podatkih uprave povečali tudi blagovni promet. Toda to ne bi pomagalo, če v podjetju ne bi izvedli racionalizacij in povečali učinkovitosti poslovanja. Podjetje je zdaj veliko bolj prilagodljivo in konkurenčno, kot je bilo še pred kratkim, so še razlagali ob predstavitvi lanskih poslovnih rezultatov. Ta uspeh pa ne bi bil mogoč brez posodobitve tirov. Država bo morala zanjo v prihodnjih 15 letih investirati še precej milijard evrov, če hoče, da bo promet po železnici konkurenčen cestnemu transportu. Deutsche Bahn in nemška država imata jasne načrte, to je tisto, kar Slovenskim železnicam in državi manjka.
Slovenske železnice imajo veliko izgubo, direktorja, ki se je resno lotil prestrukturiranja in posodobitve podjetja, je vlada pod pritiskom sindikatov razrešila. Prvega aprila prihaja nov direktor, ki so mu sindikati z grožnjo stavke že napovedali, naj na kakršno koli shujševalno kuro za podjetje takoj pozabi. Zanje je bistveno, da imajo službo, podjetje je državno, če bo zmanjkalo denarja, računajo, da bodo pritisnili na vlado. To ne bo prvič.
Berem, da nameravajo kupiti nove vlake. Namestnik generalnega direktorja Branko Omerzu je po podatkih javne RTV povedal, »da želijo z investicijo, ki je vredna 160,64 milijona evrov, posodobiti vozni park, doseči večjo konkurenčnost nacionalnega operaterja na prihodnjem liberaliziranem trgu in ponuditi boljšo kakovost potniških storitev v notranjem in mednarodnem trgu«. S tem ni nič narobe, vendarle pa me zanima, kakšna je zdaj izkoriščenost potniških vlakov, kakšen poslovni rezultat imajo Slovenske železnice v potniškem prometu, kako bodo financirali nakup novih vlakov, kdo bo porok za morebitna posojila, kdaj se jim bo naložba povrnila. Zanima me tudi, kako bodo poskrbeli za boljše povezave in kako bodo pridobili nove potnike. Kadar koli se namreč odločim potovati z vlakom, je skoraj prazen, pa še povezave so zelo slabe. Ne glede na to, ali se peljem iz Ljubljane v Maribor, v Preserje ali do Jesenic. Ko v Nemčiji sedem na vlak, večinoma kar nekaj časa iščem, preden najdem sedež, ki ni rezerviran.
Zaradi okoljskih razlogov skušajo države čim več tovora spraviti s ceste na železnico. Švicarjem je to že zelo dobro uspelo. Slovenske železnice pa s povečevanjem tovrstnih prevozov povečujejo tudi izgubo. Prevelike stroške imajo, shujševalno kuro potrebujejo. Nič ne pomagajo nove tone tovora, če pa to pomeni samo dodatno izgubo. V podjetju je nekaj narobe ne zunaj njega. S takšno organiziranostjo bodo na petem evropskem koridorju zgolj ovira, saj priložnosti, ki jim jih prinaša ta povezava med Barcelono in Kijevim, tudi videli ne bodo.
Dograditev tirov pa je skrb države. Vlada oziroma ministrstvo za promet pa niti tistega denarja, ki ga dobi iz evropskih skladov, ne zmore izkoristiti, kaj šele, da bi znali pritegniti zasebni kapital in bi proge posodobili prek javno-zasebnega partnerstva. Ko bodo v Bruslju rekli, da imajo čakanja dovolj in bodo peti koridor preusmerili čez Avstrijo in ga namesto na koprsko pristanišče navezali na reško, pa bodo v Ljubljani spet samo debelo gledali in razlagali, da so bili izigrani, saj so bili »s komisarjem za transport že vse dogovorjeni«.
