OK, minimalno smo izgubili proti Nizozemski pet minut pred koncem. Ja, res je; imeli smo dve do tri smrtne šanse. Da, tudi remi proti favoriziranemu moštvu ne bi bil nezaslužen in gol smo si pravzaprav zabili sami. Toda:
1. Celotno tekmo smo ob sodniku, ki ni “šparal” s piščalko, naredili le en (!) prekršek za rumeni karton (Cesar) in naredili skupno manj “favlov” od Nizozemcev. Kolikokrat je že bil včeraj na tleh Robben?
2. Skoraj ves drugi polčas, v katerem so oranžni zadeli vratnico, nastreljavali naše branilce na šestih metrih in neuspešno preigravali našega vratarja, smo le nabijali žogo ven iz našega kazenskega prostora. Edini dve resni priložnosti v 2. polčasu smo si ustvarili po eni panično izbiti žogi z naše polovice in “do-or-die” napadu v 93. minuti. V drugem polčasu smo v obdobju med 46 in 60 minuto (vstop Šukala) povsem izgubili sredino igrišča. Smo mar v ocenah po tekmi pozabili, da se lahko le redko videni nespretnosti oranžnih zahvalimo, da v tem obdobju igre nismo prejeli najmanj treh golov?
3. Naša igra v napadu je stala in umrla na malonogometašu Miletu Ačimoviču, 29-letniku s pljuči in koleni veterana. Je edini v naši vrsti, ki razume totalni nogomet. Se kdo spomni osmišljene napadalne akcije v 2. delu (če odštejemo solo prodor in strel Birse in strel prek vrat Robija Korena)?
4. Nizozemsko desno stran smo prebijali z desničarjem Korenom na položaju levega veznega, ki si je moral vsako žogo z leve preusmeriti na desno nogo. Drugo naše orožje je bil bočni Jokič, ki je bil včeraj de facto štoper zaradi napadalnega Babela ob out-liniji. Se kdo čudi, zakaj ni bilo nobenega predložka z leve?
5. Hkrati je Koren zelo manjkal na desni strani, ki je bila za Nizozemce ranljivejša. Robben je namreč ostajal daleč spredaj, tam je bil le Emanuelson, ki ga pa Komac in Rakovič nista prebila. Je kdo opazil, kako je po tej strani niz. obrambe v 83. minuti švignil Birsa?
6. Medtem ko selektor hvali lastno napadalno postavitev (se samo meni zdi nenavadno, da se z vsemi 11-timi branimo proti Albaniji, proti Nizozemski pa so naenkrat dobrodošli kreativci?), velja pogledati, kako je ta izgledala v praksi. V napadu je praktično igral le Lavrič, Rakovič in Ačimovič sta bila bolj ofenzivna vezista, predvsem prvi se je vračal zelo globoko, tudi drugi pa bi se, če bi mu to dovoljeval zdravstveni bilten. Nastja Čeh pa je bil žrtvovan na položaju zadnjega veznega, kjer je skušal z zadrževanjem žoge omogočati fenomenalnemu dvojcu Cesar-Mavrič trenutke predaha. Žal je bil Čeh v tem precej neuspešen, prav tako je bil zaradi tega povsem nenevaren v napadu.
Včerajšnja tekma me je spominjala na poraz Maribora v ligi prvakov proti Bayerju, ko so Štajerci s podobnim nabijanjem držali 0:0, Bozgo je tako kot Lavrič zastreljal “zicer”, kazen pa je nekaj minut pred koncem izvršil igralec, od katerega smo to najmanj pričakovali (včeraj van Bronckhorst, takrat Boris Živković). Maribor je tistega davnega 1999. leta vodil Bojan Prašnikar, Kekov mentor.
Zdi se, da ima Kek srečo – Prale je izgubil kredit pri navijačih že zaradi ene in pol taktično zavožene tekme (Hrvati doma in 2. polčas v Maksimiru). Čudi me, da so mediji do Keka še zelo prizanesljivi. V njegovi eri smo zmagali po podarjenem penalu brez strela na gol iz igre (Estonija), remizirali brez golov z bojazljivo (”stabilizacijsko”) igro brez priložnosti (Albanija), proti Nizozemski pa videli overall zelo lepo nogometno predstavo, a ostali brez točk(e). Vse smo že videli. Kekova Albanija je Praletov Izrael v Antalyi (prav tako 0:0 brez šans), Kekova Nizozemska pa je Praletova domača tekma proti Franciji.
Kek je svojega mentorja že prekosil v enem kriteriju: kompromisarstvu. Medtem ko je Prale igralce večinoma uvrščal na njihove naravne položaje (izjema je bil le Mile, ki je pod njim igral na desnem boku, kjer ga je proti Cipru menjal Koren), je Kek včeraj to pravilo prekršil v kar treh primerih (poleg Korena in Čeha še pri Branku Iliču, ki je bolj štoper kot desni bočni), kar je bila pred kratkim še redna tovrstna kvota Branka Oblaka (da, celo Komac (!) je proti Škotski igral na levem boku). Katanec takšnega kompromisarstva ni poznal; Rudonja je bil že pred njim tako bočni kot špica, Džoni Novak je igral z obema nogama, Pavlinu pa nikoli bilo treba igrati na desni strani vezne linije.
Kek sicer ne more biti stoodstotna Prašnikarjeva kopija: v roke ni prejel selekcionirane ekipe in niti od blizu ne bo videl drugega mesta v skupini. Kek tudi ni Oblak: ker zna povedati pet lepih stavkov, se vsaj mesec dni držati iste dvajseterice igralcev in (še) nima skalpa favorizirane reprezentance. Je pa Kek na najboljši poti, da postane “miks” obeh svojih predhodnikov, ki bo z bunkeraško igro taval pod povprečjem evropskega nogometa in odganjal navijače.
Kek pač nikoli ne bo Katanec, saj “Srečkove” športne sreče niti ne skuša izzvati.
Podpišem.
Sej vem, da je po bitki lahko biti general, ampak ta tekst je danes brati zelo smešno. Samo pokaže, kako laična javnost nima potrpljenja in vse zve na treh tekmah.