Če je stari rocker Neil Young lani zbujal pozornost s ploščo Living with War, na kateri brez dlake na jeziku obračunava s predsednikom ZDA in njegovo administracijo (Let’s Impeach the President je na primer naslov ene izmed pesmi), ta obračun pa podložil z enostavnim, grobim, skoraj punkovsko zvenečim rockom, potem jo letos zbuja z izvrstno novo ploščo iz osebnega arhiva.
Young je dolgo napovedoval, da bo objavil različne nikoli objavljene posnetke iz bogate in plodne kariere, a se to nekako ni zgodilo, čeprav se ve, da ima v osebnem arhivu ne le posnetke številnih koncertov, ampak tudi cele albume, ki jih ni nikoli objavil. Lani novembra je končno izšla prva takšna plošča s posnetkom koncerta, ki ga je imel leta 1970 v sloviti dvorani Fillmore East ob spremljavi zasedbe Crazy Horse. Čeprav je muzike na njen malo (dobrih 43 minut), predstavlja Younga na ustvarjalnem vrhuncu in z najboljšimi glasbeniki, ki so mu kdaj pomagali. Kitarist Danny Whitten, ki je dve leti pozneje žal umrl, na plošči zablesti v vsej veličini, prepletanje njegove in Youngove kitare v pesmih Down the River in Cowgirl in the Sand pa je res treba slišati!
Pravkar pa je na police prišla druga Youngova arhivska plošča. Tokrat gre za akustični koncert, ki ga je imel leta 1971 v Torontu. Na plošči je sedemnajst pesmi, izvedenih ob spremljavi kitare oziroma klavirja. Young je spet v vrhunski formi in ko po nekaj izvedenih komadih pove, da bo danes igral večinoma nove pesmi, sledi izbor najboljšega, kar je napisal do tistega časa, izveden s suverenostjo in neposrednostjo velikega umetnika.
Kot zanimivost velja dodati, da je plošča pravzaprav dvojna: poleg običajnega cedeja vsebuje še devede z avdio posnetkom visoke kakovosti.
Izvrstna muzika! Če se vaše razpoloženje ujema z deževnim pomladnim dnem ali pa v primeru, da vas je že našla pomlad. Ste v molu in leru in nad 40. Za zjokat lepo!
Ja, odlična plošča! Pri Neilu mi je všeč, da tako očitno kaže dve ekstremni plati: tisto nežno poetiko, z akustično kitaro, orglicami in počenim glasom na eni, ter ono drugo, hrupno, z grmenjem kitar (kot na Live Rush ali Weld). Kot dve plati duše. To včasih strogo ločeno, včasih pa prepletajočo se dvojnost duše zaslediš pri redkokaterem glasbeniku. Prav zato sem tako oboževal Jesus and Mary Chain, Smashing Pumpkins ali pa Radiohead na prvem albumu (Pablo honey).