Nova pravila lepega obnašanja za mizo

Pravila lepega obnašanja se nenehno spreminjajo. V omikanem svetu se tako že nekaj časa prerekajo, ali je pred obrokom še vljudno zbrani druščini za mizo zaželeti: Dober tek! Da ni potrebno, vemo, saj jed pač tekne vsakomur drugače, neodvisno od lepih želja. In kdo se je sploh spomnil tega, da je treba ljudem voščiti, naj jim hrana tekne?

Treba se je odpraviti nekaj stoletij nazaj, ko je gospoda (navadno ob koncu žetve ali po kakšnem prav uspešnem pokolu divjadi) priredila gostijo, na katero je izjemoma smela služinčad. K mizi so sedli tudi tisti, ki so ob običajnih dneh lahko upali le na morebitne ostanke, ako gospodi tisti dan jed slučajno ni teknila. In ob teh redkih priložnostih je bilo v navadi, da je gospodar zbranim za mizo voščil dober tek. Ali drugače: naj vam gre danes v slast tisto, kar je za vas sicer nedosegljivo – hrana za gospodo!

Obrok hrane, ki je še pred časom veljala za gosposko, je danes dostopen večini ljudi, zato ni nobene potrebe, da bi pred njim voščili dober tek. Tako pravijo strokovnjaki, ki določajo pravila obnašanja v družbi. Poslovno kosilo je tako ali tako izgovor za ljudi, ki nameravajo nekomu nekaj prodati ali od nekoga nekaj kupiti, da se iz pisarne odpravijo v gostilno, kjer se lahko pogovorijo v nekoliko bolj “sproščenem” ozračju.

Včasih je povabilo na večerjo, ki ga je moški izrekel ženski, pomenilo tudi uvod v zapeljevanje. Moški se je obvezno stuširal in si umil lase, ženska se je še posebej uredila za to priložnost. Četudi večerja ni bila ne prav romantična ne prav slastna, je bilo pričakovanje tisto, ki je dogodek povzdignilo na mnogo višjo raven.
V gostilnah se je včasih jedlo le ob izjemnih priložnostih, danes hodi večina zaposlenih redno na malice in kosila, vsaj v hišni bife. Kakšna pa je tam hrana, se ve. Malokomu in malokdaj res tekne. Morali bi si zaželeti: Naj se ti ne spahuje! Ampak ne bi pomagalo.

Če pred obroki v družinskem krogu še vedno voščite dober tek, lahko to navado ohranite. Sodobni bonton je dovolj demokratičen, da to dopušča. Ko pa boste na poslovnem kosilu z ljudmi, ki obvladajo pravila obnašanja za mizo, bi bilo vaše dobronamerno voščilo že neprimerno.

In še tole. Da ne bi v tej družbi nekomu, ki je kihnil, slučajno rekli na zdravje. Nova pravila velevajo, da se morate delati, kot da se ni nič zgodilo. Človek, ki mu ni uspelo zadržati nadležnega aaaaaaaččččiiiiha, pa se mora opravičiti. Da ne boste presenečeni.

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odzivi: 1 na “Nova pravila lepega obnašanja za mizo”
  1. Barbara je rekel/rekla:

    Lepo, da nas informirate. Vendar, velika večina pravil lepega obnašanje ne pozna niti v osnovah, kaj šele v spremembah…

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
andreja, ponedeljek, 10. avgust 2009 

V življenju lažemo vsi, pa če si to priznamo ali ne. In pravijo, da je lagati grdo, mar ne? A lagati samemu sebi je še grše kot lagati drugim. Obstaja več vrž laži: bele ali vljudne, delne ali polresnice in namerne. Bele ali vljudne laži so običajno povezane z lepim vedenjem in niso škodljive oziroma so vsaj nenamerne. Pogosto jih uporabljamo takrat, ko si resnice ne upamov povedati, ker se zavedamo, da bi osebo, ki ji je namenjena, prizadela in [...]

pavel r., petek, 4. december 2009 

bbbbbrrrrrrrp
dečko kupčka podrl
sej nihče ni slišal
jebi ga
hm
mater se mi vrti
sej sem mogu pit
hrana je bila mastna … mogu sm pit … pa sej ni bilo preveč … kaj je
po pol litra … pa aperitiv in dva pira
na to podlago ni nič
matr
vrti se mi
lej ga mojga lepotca
lej ga kako lepo obliko ima
pa to linijo bokov … k dobra bejba … jap … lep je
mater je lep
in kako lep zvok ima
nihče ne zna spraviti tako moč v toliko kubikov
in pospešek
pa obliko
nemci so [...]

vojko, sreda, 16. december 2009 

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) z izstopom treh novinarjev ni veliko izgubilo. Kakšne tri promile članstva pač in 21 evrov na mesec, zanemarljivo. Tudi trojica bivših članov društva zaradi izstopa iz DNS ne bo čutila kakšne nenadomestljive izgube, lahko pa, da je izstop posledica kakšne izgubljene utvare. Novinarsko društvo na srečo ni pristojno za odločanje o nečem, kar bi bilo podobno zdravniški ali odvetniški licenci. Poklicni novinar – in zavezan poklicni etiki – si lahko tudi, če nisi član društva in [...]

jure, sobota, 30. maj 2009 

Mickey Rourke je bil filmski junak generacije, ki ima danes okoli petdeset let. S celo vrsto filmov, ki so se tej generaciji zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zarezali s spomin in jih je posnel v osemdesetih letih, je kazalo, da v svoji karieri skoraj ne more narediti napake. Tudi če so bili filmi, v katerih je igral, slabi (in če smo iskreni, je bilo takih kar precej), jih je bilo mogoče gledati in v njih uživati že zaradi njega oziroma [...]

vojko, ponedeljek, 31. avgust 2009 

Duleta sem bil najbolj vesel. Potem Acota. In Boruta. Neugotovljivo neznanska količina let je minila, kar jih nisem videl. Kar pomeni nemara predvsem to, da je veliko več za kot pred mano. Česar – kot sploh najbrž ničesar – ni treba jemati preveč resno. Kar mi je rekel tudi Leon, ki je njega dni stanoval pet nadstropij višje, tja čez pa ni mogel videti. Tam čez, no, tukaj, smo bili v petek zvečer. Igor, ki raziskuje, kdo je odgovoren, da [...]