Zakon v vsaki državi vsake toliko časa spremenijo. Če ga ne bi spremenili mi, bi ga čez nekaj časa nekdo drug. Tako nekako je Mojca Škrinjar, generalna direktorica direktorata za vrtce in osnovne šole, razlagala v kamero POP TV najnovejše spremembe, ki jih za osnovno šolo predlaga ministrstvo za šolstvo. Medtem ko je Škrinjarjeva odgovarjala plaho, je Angelca Likovič, podpredsednica društva Pobuda za šolo po meri človeka, v istem prispevku in tudi na vest.si zelo odločno zagovarjala predlagane spremembe. Dobila sem vtis, da so jih napisali kar v društvu Pobuda za šolo po meri človeka.
Ko je Likovičeva začela še utemeljevati, da je splošni učni uspeh po njenem mnenju povsem odveč zato, ker »nihče ni na splošno odličen ali prav dober, ampak so eni odlični pri matematiki, drugi pri slovenščini«, ni bilo več dvoma, kdo je avtor sprememb, saj je šolski minister pred dobrim tednom v studiu POP TV uporabil povsem enake besede.
Neko društvo torej odloča, kako bo v prihodnje potekal v šolah pouk, katere izbirne predmete bodo učenci imeli na voljo, koliko učiteljev bo v posameznih šolah in koliko učnih ur bodo imeli. Društvo, ki se je razglasilo za predstavnika staršev in učiteljev, tudi odloča, kaj bodo učitelji imeli predpisano, o čem bodo lahko odločali sami. Društvo, za katerega je Likovičeva ob ustanovitvi v pogovoru za Mladino zatrdila, da ima 500 članov, pa v njegovem imenu večinoma nastopa le ona, včasih še Hubert Požarnik, trdi da so otroci preobremenjeni in jim v isti sapi dodatno nalaga obvezno domačo nalogo, pa dopolnilni in dodatni pouk, domovinsko in državljansko vzgojo. Njeni argumenti me niso prepričali, saj govori na splošno, veliko krat sploh ne odgovori na vprašanje.
Šolski minister v pogovoru za Dnevnik, ki je bil objavljen v začetku februarja, ni hotel razkriti, kdo so ključni pedagoški strokovnjaki, ki vsebinsko snujejo reforme v posameznih segmentih šolstva. Dejal je:
»V številnih komisijah in svetih sedijo znanstveniki, praktiki, eksperti za različna področja. Ne dovolim, da bi se kdo preveč izpostavljal, češ, jaz spreminjam šolstvo. Časov, ko so šolstvo “komandirale” dve ali tri dame, je konec. Sicer pa se jasno ve, kdo je na koncu odgovoren. To je minister«.
Kljub odločni besedi ministra, da je on tisti, ki je odgovoren, bi kazalo vendarle zbrati še dodatna mnenja v javni razpravi. Predvsem pa prisluhniti učiteljem, ki z učenci delajo v razredu, in izvedencem na zavodu za šolstvo, pedagoški in filozofski fakulteti, ki se že leta strokovno ukvarjajo s predmetniki, učbeniki, načini poučevanja… Njihovo mnenje bi recimo lahko bilo še kako koristno pri uresničitvi predloga, da bi učenci pisali manj testov in več odgovarjali ustno. Ugotovitev Angelce Likovič, da je v osnovni šoli zdaj preveč pisnega preverjanja znanja, recimo razumem kot predlog, da bi učitelji morali spet več spraševati. Če je tako, se s tem predlogom strinjam, saj bi se otroci tako naučili tudi razmišljati.
Če bosta imela pri prenovi obveznega šolstva na Slovenskem glavno besedo Angelca Likovič in Hubert Požarnik, bo treba otroke vozit v slovenske šole v Trstu in Celovcu.
Bumbar se kar strinjam, Likovičeva je iz časov moje stare mame, ki je bila rojena pred prvo svetovno vojno. Enako govori, kot je govorila ona. Do Trsta je že avtocesta, do Celovca je še nekaj kilometrov manjka.
Zver pa na vprašanje o strokovnjakih, ki mu pripravljajo reforme, odgovarja enako kot Grims, ko so ga spraševali, kdo je pisal zakon o RTV. Grims je lani sam priznal, da je zakon napisal sam, zdaj samo še čakam enako priznanje od Likovičeve.
Še enkrat rečem, hvala Bogu, da imam odrasle otroke…
Kaj Likovičeva še ni v penziji? Ta je že v času mojega izobraževanja bila “stara”
Tovariš Stane Dolanc (jasno-da-je-v-tej-državi-na-oblasti-ZKJ-ker-če-ne-bi-bila-bi-bil-to-nekdo-drug) bi bil Mojce Škrinjar vesel; tako zveste učenke niso prav pogoste.