Popiti dvojno vodko med kuhanjem nedeljskega kosila zna postati razvada, za katero bo treba plačati. Tudi preveč piva med sestavljanjem ali premikanjem pohištva nemara ne bo zastonj. Zdravniške oskrbe kakšne globlje ureznine ali zmečkanega prsta vam zdravstvena zavarovalnica nemara ne bo priznala več v celoti. Predlog sprememb zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, ki je, kakor je razbrati s spletne strani ministrstva za zdravje, v medresorskem usklajevanju, predvideva samo še 60-odstotno nadomestilo plačila zdravstvenih storitev v primeru, da je imel poškodovani v trenutku nesreče v krvi več kot 0,5 promila na gram alkohola ali psihotropne substance.
13. člen
Besedilo 23. člena se spremeni tako, da se glasi:»Z obveznim zavarovanjem je zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev, zdravil in medicinskih pripomočkov:
(…)
5. največ do 60% vrednosti za:
reševalne prevoze zavarovanih oseb na dializo, kemoterapijo ali radioterapijo ali reševalni prevozi nepokretnih zavarovanih oseb, ki niso nujni,
zdravljenje in rehabilitacija poškodb, nastalih pri povzročiteljih nesreč oziroma poškodb, pri katerih se ugotovi vsebnost alkohola nad 0,5 promila na gram ali psihotropne substance v krvi, v skladu s podzakonskim aktom, ki ga sprejme minister, pristojen za zdravje,
zdraviliško zdravljenje, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja;
Določba, natančneje njena ‘izvedljivost’, je v koliziji z zdravniškim kodeksom, ki nalaga takojšnjo pomoč poškodovancu ali ponesrečencu. Zdravniki, ki bi se ravnali po kodeksu, bi namreč najprej pomagali, kasnejše ugotavljanje ‘alkoholiziranosti’ pa ne bi bilo več verodostojno (torej zdravniki ne bi ustregli zahtevam zakona); zdravniki, ki bi najprej hoteli izpolniti zakonske zahteve, pa bi kršili etični kodeks.
Poleg tega, da bi predlog sprememb zakona spravil v moralno dilemo zdravnike, pa bi lahko povzročil tudi povečanje izgub zdravstvenih ustanov, predvsem pa udaril po žepu ponesrečenca. Zamislite si, denimo, situacijo, ko bi zdravnik pomagal ponesrečencu, zdravstvena zavarovalnica pa stroškov za oskrbo ne bi poravnala z utemeljitvijo, da je bil ponesrečenec alkoholiziran. Ker imajo zavarovalnice boljše odvetnike od zdravstvenih domov, zasebnih zdravnikov ali bolnišnic, bi se sodni procesi lahko vlekli, navsezadnje pa bi zdravstvena ustanova vendarle za plačilo stroškov morala tožiti – ponesrečenca. Temu pa bi – najbrž nič presenetljivega – sploh kazalo slabo, kajti tudi v primeru, da bi zavarovalnica plačala zdravljenje, bi se lahko kadar koli spravila nadenj z odškodninsko tožbo, češ da je bil alkoholiziran. Tudi v primeru, ko za to ne bi bilo nobenega ‘utemeljenega’ povoda.
Kakor na svoji spletni strani poroča Dnevnik, je zakon v bistvu že usklajen med ministrstvi, kar pomeni, da ga bo vlada kmalu poslala v državni zbor. Kakšne posebne javne razprave doslej ni bilo, ministrstvo pa očitno zanjo, po navedbah omenjenega vira sodeč niti približno ni tako zainteresirano kot v primeru ‘tobačnega zakona’. Stroka pa je o različnih plateh predlagane spremembe zakona šele začela razmišljati.
Nekdo, ki se je slučajno urezal, potem ko je popil tri kozarce vina, bo glede na odstotek kritja zdravstvenih storitev na slabšem v primerjavi s kroničnim alkoholikom s cirozo jeter, je ponazoril strokovnjak za zdravstveno zavarovanje, svetovalec na ZZZS Martin Toth. Po tej logiki bi lahko pljučnega raka pri kadilcih ali bolezni srca in ožilja pri predebelih krili 60-odstotno namesto zdajšnjih sto odstotkov, ugotavlja Toth. ZZZS je v pripombah opozoril tudi na pravni vidik: odvzem krvi brez privoljenja poškodovanca zaradi ugotavljanja vsebnosti alkohola oziroma psihotropnih substanc bi bil možen le v primerih prekrška ali suma kaznivega dejanja in kadar tako urejajo drugi zakoni.
Sistem zdravstvenega zavarovanja, kakršnega namerava vzpostaviti ta vlada, dobiva razvidno ogrodje. Z osnovno zamislijo, naj zavarovanci prevzamejo več odgovornosti za svoje ravnanje, ni nič narobe. Je pa malodane vsak posamični ukrep, ki naj bi do tega pripeljal, hudo vprašljiv.
Razumem, da je zdravstvena blagajna vse bolj prazna, ker znajo zdravniki in farmacevti ozdraviti vse več bolezni oziroma vsaj podaljšati življenje hudo bolnim. Znesek vplačanih prispevkov ne zadošča, da bi vsem bolnikom zdravili vse, kar znajo in zmorejo zdravniki. To je torej razumljivo in sploh ne novo. Preseneča predvsem način, na katerega nam skušajo dopovedati, da bomo morali za več zdravljenja več plačati. Pomeni namreč podcenjevanje zdravega razuma zavarovancev. Za šivanje porezanega prsta po popitem kozarčku lahko plača vsak, za mostiček pa ne. Čeprav je nujno potreben in so nam že pod prejšnjim ministrom dopovedovali, ne pa tudi dopovedali, zakaj da ni. Plačamo ga pa itak sami. če to seveda zmoremo.
1. Kolikor vem, je zdravstveni minister Andrej Bručan zdravnik po poklicu. Torej mora poznati zdravniški kodeks.
2. Ker je delal kot zdravnik, preden je postal politik, mora tudi vedeti, kaj zdravniški kodeks pomeni za ravnanje zdravnika v praksi.
3. Kolikor vem, je Andrej Bručan delal na urgenci v Ljubljani, torej pozna njuno medicinsko pomoč
4.Zaradi prej naštetega se Andrej Bručan ne more izgovarjati, da ne ve, kaj ukrepi, ki jih predlaga, pomenijo v praksi