Novim članicam EU iz Vzhodne in Srednje Evrope je skupno, da imajo populistično, nacionalistično, proti liberalistično usmerjene vlade. Napovedujejo vedno nove reforme, s pobudami za različne referendume se sklicujejo na glas ljudstva, zakonodajo in ustavo si razlagajo po svoje, podrediti si hočejo vse institucije, kar je v nasprotju s pravnim redom EU in njeno demokratično tradicijo, ugotavlja Jacques Rupnik, direktor pariškega inštituta za izobraževanje, znanost in inovacije (CERI).
Te vlade hočejo prevzeti politični nadzor nad centralno banko, ustavnim sodiščem, nad tovrstne institucije izvajajo politični pritisk. Zavzemajo se za prepoved splava, zagovarjajo uvedbo smrtne kazni, nestrpne so do drugačnih, nenaklonjene so manjšinam, na Poljskem je eden od ministrov celo dejal, da v šolah ne bi smeli poučevati Darwinove teorije, našteva Rupnik. Na gospodarskem področju te vlade krepijo vpliv države, državo vračajo v podjetja, na tej podlagi zagovarjajo varovanje nacionalnega interesa oziroma gospodarski patriotizem.
Elite in politične stranke, ki izhajajo iz preteklosti, vodilni politiki iz teh strank obtožujejo korupcije, zahtevajo čistke, stare elite in gospodarske centre je treba po njihovem mnenju razbiti, ustvariti nove, disidentom popraviti krivice. V vsej ihti pri lustraciji se jim potem celo zgodi, da grešnike najdejo celo med seboj, kar se je na Poljskem zgodilo škofu Stanislawu Wielgusu, ki je moral priznati, da je bil vohun, je kritičen Jaqcues Rupnik. Vse to lahko po njegovem mnenju postane kar precejšen problem za Evropsko unijo. »Razmere so skrb zbujajoče, niso pa še kritične,« opozarja francoski izvedenec. Do tega je prišlo, ker politika v teh državah nima več nekega skupnega nacionalnega projekta, kot je bil vstop v EU in Nato.
Dokler so v teh državah te nacionalne projekte imeli, za tovrstna obračunavanja niso imeli časa in prostora, zato »zaostanek« pri doseganju standardov, ki veljajo za zahodne demokracije, ni prišel tako zelo do izraza. Rupnik se strinja, da so razmere v novih članicah EU v Vzhodni in Srednji Evropi zdaj podobne tistim pred drugo svetovno vojno, a s pomembno razliko, da tokrat na poti do prevzema standardov zahodne demokracije ni alternativ. Ta razvoj se tokrat ne more končati bodisi v fašizmu ali komunizmu. Vprašanje je le, koliko časa bo trajalo, da bodo te države postale demokracije zahodnega tipa.
Nekaj dni nazaj smo debatirali prav o tem t.i. problemu “sprejemanja” demokracije zahodnega tipa. Že če pogledamo samo primer Slovenije, ki bi naj veljala za eno “bolj” demokratičnih držav v regiji, ki jo izpostavljaš in s kakšno “čistko” se v bistvu spopada (komolčarstvo-moja pripomba), kje je potem še vsa V in JV Evropa?
Zase bi upala reči, da sem dokaj “naprednega” duha, vendar v trenutnem stanju, ki vlada pri nas, na našem političnem prostoru, ob nenehnemu obtoževanju in kazanjem s prstom na …, ne vidim nič naprednega.
Edino, kar je “vidno” in kar raste, so City parki, Koloseji, Spari, Planeti…, ki se čez noč razbohotijo, jutri pa se najemniki že menjujejo…
Hočeš nočeš je v nas še vedno nekakšen “balkanski duh”, ki pod krinko “lako čemo” težko sprejema drugačno gledanje, videnje… in bo še kar trajalo, po moje, da bo zavel nov vetrc…
Sicer pa se spomnim enega odstavka iz knjige Demokracija, ki jo je napisal dr. France Bučar in je izšla tam v devetdesetih letih – Kdorkoli bi bil na oblasti, stanje bi bilo enako. Duh jugoslovanstva je vsekakor prisoten in bo še kar nekaj časa. (Ni ravno citat, a je v tem smislu povedano)