Skoraj natančno po letu dni (od odstopa Jožeta P. Damijana) bo razvoj očitno spet povzdignjen na ministrsko raven. Predsednik vlade je našel kandidata.
Berem, kdo da je kandidat, kaj da je delal doslej, kaj da namerava storiti kot minister, kaj da o njem menijo stranke, sindikati in posamezniki … Kakšnega posebnega vznemirjenja ali radovednega pričakovanja v teh poročilih, člankih, komentarjih ni čutiti.
Priznam, tudi meni je bolj ali manj vseeno, da bo vlada spet imela ministra za razvoj. Kot davkoplačevalec v tem ne vidim posebnega dodatnega stroška, kot državljan pa ne koristi od njega. Morebiti bi razmišljal drugače, če bi si vlada pod razvojem predstavljala kaj drugega kot Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007–2023. Pa mi od njene predstavitve naprej ni dala vedeti, da si; nasprotno, ob predstavitvi ministrskega kandidata so uradni mlinčki ponovno zavrteli mantro o zagotavljanju razvoja z nacionalnimi razvojnimi projekti.
Minister za razvoj bo torej minister za nacionalne razvojne projekte oziroma, še natančneje, minister za postavitev umetnega otoka, modernizacijo pravosodnega sistema, gradnjo igralnice in zabavišča, nordijskega in turističnega centra, povezovanje naravnih in kulturnih potencialov Krasa, za gradnjo gospodarskih središč, nov klinični center v Ljubljani, modernizacijo železniškega omrežja, za zpostavitev sklada za razvoj kadrov in štipendijske sheme, gradnjo 2. bloka JE Krško in 6. bloka TE Šoštanj in še veliko več podobnega.
Minister brez listnice, ki bo vodil vladno službo za razvoj, bo skratka superminister. Čeprav za strukturne reforme (davčnega sistema, trga delovne sile, pokojninskega, zdravstvenega in šolskega sistema …), kakor je videti, ne bo pristojen. Naj povem drugače: bodoči minister za razvoj bo pristojen za vse, za kar njegov predhodnik ni bil, hkrati pa prav za to, za kar je bilo ministrstvo ustanovljeno in za kar je bil pristojen njegov prvi minister, ta superminister ne bo pristojen.
Tukaj nekaj ne more držati: ali prejšnji minister za razvoj v resnici ni bil pristojen za razvoj (ampak se je tako le imenoval, saj je razvoj, kot vemo zdaj, vse kaj drugega, namreč razvojni projekti) ali pa bodoči minister za razvoj ne bo pristojen za razvoj, ampak bo minister za razvojne projekte (medtem ko razvoj v resnici omogočajo sistemske reforme, kakor je predsednik vlade prepričeval poslance v državnem zboru decembra leta 2005).
Bolj naravnost rečeno: vlada bodisi ne ve, kaj zagotavlja razvoj (ali reforme ali razvojni projekti) bodisi ji je vseeno, da (se) le govori o razvoju (in ima ministra).
...
“Minister za razvoj bo torej minister za nacionalne razvojne projekte oziroma, še natančneje, minister za postavitev umetnega otoka, modernizacijo pravosodnega sistema, gradnjo igralnice in zabavišča…”
V času gnilega socializma je bilo popularno graditi tovarne, ker so pomenile napredek, razvoj. Nekaj velikega je moralo skratka biti, kot so večinoma projekti sedanje vlade. Ja, vlada za nacionalne razvojne projekte bo dobila še ministra za nacionalne razvojne projekte. Poleg nacionalnih razvojnih projektov v slogu nekdanjih tovarn, nam obljubljajo še nekdanje sozde, s pridruževanjem Siola Telekomu so že začeli…
Minister za razvoj bo predvsem poskus nadaljnje “posodobitve” vlade in širjenje neposredne operativne moči predsednika vlade. Prihajajo tehnokrati, ki ne bodo obremenjeni z opozicijsko in potem prevzemniško funkcijo te oblasti, ampak bodo pripravljali teren za vlado po naslednjih volitvah, ki bo dosti bolj “normalnejša”. Bo ta resor ostal prazen v vsebini in učinkih, kot je bil zadnje leto. Če, potem bi ga morali združiti z ministrstvom za lokalno samoupravo…, saj bo šlo predvsem za koriščenje evropskih sredstev. S koordinacijo evropskih zadev se bodo tako ali drugače po novem ukvarjala 4 ministrstva (MZZ, SVEZ, SVLSRR, MR)…