Čeprav jih, bloge na http://blog.b92.net, spremljam že nekaj časa, sem pravzaprav šele danes dodobra dojel, da res ne gre za blogosu, večeru ali rtvs podobno smetišče. Zadeva ima rep in glavo, pa tudi vmes ni ničesar preveč ali premalo; očitno so tisti, ki so postavljali blogišče, vedeli kaj bi radi in kako to doseči. Profesionalci torej. Blogišča brez koncepta, uredniške avtoritete in poslovnega modela postavljajo namreč, kot sem danes v nekem komentarju že napisal, časopisne oziroma medijske hiše, ki jih vodijo amaterji.
Dobrega branja je na blogih b92 v izobilju, tudi v angleščini. Začnimo z njo, recimo refleksijo pod naslovom Proud to be an American?
Sunday night, despite my Belgrade locale, I found myself audience to two separate performances of the American National Anthem: the first by Laibach at its SKC concert, and the second by Billy Joel, broadcasted live from the pinnacle of American sport culture – the Super Bowl. (…) While Laibach is not incorrect in noting America’s failure to achieve its full aims, I found the song and its criticism overly simplistic and totally out of touch with reality. Of course the ideals of the Founding Father’s have not been achieved, because they are just that – ideals, goals of perfection that can be used as guiding principles through an unavoidably imperfect reality. Granted, these ideals do not always serve at the main guiding principle for all American leaders. But is it really worse to have ideals that are only half followed than to not have them at all?
Prispevek Lucy Moore ima 36 komentarjev, kar za b92 niti ni veliko. Protest znane dramatičarke Biljane Srbljanović zaradi incidenta v novosadskem Pozorištu mladih ima ta hip 279 komentarjev, prispevek Jasmine Tešanović z naslovom Albanka u Beogradu pa 150.
Bila sam Albanka pet minuta pre nekoliko godina. Ne znam da li ste svesni da ljudi na Kosovu nemaju mogucnosti da vade vize za putovanja u inostranstvo osim ovde u Beogradu. A da mnogi i ne mogu da dodju u Beograd jer nemaju dokumente da prodju zvanicno granicu iako je Kosovo i dalje Srbija. I onda sam ja isla u cesku ambasadu da podignem viziran pasos moje prijateljice Albanke s kojom je trebalo da putujem. Guzva, domundjavamo se medjusobno, prozivka ispred ambasade. Kad je sluzbenik izgovorio albansko ime a ja rekla tu sam, oko mene se stvorio prazan prostor i neka napeta tisina. Necu da prosudjujem koje vrste jer zaista nemam pojma ni sama, da mi je neko pricao ne bih verovala, u centru Beograda, 2004. Ali jedva sam cekala da zgrabim taj pasos i da nestanem. I sada 8 godina posle one ujdurme u Rambujeu, gde nam se cerio blazirani Milutinovic umesto da pregovara o Kosovu i izbegne bombardovanje, posle nedavnog usvajanje putem kradje nacionalistickog ustava Srba i ostalih, ova gubitnicka drzava ima obraza da okleva u vezi sa Ahtisarijevim predlogom i pregovorima o statusu Kosova. Ja hocu nezavisnost, ja dajem nezvisnost. Ne zelim vise nikad u zivotu da budem Albanka u Beogradu, ni pet minuta.
Hm, občutljiva tema, če pomislim, da bi kdo tukaj napisal, da noče biti Rom v Ljubljani … bi zanesljivo ne doživel tako umirjenega odziva komentatorjev (čeprav se jih z avtorico veliko ne strinja).
Sicer pa, link do blogov na b92 je nenehno na tej strani. Nemojte se ustrućavati, bre, mada možda niste učili srpski!
Res je, na tem blogišču so zapisi res profesionalni in temu ustrezni tudi komentarji.
Sploh nisem vedela, da obstoja
ucili i srbski i hrvatski
res je.. veliko je dobrih blogov.. tako, kot se najde kaksen dober na veceru, blogosu, ali ednevniku.. ampak na zalost je en velik problem.. kako lociti zrnje od plevela v poplavi vsega skupaj.. blogerje, ki so pisali pred letom in pol, je precej lazje spremljati, kot pa vse novitete..
tale mi je vsec, priznam!
thx, had, kontra!