Svojčas je cenzor sedel v tiskarni ali centralni redakciji (časopisa, radia, televizije), vsem novinarjem – ali vsaj urednikom – na očeh. Cenzorjeva naloga je bila preprečiti objavo ’sporne vsebine’. Če mu je vendarle kaj ušlo, ni imel več pristojnosti – na potezi je bil represivni aparat države.
Tukajšnja oblast je nazadnje imela uradnega cenzorja na – takrat še državni – RTVS med osamosvojitvenimi boji leta 1991. Lepo izročilo je šlo po tistem naglo v pozabo, menda se je oblasti sami zazdelo, da v demokraciji česa takšnega ne bo potrebovala. Zategadelj ni nič presenetljivega, da mora dandanašnja oblast cenzuro izvajati z diletanti. Mlajši kadri v bistvu sploh ne vedo, kaj je to cenzura in kako se ji streže, od nekdanjih mojstrov pa se tudi ne morejo veliko naučiti. Produkcijski proces v medijih je povsem drugačen kot še pred poldrugim desetletjem, pojavili so se spletni mediji, poleg tega pa so bivši cenzorji močno v letih, pestijo jih opešan vid, trdi prsti ipd.
Zato po medijih, ‘klasičnih’ in spletnih, šarijo priučeni aparatčiki, skoraj tako, kot da oblast cenzorje rekrutira po načelu ta-pa-zna-v-google-vtipkati-geslo-v-narekovajih. Kar je daleč premalo, kakor pričajo recentni posegi.
Večer, ki so mu še v časih tiskanih medijev bili na voljo le kadri brez možnosti uveljavitve v Ljubljani (danes pa je kvečjemu še slabše), ima, denimo, na svoji spletni strani oziroma blogišču prav posebej nadarjenega amaterja. Ta ne da preprečuje, pač pa ukrepa z nekajmesečno zamudo, potem pa briše tako, da ni izbrisano oziroma, da ostanejo sledi.
Spomnite se, recimo, na blog, ki se je imenoval Po:-(natis in je imel naslednji about:
Blogov ne maram, nič ni hujšega kot še en, nov način necenzuriranega množenja idej in idejic. Zbrisal ga bom takoj, ko bo to možno. Še dobro, da potem za njim ne bo ostala nobena sled…
Izkazalo se je, da obstaja še kaj hujšega, cenzurirano množenje idej denimo, da se blog lahko zbriše kasneje, kot je bilo možno in da za njim ostane sled, več sledi.
<!–[if !supportEmptyParas]–> <!–[endif]–>
Še več, izkazalo se je, da se lahko cenzurirano množenje idej zbriše prepozno tudi tako, da se ga ne zbriše in da za njim ostane sled, ki odkriva, da gre za natančno taisti blog, na katerem se lahko res necenzurirano množijo ideje – do popolnega brisanja ob prvem prvem možnem trenutku.
Iz najnovejšega primera necenzuriranega množenja zabrisanih sledi na taistem blogišču pa je razvidno tudi, da ta cenzor (nevreden častnega naziva) za povrh sploh ne sodeluje s kolegi. Preprosto ne obvešča jih, zelo verjetno zato ne, ker sploh ne ve, da je vsebina, ki jo je cenzuriral, dostopna še drugje. Če bi takemu ignorantu omenili mirrorje in podobne tehnološke prefinjenosti, bi zanesljivo samo še bolj neumno gledal.
Bilo bi, skratka, umestno, ako bi oblast, ki potrebuje cenzorje, poskrbela tudi za ustrezno strokovno raven tovrstnega kadra.
O, my God!
“Bilo bi, skratka, umestno, ako bi oblast, ki potrebuje cenzorje, poskrbela tudi za ustrezno strokovno raven tovrstnega kadra.”
Uf, kako se morajo gristi, ko “inkriminirani” zapis spet zagledajo na ekranu.
Bumerang, močno sem prepričan, da se motiš.
OK, minili so trije dnevi; Cukjatijeva zastavljena bajta je se vedno gor
O ćemu ti to prićaš, ervinator?
Zanimivo razmišljanje. Nisem vedel, da moraš biti za cenzorja strokovno usposobljen. O tem bi lahko debatirali…
Ker pa se počutim izzvanega (ker v eni osebi združujem skrbništvo, kot tudi avtorsto Večerove blogsfere), bi rad najprej poudaril, da zrcalni, predpomnilniški in začasni strežniki pri celi stvari sploh niso pomembni. To je tako, kot če bi štorastemu šoferju očital, da ne pozna delovanja menjalnika, zato pa vozi tako nerodno. Bistvo blogov je razumeti blogsfero. Prav zato boste morali vprašati Boruta, zakaj so mu kar naenkrat ljubi kosmatinci. To isto vprašajte mArkedžanija (no, on se še ni lotil opisovanja psov, je pa na dobri poti). In tudi Guštija. Ko boste to storili, se obrnite še na prizadete in potem sodite.
Zdi se mi, da je problem interneta ravno v tem, da ljudje nismo vajeni odgovornosti. Demokracija je namreč tudi odgovornost in pisanje in blatenje vsepovprek pač ne sodi v to sfero (pa pri tem ne zagovarjam prej omenjenih primerov – govorim, pišem hipotetično). Mislim, da ob takšnih debatah velja Einsteinovo pravilo relativnosti: vse je odvisno na kateri strani si.
In dokler se večina Slovencev ne bo znašla na strani prizadetih, bomo očitno vsak po svoje moralizirali o pravicah, svobodi in še čem. Ali pa o mirrorjih.
Sicer pa… Blog pove več o tistem, ki ga piše, in še najmanj o tistem, kar piše.
Če kogarkoli zanima kaj o tehnologijah, se lahko obrne name, za cenzorja pa res nisem usposobljen.
O cenzuri je tudi v spletu dostopnih veliko refrenčnih virov, zato tukaj le na kratko: cenzor presoja na podlagi zakonov in drugih pravnih aktov, ki jih mora poznati, torej mora biti cenzor strokovno usposobljen; cenzor, denimo, ki bi določen film neutemeljeno uvrstil med ‘neprimeren za mlajše od 18 let’, bi tvegal tožbo studia ali producenta, saj takšna oznaka za seboj potegne finančne posledice; enako in iz enakih razlogov mora svoj akt dobro utemeljiti cenzor, ki od ISP ali lastnika domene zahteva umik določene vsebine.
‘Bistvo blogov je razumeti blogosfero’. Trije zgoraj omenjeni primeri nimajo nič skupnega:
primer Gušti je posledica legitimne zasebne tožbe (iz katere smem z gotovostjo, ki meji na verjetnost, sklepati, kaj si tožeča stranka kot prizadeta misli), o kateri bo razsojalo sodišče;
da Borut piše o kosmatincih (kar je medtem, kot kaže, začasno? opustil), je posledica legitimne (ni pa s tem rečeno, da tudi legalne) zahteve založnika (časopisa in spletne strani), da njegove novinarji vselej in povsod mislijo in govorijo v okviru in mejah uredniške politike, kar pomeni, da so oziroma je ‘prizadeti’ v tem primeru založnik;
umaknjeni fotostrip je posledica legitimne (spet vprašanje, ali tudi legalno dokazljive)prizadetosti ‘nastopajočih’, ki jim zaradi obvladovanja ne-formalnih vzvodov moči ni bilo treba na sodišče (pač pa so svoj interes lahko zavarovali po bližnjici).
S tem ne sodim – in tudi v svojem prispevku nisem – o ’stvari sami’: v prvem primeru je za to pristojno sodišče, v drugih dveh pa si je pravico za razsojanje vzel založnik, vendar iz različnih razlogov. Da si je to pravico vzel, je legitimno, legalnost pa je hudo vprašljiva, vendar se v to tukaj ne bi spuščal.
‘Zdi se mi, da je problem interneta ravno v tem, da ljudje nismo vajeni odgovornosti.’
Hm, a založniki, v konkretnem primeru vaša hiša, pa so je vajeni? Odgovorni založnik pač ne bi, kot to počne vaša hiša, dovoljeval rasističnih, šovinističnih, žaljivih, primitivnih, plagiranih in še kakšnih zakonsko spornih vsebin. Nič ni odvisno od tega, na kateri strani si, ampak kaj pravi zakon. Dokler založnik misli, da mu zakon dovoljuje objavljanje pokradenih fotografij na njegovem blogišču, z njim ne bi govoril o moraliziranju. Dokler urednik blogišča, torej vi, misli, da je onemogočanje objavljanja šovinističnih izpadov vprašanje cenzure in ne uredniške politike, je vprašanje tehnologije pri celi stvari res nepomembno.
Sicer pa, ne verjamem, da ste vi osebno, Zvone, ugotovili, da je fotostrip treba umakniti, da je treba umakniti Borutov prispevek o novoletnem sprejemu pri zunanjem ministru … A tukaj mi lahko takoj pomagate popraviti morebitno zmoto.
V marsičem se strinjam, vendar na žalost nisem v poziciji, da bi lahko o vsem kompetentno debatiral.
Ko sem napisal, da je demokracija tudi odgovornost, sem imel v mislih predvsem internet. Mnogi si domišljajo, da je na spletu neomejena svoboda, ker se pač lahko skriješ na nek tuj strežnik za nekim noname IP-jem. Zdi se mi ključno vprašanje ali smo ljudje pripravljeni dobiti v roke orodje s katerim lahko blatimo kar vsepovprek, si včasih izmišljamo najbolj bizarne zgodbice in morda kdaj pa kdaj koga zbodemo tudi z resnico? Mogoče bi si celo upal trditi, da bo demokracija pokopala internet. Dokler so ga obvladovali računalniški friki, je bilo OK. Sedaj pa vse bolj postaja podoben krdelu nogometnih navijačev, ki ne vedo za koga bi navijali.
Ne bom zagovarjal naše hiše (konec koncev sem za precej stvari tudi sam odgovoren ali pa vsaj vpleten), moti me le to, da v takih primerih stvari gledamo preveč enostransko. In zato včasih ne vidimo bistva.
V povezavi z aktualnim primerom je Katja Lenart na svojem blogu hote (ali ne) izpostavila lastnosti posameznikov, ki za vsako ceno hlepijo po slavi in pozornosti (http://katjalenart.blog.siol.n.....-cenzuri/). Kdo pravi da ljubiteljev resničnostnih šovov ni na internetu?! To pa že ni več problem medijev, pač pa družbe.
V blogu “Blog b92 – šola za amaterje z blogosa, večera in rtvs” na tem blogišču je konkreten primer, kako je s profesionalnim pristopom mogoče narediti kakovostno blogišče. Do zdaj je pod tem blogom le en komentar, nihče se očtino (še) ni odločil polemizirati z napisanim.
Kot , pri cenzuri na Večeru ne gre za politiko, ampak za kršenje organizacijske kulture podjetja. Zaposleni na Večeru in akcija Bob leta so bili v satiri neprimerno smešeni.
Čemu bi polemiziral? Prvič: res so boljši od vseh slovenskih. Pravzaprav odlični. Ampak v novinarsko-pisateljskem smislu so bili Balkanci od nekdaj velesila. Vendar pa v projektu b92 sodelujejo le znane osebnosti, zato je njihova usmeritev bolj podobna sceni iz RTV-ja ali deloma Siola. Pri Večeru (in eDnevniku) stavimo na neuveljavljene pisce, kar zahteva povsem drugo strategijo, hkrati pa se zavedamo, da bomo imeli veliko krša preden bomo odkrili kak diamant. A takrat bo samo naš.
V svojih komentarjih pogosto operiram s podatkom, da je v Sloveniji samo 3 promile ljudi, ki imajo možnost rednega objavljanja v kateremkoli mediju. Povedano drugače: če se kateremu estradniku zahoče, lahko v vsakem trenutku pokliče medij, ki bo objavil njegovo (bljutavo?) zgodbo. Zakaj potemtakem tem istim ljudem dajati prostor na blogih? Isto je z novinarji. Če sem malo pragmatik… Zakaj bi novinarji ali uredniki pisali bloge, če pa imajo medij za to? Če tam ne morejo spraviti skozi svojega mnenja, potem je z njimi nekaj hudo narobe.
Ja, pa še nekaj… Ni reklama. Mislim, da ima Večer veliko prednost med slovenskimi ponudniki. Ker smo medij in ker sistem sami razvijamo, imamo več možnosti, da celotno slovensko blogsfero razvijemo bolje kot kdorkoli drug (samo poglejte katastrofalno stanje blogerjev v Avstriji in na Irskem – zaradi podrejenosti jezikovnega področja teh stvari sploh razvijati ne morejo). Škoda le, da nam konkurenti pri tem ne sledijo, saj je vendar jasno, da mediji ne moremo (in ne smemo) biti ISP-ji. Ampak, če nihče drug ne prevzame vodilne-razvojne-strateško-vizionarske vloge… Ne mi rečt, da je višek slovenske blogsfere videoposnetek jonasove razmetane kuhinje?!
P.S.
Na naslovu http://www.vecer.com/blog/butik/znacka/ ponujamo vsem skrbnikom blogov možnost, da se njihovi prispevki vidijo tudi v tiskani izdaji. Škoda, da nimamo več (kvalitetnih) pristopnikov, in še bolj škoda, da drugi sistemi blokirajo vključitev kode na druge bloge.
Evo, pa se navrgel nekaj kosti za polemiziranje. Hehehe…
‘Mnogi si domišljajo, da je na spletu neomejena svoboda’
Pustimo uporabnike na strani, ponavljam vprašanje: Si na Večeru morda ne domišljate, da lahko na spletu omogočite neomejeno svobodo? Zasnova vašega blogišča vsekakor kaže na to.
‘Kdo pravi da ljubiteljev resničnostnih šovov ni na internetu?! To pa že ni več problem medijev, pač pa družbe.’
Hm, tako preprosto to ne gre in tako poceni se ne da izmazati. Resničnostne šove so ponudili mediji, kakor je Večer ponudil blogišče. Tožiti nad tem, da se zdaj v šovih ali na blogih pojavlja ‘vse mogoče’, nastopajoči in uporabniki, ki ’si izmišljajo bizarne zgodbice’ je sprenevedanje. To je hotena kolateralna korist, saj mediji hočejo gledanost, hočejo klike. Mediji so del družbe, problem ljubiteljeve resničnostnih šovov (v spletu) je problem medijev.
‘A takrat bo samo naš.’
No, to bomo pa še videli: (1) če ga boste našli, (2) če bo vaš.
‘Zakaj bi novinarji ali uredniki pisali bloge, če pa imajo medij za to? Če tam ne morejo spraviti skozi svojega mnenja, potem je z njimi nekaj hudo narobe.’
Množina se, sklepam, nanaša na novinarje ali urednike, torej je z njimi nekaj hudo narobe. Naj obrnem to trditev: nekaj je hudo narobe z medijem, v katerem novinarji ali uredniki lahko spravijo skozi svoje mnenje. Mene medij, ki bi bil mehanična vsota skozi spravljenih mnenj posameznikov, ne zanima. To je zbiralnik, ki mi ne more ponuditi kakovostne vsebine in je brez profila.
‘Mislim, da ima Večer veliko prednost med slovenskimi ponudniki.’
Mislim, da je nima, podobno zasnovo blogišča je že imela neka druga časopisna hiša, pa ni nič dosegla. Jonasova kuhinja je najmanj toliko relevantna kot kar koli na Večerovem blogišču. V čem pa naj bi bila ta prednost – v šovinizmu, rasizmu, primitivizmu, plagiatih? Za kaj pa tukaj sploh gre – za vsebino, klike, poslovni model? Morda za to, da namesto 3 promil ljudi zdaj objavlja 5 promil, torej vsaj 4 preveč glede na relevantnost povedanega?
Kdaj je nastala Nobelova nagrada? Takrat, ko je Alfred ugotovil, da je dal človeštvu preveč nevarno igračko. In podobno se sprašujem tudi sam, če nemara ni internet (takšen, kot ga imamo sedaj) prav tako preveč nevaren za množice.
Ne, pri Večeru si ne domišljamo, da bi lahko kdaj dosegli neomejeno svobodo. Tudi zato, ker vemo kje se svoboda posameznika neha. Pri sosedu. Ali pa pri kadilcu.
Občutek imam, da se vsi strinjamo, da trenutno stanje v slovenski blogsferi ni idealno. Pravzaprav so še najbolj v krizi ISP-ji, ki nimajo (nimamo?) jasno izdelanih ciljev in vizije.
Če bi pri Večeru našli ponudnika blogov, ki bi nam lahko zagotovil razvoj, bi ga zagotovo podprli in ne bi izgubljali energije s pisanjem svojega sistema.
Vzemimo primer stran http://www.blog.si, kjer bi morali biti zbrani vsi slovenski blogi. Nekakšna slovenska blogerska referenca, Matkurja, slovenski technorati. Pa ni. Že dve leti se trudimo, da bi skrbnike pregovorili, ne v prodajo, pač pa, da bi se stvari lotili po vzoru Sloblogov, Si.blogov in njim podobnim. Če imajo vsi drugi na teh naslovih strani (blog.hr, blog.ba…), zakaj Slovenci ne premoremo toliko zdrave pameti, da bi internet uredili tudi na tak način.
Naslednja stvar, ki me še moti med blogerji, je slovenska faušija. Manjka nam linkov. Čeprav je stanje danes boljše, kot je bilo pred enim letom, pa se še vedno na nivoju sistemskih ponudnikov dogajajo ovire, ki onemogočajo povezave blogov (Večerove blog značke ni mogoče na enostaven način vključiti na Siol, da o Delu ne govorim). Potem so tu še RSS kanali, ki ponujajo naslov in suhoparen uvod. Bedno. Nobenih dodatnih povezav, nobenih avtorjev fotografij, linkov, podatkov o blogerju. Kako naj agregatorji iz te revščine potegnejo kvalitetno vsebino?
In nenazadnje… Zakaj se pri Stevec.si ne zmenijo za prošnje za sodelovanje (iz naše strani so jih dobili vsaj 3 – uradne!), da bi dobili enoten slovenski merilnik obiskov, prikazov, statistike. Saj ni pomembno, kako števec deluje. Pomembno je, da ga podpremo vsi ponudniki in imamo primerljive rezultate.
In ko v tej luči pogledamo na slovensko blogsfero, kjer vsak vleče v svojo stran (priznam, tudi Večer), je logično, zakaj smo vstopili v svet blogov.
Morda bi se za začetek morali več pogovarjati.
Pa ne samo na svojem vrtu…
Eto, pa moram prebirati “razglede”. Sta me prepričala, tako Vojko kot Zvone… Pa saj se lahko tudi pri sosedih “spogledujemo” ali ne?
Sicer je pa tako poudarjana “slovenska fovšija” nekoliko na preizkušnji, se mi zdi… Namesto, da se oziramo za “vonjavami”, poglejmo, kaj se skriva pod pokrovko.
Se meni le zdi, ali se tukaj Zvone res izogiba razpravi o določenih temah in namesto tega forsira jamranje nad uporabniki, pomanjkanjem zdrave pameti, foušijo, razmerah v blogosferi itd.?
thx, Lucija, saj vem, da te je tudi darja prepričala, željko in milan pa te še bosta, ko se jima boš utegnila posvetiti, upam, da si bolje;
delamo na tem, da se nam pridruži še kdo, hm, morda bo za koga presenečenje, a ne bi bil še konkreten.
So me velike očke in še večja ušesa. Sicer pa, kaj slabega že ne bo…